moja želja


rad bi bil dober
besede mojih pesmi
plodovi duše

vsem dobrim ljudem; vsem, ki zahajate na te strani in prebirate moje pesmi; mojim dragim bralkam in bralcem, ki s svojimi komentarji bogatite moje življenje; in še posebej nekomu, ki je z vejico bodike izčaral te stihe iz mene, želim vse lepo in dobro,
a.

govorica tišine

vedno sem s teboj
tvoj veter
tvoji oblaki
tvoje nebo
tvoj molk
tvoja bolečina

vedno sem s teboj
glasba v tvoji duši
čutiš jo
kakor objem poletja
na plaži tvojega morja
pozimi

vedno sem s teboj
ko se bojiš
te božam po laseh
skozi dolge noči
ob ognjišču sna
varujem tvoje sanje

vedno sem s teboj
na toplih poteh spominjanja
v žarkih zahajajočega sonca
včasih ugledaš moj obraz
takrat se (skoraj nevede)
tiho nasmehneš predse

in tako se učiš
živeti naprej

© Aleks 2007

(to my someone special: ker sva se našla skozi bolečino... a najino prijateljstvo je svetlo)


spominčica

zaton korakov
slana prekriva poti
zimzelen v srcu

© Aleks 2007

(slovo ni bilo moje... bolečina in spomin pa sta. ti verzi so za prijatelja, ki ga imam rad... in so moj objem v teh mrzlih dneh)

narcis

Narcis se igra.
Razposajeno, igrivo, nagajivo se žoga
z globokimi pogledi ponosnih grških bogov,
gol pleše v tolmunih iz mesečine,
v svoje naročje vabi najlepše junake,
visoke, možate in temnih oči.
Pod brokatnim obokom neba nad Olimpom
se jim predaja z zanosom prvih naslad.

Narcis utrujen obstane.
Zleknjen na obali
zelenega morja poletnih trav,
z daljnim, neznanim hrepenenjem
opazuje mehko drsenje časa v neskončnost.
V zlatem zrcalu sončnega vzhoda
za hip ugleda odsev svoje duše
in se zaljubi vanj.

Nikoli več ne bo popolnoma srečen.

Narcis ljubi.
Dušo, ki je in ki ni njegova,
ustvarjeno iz poezije, z mačjo gracioznostjo
vrvohodca na žici, razpeti iz teme v temo,
skrivnostno in neulovljivo.
Išče jo z otožno bolestjo vrbe žalujke,
nevidno jo zapeljuje s smehom rumenega metulja
nad rožnatimi poljubi dišečih cvetov oleandra.

Narcis umira.
V bledi lepoti alabastra žari njegovo telo,
kot izklesano iz žgočega poželenja,
ko se potaplja v globine ekstaze
snidenja s svojo podobo.
Obdan s čarobnim mirom
je našel svojo ljubezen med valovi reke,
stkane v njem iz žuborečega šepeta sanj.

© Aleks 2007



svet brez mojega imena

svet brez mojega imena bo izpisan s srečnimi črkami,
ne kakor moje besede.
moje besede so naplavine z razbitin sanj,
polne zgrešenih pomenov
v mračnem lesketu žalosti zapuščajo moje življenje
in zamolklo vstopajo v pesem.

svet brez mojega imena bo božal z blago milino,
ne kakor moje ljubezni.
moje ljubezni nosijo žig vroče krvi zmajev,
moške, opojne in neizprosne,
v samoti grobih poljubov, dotikov, teles
kradem pramene duš z brezdanjim poželenjem srca.

svet brez mojega imena bo pretkan z nežnostjo hrepenenja,
ne kakor moji spomini.
moji spomini mrazijo,
zmrzal se gosti na vekah časa
z vsakim čarnim pogledom
teh izgubljenih oči.

svet brez mojega imena bo odet z mehkobo poletja,
ne kakor moje telo.
moje telo trga ranjeni smeh demona,
ki sledi prividu ene same zvezde
od prvega dneva
skozi vso večnost.

svet brez mojega imena bo neomadeževan
kakor belina vdiha novorojene duše.
svet brez mojega imena bo prav,
kot še nikdar doslej, in za zmeraj.
svet brez mojega imena bo tvoj -
ga hočeš?

© Aleks 2007


bežna pesem

veter sem
brez domovine
brez korenin
brez obstanka

le ljubezen je v meni

bežim
ko me je strah besed
bežim
ko me je strah tišine
bežim
ko me je najbolj strah
sebe
ko sem
in ko me ni

le hrepenenje je v meni

nihče me ne more ujeti
nihče me ne more imeti
sem samo svoj
talec bolečine
jetnik temnih ječ
ki jih gradim zase
v obupih noči

le bridkost je v meni

razpete duše
niham
proti svetlobi
proti temi
tja in spet nazaj
vedno znova
z bojnimi barvami na obrazu
si v dlan vrezujem smrt
za tisti dan
ko bom končno srečal
ko bom končno našel
ko bom končno spoznal
samega sebe

© Aleks 2007


elegija

konec poti.
osuto listje se vrtinči
v barvah bolečine.

novembrski dež.
jok izgubljenih poljubov
z ustnic ljubljenih.

dotik minulih smehljajev.
milina spominov greje
premrle dlani.

© Aleks 2007


tišina

najbolj tuja tišina je molk.
včasih jokam besede v veter
in slišim samo njihov mrzli odmev.
včasih nihče ne poljublja brazgotin
s poti mojega časa.

molk je najtemnejša noč duše.
zlomljen, v dežju negiben,
objemam svojo izmučeno žalost.
odčaran, svet pada s tečajev
in vsako novo jesen je slutnja smrti ostrejša.

duša je kakor otrok, ki išče bližino.
med belimi sohami izgubljenih ljubezni
lovim odseve pokopanih sanj,
da bi s sencami spominov obarval temo,
da bi pretkal s toplino korake, onemele v samoti.

© Aleks 2007

mi boš pustil, da bom umrl?

ko bodo vse pesmi v gozdu ubite padle na tla,
prestreljenih src in okamnelega pogleda,

ko bodo vse ljubezni izginile
v sveti tišini praznine razbitih sanj,

ko bom z mehko okrutnostjo
daroval vso svojo objokano žalost,

ko bo iz cvetnih čaš mojih užitkov
do dna posrkana vsa razuzdana izprijenost grešnika,

ko bom s svojo krvjo izmil vso bolečino sveta
in ne bom več ječal pod baldahinom krivde,

ko bom izkričal vse osamele besede
in bom slišal le še molk violine na robu poti,

ko se bom izglodal iz večnosti,
da se niti pekel ne bo spominjal te pogubljene duše,

me boš tedaj pustil umreti?

