tebi, ljubezen moja

kadar sem srečen,
ne znam pisati pesmi.

takrat rišem.

z rdečo barvico sonce na strop
in spodaj oranžne zvezde.

tvoje sladke poglede
izrisujem s slastjo
(kajti tvoje oči dišijo po medu)
na hladilnik,
na omaro,
na televizor.
z drobnimi pegicami,
ki se hudomušno lesketajo,
me spremljajo,
kamorkoli odplešem.

na okna lepim tvoje smehljaje.

na tla naslikam zlate ribice
in čarobne pikapolonice
(take, ki ti izpolnijo želje:
da jih lahko ujameš,
kadarkoli hočeš,
si kaj zaželiš,
in jih izpustiš
v svobodo).

odtise tvojih dlani
ulivam
v majhne bronaste kipce.
(tvoje dotike nosim s seboj,
kamorkoli grem.)

obrisom tvojih stopal
sledim z drhtečimi prsti,
počasi… nežno…
da mi ne zbežiš.

le tvoje poljube,
zaljubljene,
mehke,
igrive,
strastne,
grobe,
pohlepne,
v mojih laseh,
na mojem obrazu,
na mojih ustnicah,
na mojem vratu,
na moji goli koži
prekrijem
z nevidnim črnilom,
da trepetajo
kakor vroč zrak pred poletno nevihto
samo zame.

© Aleks 2006