pijani dež

vodomet
iz drobcev stekla
nebo je posuto z nočmi

disharmonija svetlobe

v vojni sebe proti sebi
v svinčenem celofanu
prestopam bregove sanj

krvavih rok

padam
z dotiki
poplavljam

luna pleše tango na mojem obrazu

nasmešek ustnic
ni odvisen
od duše

© Aleks 2011

pijani dež

Datum objave: 28. 9. 2011

7 comments:

poigravanja © dragica čarna said...

Prav kruti so ti drobci v vojni sebe proti sebi:)

V bistvu si stiri haikuje spletel se s petim, ki se kot najmocnejsi glas oz drobec oglasa in disharmonije svetlobe.

Pesem je lepo dati iz sebe, mnogo tezje se je knjej vracati in jo prebirati.

jaz se k vecini svojih pesmi nikoli vec ne vrnem, razen ce me ob tla tresci podobna iskusnja ali bolecina.

pazi nase, svetli fant iz teme:)

aleks said...

v bistvu je ena pesem... raztrgana, kot jaz.
tiste najbolj moje pesmi, z ljubeznijo podarjene, so v meni, trgajo me in božajo hkrati... ne samo tiste nazaj, tudi zdaj in tu. nocoj. včeraj. jutri.
drugo so... pač spominjanja. grenka ali sladka, a vendar samo spomin.

tudi tebi vse dobro... drži se!

Fant said...

Veš Aleks,
včasih je iz razbitin moč narediti najlepši mozaik.
Tudi iz razbitin človeka!

Pazi nase!

(En fant, ki te zelo ceni in te ma rad)

aleks said...

don't.
it only hurts.

poigravanja © dragica čarna said...

Aleks, haikuji pa vedno bolj bolijo...


Mene zdravi ples, poskusi se ti kaj podobnega:)

le zapri se ne vase in ne misli, da nisi vreden ljubezni. Pa se kako si je, vsi smo je vredni!!!

aleks said...

ljubezen je v redu. bit bolečina za vse, ki jih imaš rad - najbolj rad - ni.
ples… je korak do trenutka pozabe.

bodi fajn!

Anonymous said...

a propos samota II: samo sebi?
lp, bralec

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.