© Aleks 2007


stisk

veš.
jaz sem zate.

moja dlan.
v nežnost ovita jedkanica življenja
odplavlja grenkobo minljivosti v tebi.
ni je strah sprejeti tvoje bolečine,
vanjo lovim bridko roso tvojih deževnih noči,
vpijam jo vase in jo spreminjam v pesem.

vem.
ti si zame.

tvoja dlan.
z mehkobo barv jesenskega listja
briše melanholijo meglenega popoldneva.
zaprta varuje smisel obstoja mojih besed,
odprta se z nasmehom daruje tišinam
mojega lačnega nemira.

roka v roki.
magično srečanje sanj
na križišču golih poti obstoja,
kot ples v temi.
dotik topline,
poljub ljubezni.

bližina v samoti.
dva,
a vendar eno.
samota v bližini.
eno,
a vendar dva.

© Aleks 2007

(zanj, ki je navdihnil te stihe)


temni krvnik

poljubil si ga,
s preklanim jezikom kače
si omrtvičil njegove besede,
strup na njegovih ustnicah
si brezskrbno obrisal s hrbtom svoje dlani,
režal si se njegovemu molku
s pijanim posmehom krvnika,
temnega krvnika
ljubezni.

mrtve sence tvojega diha
so pogasile žar
njegovih mehkih objemov,
počrnele ostanke pravljic
z oskrunjenega ognjišča sanj
si raztrosil na rob sveta, brez milosti,
s spačenim nasmehom krvnika,
temnega krvnika
ljubezni.

z nedolžnostjo otroka,
z nežnostjo angela
je zaupljivo zdrsnil v tvoje naročje
(pustil si mu),
izkljuval si mu oči,
da ne bi več videl poletja,
izpljunil si njegov slepi pogled
z mračno kletvijo krvnika,
temnega krvnika
ljubezni.

ostro kakor strah
si zarisal trpljenje na njegovo telo,
iztrgal si mu srce
in ga zmagoslavno dvignil v zrak
(kakor novorojeno dete),
s krvavimi prsti si v noč izpisoval znamenja pogubljenja,
pel si njegovo smrt
z brezumno bolečino krvnika,
temnega krvnika
ljubezni.

© Aleks 2007

moja dežela gori / my country is burning

moja dežela gori

(moji Grčiji)

moja dežela gori.
ogenj golta sledi
nekega davnega potepanja,
ko sem se zaljubil
v vrtoglavi objem tvojih oči,
v vročico tvojih zanosnih poljubov,
v mehkobo tvojega jezika,
v tvoj s'agapo.
rekel si mi,
dal ti bom to deželo,
položil ti jo bom v srce,
da je ne boš nikoli pozabil,
in dal si mi jo za vedno,
njeno dušo,
njeno svetlobo,
njeno moč.
s poezijo svojega telesa
si v steze mojega spominjanja
zarisal slano modrino njenega neba,
pogum njenih pesmi,
ponos njenih moških,
lepih in temnih kot bolečina ljubezni,
ki ni mogla obstati,
čeprav sem bil tvoj (in ti moj),
ko sva gorela midva,
na belih ranah zgodovine,
kjer si zame oživljal stare legende,
v senci oljk,
kjer sem se skozi tvoje dlani dotikal oblakov,
med zgodbami in junaki tvoje domovine,
ki je postala moja,
ki je ostala moja,
kot tisto noro poletje,
ko sva vso svojo strast
vžgala v mlečni soj plamenov
nekega pozabljenega svetilnika,
ki še vedno odseva naju
na najlepšem otoku sveta.

nocoj jokam tvojo žalost.
ne zameri mi.
ničesar nočem od tebe.
samo moje solze vzemi,
naj pogasijo rdeče zublje
in ugasnejo tvoje gorje
v temi.

© Aleks 2007

my country is burning

(to my Greece)

my country is burning.
fire is devouring the trails
of a distant journey
when i fell in love
with the dizzy embraces of your eyes
with the fever of your passionate kisses
with the tenderness of your language
with your s'agapo.
you said,
i'll give you this country,
i'll put it into your heart,
so you'll never forget it,
and you gave it to me for good,
its soul,
its brightness,
its strength.
with the poesy of your body
you wrote down into the paths of my remembrance
the salt blueness of its skies,
courage of its songs,
pride of its men,
beautiful and dark as the pain of love
that couldn't survive
albeit i was yours (and you were mine),
when we were burning
on the white wounds of history
where you resurrected the old legends of the past,
in the shadow of olive trees
where i touched the clouds through your palms,
amidst the stories and heroes of your homeland
that has become mine
that will always be mine
as that deranged summer
when we burned our passions
into the milky flames
of a long-forgotten lighthouse
that is still reflecting us
on the most beautiful island in the world.

tonight i'm crying your sorrow.
don't take it amiss.
i don't want anything from you.
just please take my tears,
let them extinguish the flames
and switch off your grief
in the dark.

© Aleks 2007

... in še potem

nocoj
si moja edina pesem,
vanjo so položene vse tvoje besede
(davna svetloba večne modrosti se preliva v njih),
vabijo me, da zaspim,
za zmeraj zapreden v mehkobo nemira
tvojih bleščečih zvezd, ki se lesketajo na mojem nebu,
kadar zaprem oči.

kadar zaprem oči,
si moj edini pogled,
poljubljam ga s svojim življenjem
(vroči pesek časa me nosi v neskončnost),
v večernem mraku prihajaš k meni s šepetom vetra,
v črni žamet noči
tkem zlate niti sonca,
ko objemam tvoje sanje.

ko objemam tvoje sanje,
si moje edino vesolje,
prepletaš se z menoj
(vse pomene sveta lahko sestavim iz tvojega imena),
nosim te v sebi,
moj je krik tvoje bolečine v temi in smeh tvoje duše je moj,
za vedno,
tako kot ti.

© Aleks 2007

(to someone special)

povodni mož

dolgi zeleni kodri alg sargaškega morja,
dlani mladih žab,
plavutke, ki jih ne morem sezuti,
vonj sončnega vzhoda ribičev iz suqueta,
raskavi smeh viharja,
ogrnjen v barve otožnega žada,
ostudni mož,
povodni mož.

gledam te

oblečen le v svoje belo telo
se v nočeh brez sna
ljubiš z valovi mojih kraljestev,
dotikam se te s pogledi,
ti me slutiš v globinah,
bojiš se moje podobe
strašnega moža,
povodnega moža.

želim si te

s srebrnim zvenom harfe te vabim
v grad iz rdečih koral
(med školjke na dnu morja sem ga skril),
tedaj potoneš v temo mojih rek,
v katedrale mojih strasti,
zgrajene na pesku neskončnega hrepenenja
zaljubljenega moža,
povodnega moža.

imam te

držim te v naročju, zaprtih oči,
drhtiš, ker ne moreš živeti,
s poljubom bi te začaral,
a vrnem ti dih in te zapustim
na belem produ sveta tvoje lepote,
med zakladi s potopljenih galej,
žalostni mož,
povodni mož.

ljubim te

kot te ni še nihče.
v cvetove lokvanjev lovim tvoje sence,
vnebovzetje vstaja v meni,
ko odhajaš, ovit v mojo ljubezen,
besneče šumenje naraslih voda so moje solze,
v njem utripa vsa bolečina
osamljenega moža,
povodnega moža.

© Aleks 2007

en sam pogled

rad te imam,
molče.

a moje oči...

... živijo tebe.
kaligrafi moje ljubezni
z vetrovi noči klešejo ostro moč tvoje lepote
v skale nad vrelce mojega poželenja,
kakor neukročeni mladi konji
v odsevu slonokoščenih sledi letala na nebu
lovijo mehkobo prividov tvojih podob.

... gorijo zate.
srebrni zvezdni utrinki na temni gladini sanj
božajo tvoj pogled,
v ognjih pradavnih moških obredov
divji vrači sle
tetovirajo moje ime
na posvečene templje tvojega telesa.

... se darujejo tebi.
ranljive varujejo ritem tvojih dolgih korakov
na romanjih po samotnih poteh starih zgodb,
plešoč mojo pesem
skozi slepe ruševine časa,
z nenasitno nežnostjo bolečine,
samo zate.

© Aleks 2007

kako govoriti ljubezen samo skozi svoje oči?

navdihnila me je
Matevževa pesem Angelske oči: čeprav se lahko izgubim samo v prelepih moških očeh, sem najbolj pretresljive oči videl enkrat na orientu; ženska, popolnoma zakrita, le oči so se ji videle na obrazu; za trenutek sva se ujela s pogledom, dva človeka - in bilo je, kot da vsa njena duša govori skoznje.

to je moj poskus.



uspavanka za deževne alekse

spi, mili moj, spi.
ne govori več.
onkraj ni besed.

spi, mili moj, spi.
ne imej več rad.
onkraj ni bolečine.

spi, mili moj, spi.
ne pribijaj se več na križ.
onkraj ni hrepenenja.

spi, mili moj, spi.
ne umiraj več v sebi.
onkraj ni upanja.

spi, mili moj, spi.
ne rani več.
onkraj ni ljubezni.


zakaj ne zaspiš, mili moj?
bojiš se sanjati?

(poboža me po laseh)

ne boj se, mili moj.
onkraj ni sanj.

© Aleks 2007


dežujem

padam
brez konca
v temo sveta

kisli dež

živosrebrne kaplje
dežujem

kužne klice smrti
trosim

bolim
ker sem

s svinčenimi zobmi trgam
jutranje sanje vetrov

z zastrupljenim rezilom solz obglavljam
prve ljubezni kačjih pastirjev

drevesa umirajo
žejna


a ta sivi oblak ihtenja
je le hrepenenje -
brezumno, brezupno (vem) -
biti mavrični smeh neba…

© Aleks 2007


federico garcia lorca

šel sem za teboj v čas,
federico garcia lorca,
pijan od dotikov tvojih besed,
lačen tvojega poželenja,
drzni jezdec tvojih mračnih ljubezni,
ki si jih skril
v tišino sanj,
pod oboke verzov,
da bi te ljubil,
da bi me ljubil,
sledil sem glasu vročega sonca,
da bi na tvojih sladkih ustnicah našel
elegije najbolj trpkega vina,
opojno dišečega po kodrih tvojih las,
temnih in težkih
kakor črni molk oleandra,
ki je vzcvetel iz tvojih oči
na poslednje jutro granade.

šel sem s teboj v času,
federico garcia lorca,
od koride do koride,
tvoja žrtev,
tvoj meč,
gorel sem zate na zlatih valovih sipin,
blodil skozi pekoče trave puščav,
rojena iz pene andaluzijskih noči
sva pila strast neodkritih rek tvoje divje dežele,
dva potepuha grobih dlani,
dva kralja,
ponosna in svobodna
kakor zora, ki vstaja nad zidovi trdnjave,
lepa v silovitosti želje krvi,
ki je vrela v naju,
ki naju ni bilo strah ljubiti
ne dežja, ne zvezd,
ne najinih golih teles.

šel bom za teboj v čas,
federico garcia lorca,
potonil bom s tabo v večnost,
toliko sanj sem imel in toliko solz
je pokopanih za vedno
v breznih neizpolnjenih smrti,
ki so se odprla v meni,
ko si odšel,
moja samota se prebuja v grenki svetlobi meseca,
ki objema okamnine mojih spominov,
ki te ljubi,
ki te poljublja,
ki se ljubi s teboj,
namesto mene,
zame,
vedno, povsod,
tam, nekje, daleč,
kjer pač si.

© Aleks 2007

moonlight serenade

nagajivi otrok neba
mi krade
sanje

nekdo
se nocoj
smehlja v snu

© Aleks 2007






kars

V naših sanjah sneži samo enkrat.
(Orhan Pamuk, Sneg)


Moj molk ni krik samote.
Moj molk je deseti brat teme,
je neusmiljeno bičanje sanj,
je škrlatno znamenje na ustnicah,
ki zaklepajo poljube.
Moj molk je odmev mojih neslišnih korakov
na poti v Kars,
kjer me čaka tvoja duša.

Kam je izginila milost snežink,
ki so se vrtinčile nad menoj
in mi iz svoje nedolžne beline pletle mrtvaški prt,
ko si neke temne zime
v nekem davnem tujem mestu pozabil name?
Z nežnostjo pesnika božam spomine,
ki romajo v Kars,
kjer plešem s tvojo dušo.

Svojo ljubezen polagam
v tvoje naročje.
Ti si njen razsodnik.
Jaz sem njen rabelj.
Neizbrisna sled želje žge moje dlani
in mesečina me varuje,
ko prispem v Kars,
kjer se ljubim s tvojo dušo.

© Aleks 2007

odisej

Pogum junaka je beg duše.
Vsaka pot je omama,
vsak bojni pohod odrešitev,
vsaka uganka poslanstvo,
vsak odhod cilj.

Ne vem, kaj je strah.
Za zajtrk si postrežem z glavo Meduze,
iz oči baziliskov si ukrojim pas,
okrog vratu si privežem ogrlico s kremplji orla,
ki je na Kavkazu kljuval Prometeja.

Drhtim le sam pred seboj.
Obračam si hrbet,
vsa zrcala sem skril,
vse odseve razbil,
svoj motni pogled prekrivam z ebenovino.

Zreti vase je vstopati v hišo duhov.
V mojih omarah so okostnjaki,
resnične pošasti rjovijo v meni,
prebujajo se znotraj obzidja srca
ponoči, ko ostanem sam.

Brez kompasa blodim od zgodbe do zgodbe.
Na smrt obsojeni ubežnik
v začaranem krogu življenja,
ki nikdar ne bo našel
Itake.

© Aleks 2007


barvam svet (mavrični haikuji)

otožnost besed
skozi pogled ljubezni
pesem na nebu


nebo je morje
igriva pahljača barv
veselje biti


najina radost
najina bolečina
splet prijateljstva


nasmeh čez nebo
solze v objemu sonca
obarvam ti svet

vse barve teme
žarek svetlobe srca
most med dušama


(igra spominov na mavrično popoldne)

© Aleks 2007


na vroč poletni dan

s prsti počasi igram
na tvojo golo dušo.
ti zadrhtiš...
z vsemi strunami svoje biti
drhtiš tik ob meni.
ne boj se, moj dragi,
predaj se mojim dotikom
voljno kakor galeb,
ki se ljubi z valovi morja
na vroč poletni dan.

plaho razpreš svoje misli.
z ustnicami drsim po tvojih besedah,
moj jezik požrešno okuša
sladkost tvojih sanj.
kakor topel dež v avgustu
padam
v tvoje brezdanje globine,
iščem te,
kakor zaljubljena pesem išče pesnika
na vroč poletni dan.

s svojo nežno dlanjo razdvajaš strani moje knjige.
za hip zaječim,
potem prosim... in moledujem,
da me prebereš do konca,
izgubljam se...
tedaj postaneš junak vseh mojih epov,
tedaj ti darujem vse svoje svetove,
kot se metulju daruje cvet
na travniku, ki diši po opojnem vinu,
na vroč poletni dan.

© Aleks 2007


unplugged

je vsako jutro enkrat večer?
je vsaka luna enkrat mlaj?
je vsak nikoli enkrat zdaj?

kako nežno me ljubkuje smrt
ko kakor mogočen plaz
radiraš mojo dušo
ko kakor orkan divje
pogubljaš moj mali svet
ko kakor veter med praznimi zidovi
tulim od bolečine

© Aleks 2007

bojno polje

I.
Dance funèbre apokalipse na bojnem polju.
Poblaznela koreografija nesmiselnih kretenj,
grmenje praznih koračnic topov.
Moški vonj vojne.

Votli blišč nemira kraljev.
Vlažne dlani,
groza, zaprta v očeh,
pogum na popolnih ustnicah,
potna telesa fantov,
ki umrejo na ukaz.

Materam v zaledju ledenijo duše.
Obledele fotografije
v družinskih kronikah
se brez besed odevajo v črno.

II.
Danes bojno polje spi,
ovito v molk morja.

Samo jaz stopam po njem.
Droben, temen, neviden,
prestrašen...
eden od njih.

Buden sanjam ubite ljubezni vojakov,
nikdar podarjene nasmehe in potopljene poljube
mrtvih kmetov na šahovnici miru.

Jok nikoli rojenih otrok odmeva v meni.

Čas je rdeče barve.
Med mojimi prsti polzijo kaplje krvi,
ko se dotaknem
zgodovine.

© Aleks 2007


pitalice

pitam tebe

da li me ikada grliš u onoj blistavoj zoni sumraka,
da li je voditi ljubav u snovima grijeh ili patnja,
da li moj ples stvarno podsjeća na vruće jecaje leptira,
koliko dugo traje posljednji otkucaj srca,
da li su zvijezde padalice duše umrlih anđela.

pitam sebe

zašto zvuci klavira postaju talasi na žalu najtužnije priče,
zašto se još uvijek sjećam svih bola njegovih riječi,
zašto usprkos čežnji jastuk ne poprima oblik njegova tijela,
zašto se mrak odijeva u boje požude,
zašto ne mogu opet zalutati u neko davno, nedostižno vrijeme.

pitam se, da li i on katkad čuje zov zalaska sunca,
poželi svući samoću i potonuti gol u tminama mog oceana.
odlučio sam napokon otvoriti vrata u ljeto,
plaža je već napuštena, svi su dječaci otišli kući,
vjetar miluje pijesak jer ja ne postojim više.

i pitam te, sasvim na rubu kraja,
koliko života ima u kapi vode,
je li to more ili osjećam suze na licu,
da li znaš da te vidim
zauvijek

volim te

© Aleks 2007

zvezde vedo

Samo morje bi bil rad zate.
Globoko, neskončno in večno
kakor najslajša predaja v senci cvetočih dreves,
toplo, mehko in varno
kot tolažeča roka matere na vročičnem čelu otroka,
temno, silovito in mogočno
kakor nežna otožnost moškega,
ki te vsega oprede in ovije s svojo bolestjo.

Samo valoval bi rad zate.
Drzno in neukročeno
kakor vitez brezdanjih pogledov,
ki razume jezik severnega, južnega, vzhodnega in zahodnega vetra,
ki zna šepetaje izbrisati bolečino,
ki pozna neizgovorljive verze začaranih balad,
porojene le v najčistejših srcih,
ki skozi čas živi hrepenenje.

Samo pesem bi bil rad zate.
Vroča in svetla kakor nemir morskega dečka,
ki v najglobljem očesu svojega vesolja nosi tvoje ime,
divja in samotna
kakor ognjeni zmaj,
ki s svojimi poljubi golta telesa,
ki s svojimi strastmi sežiga srca,
ki s svojimi dotiki drobi duše.

Vendar nisem… ne znam biti tak.

Samo na to sveto noč
sem za droben trenutek
morje na tisti tuji obali,
izgubljeni val v melanholiji večera,
začarana pesem pinij,
ki šumijo skozi somrak
v sozvočju s tvojo najbolj tiho,
tvojo najbolj skrito glasbo.

Iz dveh duš ena, nocoj poje himno ljubezni.

© Aleks 2007

(pesem sem napisal v dar prijatelju, ki ga imam zelo rad)

predsmrtna balada

moja bela smrt
je samo spanje.
nenehno spanje.
v njem je mir, brezmejni mir,
v njem je pozaba, neskončna pozaba,
v njem ni teme, niti koščka teme ni,
v njem ni obupa, niti kaplje obupa ni,
v njem celo pravljic ni, tistih lažnivih pravljic,
ki bi obljubljale, česar ne morem imeti
(niti tistega, kar imam, ne),
v njem ni ničesar.

in nič je vse.

neusmiljeni vrtinci spominov, stvarnosti, sanj,
tiste črne reke,
ki slepo butajo
ob stene mojih žil,
ki tulijo mene,
molče,
a na ves glas,
pečejo,
trgajo,
davijo,
morijo,
ubijajo.

nemir se razteza skozi večnost.

biti
je strup,
je kislina,
je sla,
ne umirja,
muči me,
razjeda,
žge,
opominja.

poti se izgubljajo,
končujejo,
veter v drevesih je onemel
in moja mala tiha duša
ne more več šepetati pesmi.
samo spal bi,
od groze razžrt,
tam, kjer me ni.

pokrij me
(kdo? ne vem),
samo toplo naj mi bo.
umiri moj strah,
moj težki strah
(prosim),
usmili se me,
skrij me,
izpoj moje stihe,
in nikdar več me ne prebudi v življenje.
predvsem ne s poljubom.

ne ločijo naju gore,
ne ločijo naju morja,
samo zvezde so preblizu.

© Aleks 2007

nagelj z angelovega groba

Črni slavec igra na prazne dupline lobanje,
tam, kjer se je zlomila moja poslednja skrivnost.
Na kaj je mislil moj zadnji pogled,
ki je zaplesal v pološčeni gladini morja,
na Njegovo naročje ali na dolgi pohod v temo?

Črni trni klijejo iz molčečih ust angela,
tam, kjer je nebo pokleknilo pred čustvi človeka.
Katera beseda se je zganila v moji zadnji tišini,
ko so nemirne dlani, ki so spoznale samoto,
z nepredirno kopreno zastrle moja obzorja?

Črni konjenik z ledenim dihom bdi nad menoj,
tam, kjer je življenje umrlo pred mano.
Koga sem sanjal v svojem zadnjem objemu,
ko sem padal v mehka krila pozabe,
da se ne bi še enkrat dotaknil dna?

Nisem se bal črnega glasnika smrti,
slutil sem, da je bel,
bel za obsojenega na smrt brez zločina,
bel in nedolžen kot čipke na mojih vekah
na najbolj turobno jutro prekletih.

Zdaj vem, kaj sem opeval v smrtno zoro sanj,
močan in krhek obenem,
v trenutku, ki mi je dal in vzel vso bolest,
temo in svetlobo in jok in smeh in strah in pogum,
sem pel o ljubezni… samo o ljubezni.

Luna je mrtva in sonce ne bo več vzšlo iz valov.

© Aleks 2007


angel

ljubil ga je,
kot lahko ljubi le angel,
vse zvezdne noči,
tudi tedaj,
ko ni bilo nikogar,
ko je trepetal
v naročju samote.

ljubiš me,
je rekel moški,
a ne daš mi srca,
zakaj mi ne daš srca?
stopi iz teme,
daj mi srce,
če me ljubiš.

a kadar angel
podari srce,
izgubi krila,
postane človek.

moški ga je vzel
(bilo je zabavno)
in ga na koncu raztrganega odvrgel,
kakor zavržeš stare cunje,
ko jih ne maraš več.

pljuval je vanj
in ga ubijal,
počasi in s slastjo,
ker je mislil,
da angeli ne odidejo,
ker ni razumel,
da lahko
umre samo duša.

res, ni bil križan,
a je trpel,
dal je svoje življenje
moškemu, ki ga je ljubil.

tisto angelsko telo
zdaj berači za ljubezen,
opoteka se
od naročja do naročja,
od samote do samote,
od pekla do pekla,
in išče, česar ni moč najti,
napoj pozabe,
pozabljeno tišino,
tiho smrt.

vzemi ga še enkrat,
pljuni še enkrat vanj,
še enkrat ga ubij,
samo ne šepetaj mu,
da angeli
ne morejo ljubiti.

© Aleks 2007




samota

nekdo je.
vedno.

v tvojih dlaneh,
samo najti ga moraš.
duša angela
se skriva
v kaplji dežja.

v tvojih očeh,
samo prepoznati ga moraš.
iz melanholije somraka
v zalivu barv
se tiho bližajo koraki.

v tvojih besedah,
samo izpisati jih moraš.
nihče ti ne more iztrgati ognja,
nihče ti ne more izpeti pesmi,
nihče ti ne more ukrasti sveta.

in če zaslišiš
odtekanje časa,
prisluhni,
kako ti bije srce.
v njem se rojeva zora.

in bližina je.

(to someone special)

© Aleks 2007



in tvoja duša je iz vrtnic

veš, kako rišem tvoje oči?
vroče in mehke
kakor žamet sipin v puščavi,
jasno nebo se boči nad njimi,
jaz sem sonce na njem
(tisto veliko, rumeno sonce).
tam, kjer skrivaš sanje,
poljubljam tvoje solze,
iz nežnosti spletam mavrico,
in ti si zaklad.

veš, kako te sanjam?
nagajivi mladenič, z rokami globoko v žepih
žvižgajoč postopaš po lunaparku,
z nabritim nasmehom,
da fantje medlijo,
sedeš za klavir in improviziraš ljubezen.
mali klovn z velikim rumenim balonom v roki
zajoka od lepote,
primeš ga za roko in ga odpelješ v hišo strahov,
z dotikom ustnic jo začaraš v hišo naslad.

veš, kako se ljubiš z menoj?
tedaj nisi plah, ne obotavljaš se,
prižgeš me z vso svojo mogočno moško močjo,
da zagorim z velikim rumenim plamenom.
kakor svetilnik na morju samote
gorim samo zate.
zvijaš se v ognju,
v žaru mojih strasti iščeš pristan,
dogorim, ko najdeš mir v meni.
in moj stenj je večen.

vidiš, vse vem o tebi.
čeprav te ni tu.
in ti vse o meni.
ker vsako noč, ko za tvojimi vekami
zazveni glasba vrtnic,
blagoglasni spev vsega, kar si,
vsega, kar pomeniš meni,
majhen rumen metulj, utrujen od iskanja,
zdrsne na tvoje rame, zadrhti
in umre z vso tvojo žalostjo v sebi.

© Aleks 2007


mesto tisočerih imen

mesto tisočerih imen
nosi njegove črke,
a izpisuje mene.
objemam luno,
in jo lovim,
razbiti angel,
povrnjen v prah,
izgubljena lupina
na naplavinah želja.

mesto tisočerih poti
nosi njegove stopinje.
po njem potujeva skupaj.
ko se stemni,
kradoma sledim
zvokom njegovih korakov,
gibkim korakom zveri,
ki se pne nad menoj.

mesto tisočerih obrazov
nosi njegovo obličje.
z njegovim pogledom
žgem moške, ki hodijo mimo,
ustavljam njihove misli
in jih poljubljam,
ječe.

mesto tisočerih predaj,
v njem je skrita noč,
tista čarobna noč,
ena,
edina,
ko se ljubim z njim.

in naenkrat je zid.

© Aleks 2007


amado mio

(fantazija ob glasbi, v molu)

Nur wer die Sehnsucht kennt, weiß, was ich leide!
(le kdor sam hrepeni, ve, kaj je z mano)
J. W. Goethe, Mignon

kuća za ptice

već sedmi dan je kišilo,
ko sa mnom da je čitav svijet zaboravljen…


Sovražim dež, veš, izjavi zlovoljno, sredi pogovora, brez prave zveze s tistim, o čemer sta ravnokar govorila, pojdiva od tod. Rad bi šel k tebi domov, pristavi, mirno, hladno, brez zadrege, brez obotavljanja. Njegov zadnji stavek ni ne prošnja, ne vprašanje, ne zahteva, je zgolj gola trditev: res bi rad šel k njemu domov. Ker bi rad vedel, kakšen je njegov dom. Kajti dom ni samo dom, je tudi svet. Tisti svet, ki ga vsak človek nosi v sebi. Ali vsaj njegov odblesk.

Ko prideta iz pivnice, se razvedri. Med smehom ga zadrži, ko hoče odpreti dežnik. Po dežju se moraš sprehajati brez marele, mu razloži. Pridi, naučil te bom, saj ni težko. Enostavno greš ven, in potem hodiš, hodiš, hodiš, naprej in naprej, dokler se ne naveličaš. Hočeš reči, dokler ne prideš na cilj, ga skuša popraviti. Še en naval smeha, tistega drobnega, zvenečega, samo njegovega, srečnega… včasih se svetovno zabava ob njem. Odkima, da ga poškropijo dežne kapljice z njegovih las. Kjer se naveličaš, je cilj, pojasni. Suvereno, kakor da zanj na svetu ni nobene skrivnosti več.

Mogoče je malo tudi zaradi filma, pripomni med potjo (prej sta bila v kinu) in se namrdne, ampak tista pesem mi je bila pa všeč. Amado mio, zapoje z zvonkim glasom moški ob njem, love me forever, and let forever begin tonight… Nekoliko je presenečen. Nikoli ni njegovega glasu povezoval s petjem. Lepo poješ, ga pohvali, lahko bi bil operni pevec... On pa se namuzne, a misliš zoprni pevec? Spogledata se in prasneta v smeh, da odmeva od starih hiš. Zvezde se za hip nehajo poljubljati in se zadovoljno zableščijo. Luna jima veselo pomežikne.

Po toplem pomladnem dežju vsa premočena prispeta do njegovega stanovanja. Tu sva, se zareži (med potjo se je nalezel njegove dobre volje, čeprav je moker do kože), je to že cilj? On ga prime za roko, povleče skozi vrata in se v veži narahlo stisne k njemu. Je in ni, odvrne, to je raziskovalna ekspedicija, pojdiva raziskovat naprej.

Pusti mu, da ga raziskuje, kakor se ni dovolil raziskovati še nikomur.

… a ti si se nasmiješio,
i nebo se nasmiješilo
u isti tren…

Kaj bi rad poslušal, ga vpraša, ko vstopita v dnevno sobo. Čeprav se mu zdi, da sluti, kaj bo izbral. Skoraj že poseže za cedejem, a ga preseneti njegov odgovor. Spet. Ali bolje, kot vedno. Znova in znova.

Kuću za ptice, mu odvrne, z glasom, ki je nežen, sanjav in krhek kakor pesem, ki si jo je zaželel.

Zdrzne se. Sredi giba se ustavi, obrne k njemu in ga ostro pogleda v oči, ki so nepredirne kot najtrša tema. Kadar hoče, z njimi pove vse, kadar noče, molčijo kot sveta skrivnost. Kako veš, da jo imam, vpraša, dosti bolj rezko, kot je nameraval. Kdaj pa kdaj mu bere misli in tega ne mara, ker se mu zdi, kot da ima nad njim neko nenavadno moč, moč, ki ga včasih prestraši. Kakor da bi ves čutil z njim. Kakor da bi vedel, kako je biti on. Kakor da bi bil on sam.

On pa se mu samo nasmehne – s tistim svojim zaupljivim, napol fantovskim napol moškim smehljajem, ki se mu zdi tako poseben, ki mu je tako drag. Vem, da jo imaš, reče z nasmehom pesnika, ki mu razjasni obraz, oči pa se mu svetijo kot ulične svetilke v decembru, ko pada sneg. Vedno vidi snežinke, ki plešejo bele vrtnice v njegovih očeh, kadar je srečen (in preidejo v snežni tornado, kadar zavlada bolečina). Vendar njegov pogled ni hladen, topel je kot ogenj kamina, ob katerem bi morda opazoval prvo naletavanje snega v novem letu, in se potem ljubil z najlepšim fantom (z njim, recimo).

In ga razoroži do konca, ko doda tiho, ti imaš vse.

… i život svoj si listao,
i zvijezde su svjetlucale
u život moj…

Rad bi znal skladati glasbo, zategne zasanjano, rad bi znal brez besed povedati vse. Napol zleknjen na tla, s kozarcem sladkega vina v rokah, nadaljuje, s komaj zaznavno sledjo obžalovanja, a znam pisati samo pesmi. Eno sem napisal… o nekem drugem Odiseju, o nekem drugem morju, jo hočeš slišati? Ne da bi počakal na odziv, začne recitirati.

nekega dne, v večernem mraku, bom prišel na neko drugo itako. izkrcal se bom na najbolj samotni plaži, sedel k tebi na skale in ti naslonil glavo na ramo. ti me boš objel, in nekaj časa bova samo uživala bližino drug drugega. zvezde nad nama bodo počasi padale v morje, ki bo mehko božalo čeri pod nama.

me sovražiš, boš vprašal.
ne, bom odgovoril, še vedno te imam rad.
kljub vsemu, boš vprašal ti.
seveda, bom odvrnil, saj razumem. razumem tvojo žalost in tvoj nemir… vse, kar te bega… celo tvojo mržnjo in tvoj prezir. celo tvojo ljubezen.
ljubezen? boš začuden.
prizadeneš lahko samo nekoga, ki ga imaš rad, bom rekel tiho, z očmi, uprtimi v tla. vem, ker sem tudi jaz prizadel tebe.
zato si mi odpustil?
zato sem prišel, bom dejal, z neizmerno nežnostjo in milino v glasu, pogledu, kretnjah, besedah.

jutranja zarja ti bo prinesla mir in pozabo in naselila otožnost v moje drobno srce.

dotik tvojih slanih ustnic me bo žgal za vedno.

Tudi on sede na tla, posluša ga in se smehlja, nikoli te ne bi mogel sovražiti.

Ti še ne veš, pomisli z nekakšno brezupno okrutnostjo, ne da bi misel izrekel na glas, ti še ne veš, kaj vse počnemo, kadar boli.

… a onda si me ljubio
ko ptice što su kucale
na prozor tvoj…

Kretnje se podvajajo: tiste iz njegove pesmi odmevajo v resničnosti, ali morda tisto, kar se dogaja v resničnosti, odmeva v njegovi pesmi, kdo ve. Kajti ko je pripovedi konec, zamrmra skoraj neslišno, zakaj sanjam tvoje poljube na svojem golem telesu? in iz ogledala strmijo vame tvoje oči? Glasno pa, nenadoma, čisto nepričakovano, poljubi me. In ga pogleda, hrepeneče, željno, z obljubo raja v očeh, samo poljubljajva se… malo… Glas se mu zlomi v izgubljen šepet. Ker mu je preveč lepo, ko sta skupaj.

Še preden mu utegne odgovoriti, se on obrne k njemu in mu ovije roke okoli vratu. Ponudi mu svoje sladke, vroče, rahlo razprte ustnice. Pogled njegovih oči spominja na otroka, ki na božično jutro napol plaho napol pričakujoče stopa proti božični jelki. Preplavi ga silovito poželenje. Se boš znal ustaviti, ga vpraša, ker ve, da se mora zaustaviti, tako kot mora on odgovoriti na njegovo željo po poljubih. Ja, pravi odločno, in čez nekaj trenutkov, negotovo in rahlo zasoplo, ne… ne vem… Na koncu preloži svoje breme v njegovo naročje. Ti se moraš zaustaviti, zašepeta, z zaprtimi očmi, medtem ko se še bolj privija k njemu, saj ti zapeljuješ mene.

Jaz zapeljujem tebe, se vpraša grenko in z ljubeznijo hkrati, preden utone v njem.

In se zaustavi. Ker ga ima tako zelo rad, da ga ne more prizadeti. Morda tudi zato, ker sluti – ker ve – da ga ne more obdržati, da ga niti izgubiti ne more, ker ga nikoli ni – ne bo? - imel zares, tega pesnika, za katerega se mu kdaj zdi, kot da sploh nima duše, in potem spet, kakor da ima dve, angelsko in demonsko, tako neranljiv in ranljiv je obenem. Včasih je videti, kot da nima pojma o življenju, potem pa se zazre vanj, brez besed in v globine, za katere še sam komaj sluti, da so v njem. In takrat začuti, da razume vse.

Tedaj mu pripoveduje. Pripoveduje mu o času dvomov in iskanj, pripoveduje mu o svojih potovanjih, o moških, ki jih je srečeval in o svojih ljubeznih, in potem, čisto na koncu, ko se stemni, mu pripoveduje o svojih drhtenjih in o svojih bolečinah in o svojih najintimnejših sanjah. V teh trenutkih bližine, ko samo zanj igra svojo najbolj edinstveno glasbo, v njem ni ne samote ne otožnosti, nekako… spokojen je, skoraj srečen, ko sta skupaj, ko je ob njem, ta očarljivi fant, ki v sebi nosi toliko življenja in hkrati toliko žalosti, ker je tako izgubljen v svojem začaranem vrtu, tako razpet med dve ljubezni, med dva moška, kakor tisto čarobno mesto, razpeto med dva svetova, med dve celini, kamor odhaja.

S fantom, za katerega trdi, da ga ljubi.

Prosim, ne pojdi -

i don't want to say goodbye

i don't want to say goodbye
let the stars shine through
i don't want to say goodbye
all i want to do is live with you…


Nocoj boli vse. Celo ljubezen.

Tako zelo si želi biti z njim… kot kakšen najstnik, zatreskan totalno, noro, ful… do ušes in še čez. Samo sanjaril bi. Pletel zgodbe brez konca. Kako ga zapeljuje, kako se predajata drug drugemu, kako pripadata drug drugemu, nekje daleč, u kući za dvoje, v kateri sta na svetu sama, sama, sama. Le glasba ostaja z njima. In pesmi, seveda.

Ko je dan, je enostavno ne misliti nanj. Takrat je s fantom, ki ga ljubi. Sprehajata se po vročem soncu ob morju, ližeta sladoled, se šalita in smejita… iz srca, tudi on. Slonita na obali, tik ob valovih, ki nežno poljubljajo droben pesek na plaži, pijeta kavo in klepetata… ali molčita in se napajata s pogledi, dokler poželenje ne postane neukrotljivo. Na poti domov se ustavita na samotnem brezpotju in v avtu se ljubita, dolgo, divje, strastno, nepozabno.

Ko se znoči, se zdi, kot da je pozabil srečo v nekem vzporednem svetu, ker v njegovem je temno in obup se je zavlekel v vse pore njegove duše. Kajti njega ne zna, noče, ne zmore pustiti od sebe. Vsaj ne še zdaj… ne, ne še zdaj… Čeprav se boji, da bo na koncu dragocene bisere njegovega smeha spremenil v ničvredne kristale ledu in bo namesto poletja v njegovem srcu pustil zmrzal. Njemu pa bo ostala praznina. In bridki pekel (ne)doživetega.

Tako samega se počuti, ko pade noč. Tako zapuščenega. Tako mrtvega. Sredi ljubezni.

Fant, ki ga ljubi, mirno spi zraven njega na svojem koncu postelje in nima pojma, da je on buden in misli… na… nekoga... Do konca razgaljen pred samim seboj se sovraži, ker ju ima rad, oba, najraje bi bil z obema, in se gnusi samemu sebi, ker ve, da je njegov greh bolj nizkoten od najbolj podle izdaje… ker ga sanja, ker ga bo zasanjal do konca, in potem bo spomin na te sanje skušal zakopati v druge dlani, v druge nežnosti. Še nikoli ni bil tako zelo potreben njegove ljubezni, njegovih objemov, njegovih poljubov, njegovih dotikov, njegovega naročja, njegove bližine, njega vsega… samo tam je pozaba. Ker hoče ostati njegov. Ker hoče ostati z njim.

Kajti s fantom, ki ga ljubi, še vedno živi peti letni čas, tisti letni čas, ki je samo njun, ki sta ga nekega poletnega večera, ko je sonce zašlo samo v resničnosti, ne pa tudi v resnici, na solinah ustvarila zase. To je čas smeha, to je čas življenja, to je čas cvetočih češenj, tudi tedaj, ko pada sneg. To je čas svetlobe, tudi tedaj, ko je tema, in čas smisla, tudi tedaj, ko ga tesnoba skuša pogubiti. To je njegov najbolj brezskrben, najbolj igriv, najbolj poln, najbolj popoln čas. To je čas, ki je poezija.

Le da ga zdaj lahko tke še z nekom.

A se vseeno vrača nadenj, da ga preplavi, zalije, utopi v sebi.

Ker ga ljubi, verjame.

Prosim, pojdiva -

amado mio

amado mio
love me forever
and let forever
begin tonight…


Zvoki pesmi prerežejo smeh
v pritličju prodajalne sredi tujega mesta.
Za hip obstane, z raztrgano dušo
se s pogledom zateče v objem fanta, ki ga ljubi.

Ovit v jantarne oči, v katerih odsevajo
nebeške modrosti velikih vezirjev
(ali morda smaragdne skrivnosti sultanov?)
skuša pozabiti, česar se ni nikoli spominjal.

Kasneje, v poltemi bara nedaleč stran,
naslonjen na zid, kakor na pranger, trdno zamiži.
Dlan pohotno spolzi navzdol, tiger je pripravljen na skok.
Tukaj lahko ljubi oba.

Vendar mora oditi.
Izpraznjen zapira vrata, tavanje se končuje.
S steklenico v roki slavi...
Preteklost je prihodnost.

ce soir c'est plus la peine

…nous n'irons plus jamais,
ce soir c'est plus la peine...
…nous n'irons plus jamais,
plus jamais, plus jamais…

Tiho brnenje motorja zarisuje neme pokrajine na zemljevidu srca. Preveč zaljubljen. Preveč ljubljen. Preveč osamljen. Preveč sam.

Zastrmi se v morje, ki narahlo valovi. Mrzel veter prežene s krova vse potnike razen njega. Tako mu je prav, zdaj noče nikogar ob sebi. Ker je to zbogom, ker je to slovo, ker… nikoli več nič ne bo tako, kot je bilo, kot pravi fraza. Ne svet, ne dom, ne on.

Kakšna bedasta ironija, pomisli trpko, da se je odločal prav tukaj. Kot bi mu nekdo ponudil, Evropa ali Azija, zdaj pa izberi. Navidez preprosto vprašanje, a s tako zapletenim odgovorom… z milijoni podtonov, odtenkov, podvprašanj… z neskončnimi matricami odhajanj, odpovedi, bolesti.

Ker še vedno bi rad oboje. Le eno ima lahko.

Minute tečejo. Napetost v njem postane skoraj otipljiva. Diha hitro in plitvo in kadar mu zmanjka zraka, pritajeno zavzdihne. V sozvočju s kriki galebov nad ladjo. Zdi se mu, da ga bo pobralo od bolečine, da ga bo silno koprnenje po njem zadušilo. Pa je samo želja. Ne tudi ljubezen (vsaj ne še. Tega, ve, ne bo odkril nikoli – in to je skrivnost, ki boli najbolj.). Zaradi njega je za trenutek zahrepenel biti nekdo drug - ali vsaj drugačen, svoboden… a ni in ne more biti, nikdar. Ker ljubezen, verjame, je drugje.

Saj bo samo malo umrl, skrit pod tančicami žalosti. Saj to zna. Saj je ta konec zapisal v pesem že nekoč davno prej. Zdaj ga s tresočimi rokami - zaradi zibanja ladje komaj razloči črke - piše še enkrat, na mobilca.

Čeprav ostajam na drugem obrežju, te bom imel vedno rad. Celo tedaj, ko bo spomin name v tebi dogorel do konca, ko se ne boš več zavedal, da sem sploh kdaj bil, natipka trepetaje, in zašepeta, komaj slišno, samote ni, dokler angel bdi nad teboj. Besede zvenijo kakor zaobljuba in dve snežno beli vrtnici iz njegovih oči zdrkneta v vrtince Bosporja. Za dva moška, ki sta tako zelo njegova. Ena bo potonila nekje na obalah Črnega morja, druga...

Ko odda sporočilo, še enkrat poišče njegovo ime. Poskusi zbrisati njegovo številko, a se mu zalomi. Drhtečim, prepotenim prstom (kot bi se hoteli ljubiti z njim) trikrat zdrsne na tipkah. Ne morem ga izbrisati, obupano zakriči v veter. Namesto odgovora začuti samo slane kapljice na svojem obrazu.

Za trenutek okleva, a ker je trdno odločen, se obrne in z vso silo zaluča telefon čez ramo. Plop, reče morje, in potem je samo še tišina. Telefonska številka je nedosegljiva, on je nedosegljiv. Ker življenje, verjame, je drugje.

Nebo nad ožino se zapre.

Do konca plovbe obsedi na ograji in prazno, brez misli, brez čustev otopelo opazuje pristajanje. Ko se ladjica dotakne brega, vstane in se z dolgimi koraki usmeri proti stopnišču, ki vodi na pomol. Vrača se v Evropo. Vrača se domov.

In vendar, ko se njegov pogled še zadnjič, za večnost dolgo, pomudi v Aziji in zdrsne naprej proti neznanim daljnim obalam, ki ga spominjajo na izgubljeno, preden za vedno zaklene en prekat svojega srca, preden del sebe pokonča za zmeraj, pomisli, lepo je vedeti, da si.

In se nasmehne.

© Aleks 2007

Zgodba je seveda izmišljena in kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je nenamerna in zgolj naključna.

Glasbena spremljava: Rita Hayworth: Amado mio, Gabi Novak: Kuća za ptice, Teddy Thompson: I don't want to say goodbye, Hervé Vilard: Capri c'est fini.

moja molitev

Če boš še enkrat iz gline gnetel moje telo,
moj Bog,
me ne oblikuj po svoji podobi,
ustvari me takšnega, kot si me nekoč.

Naj znova drhtijo zame, tista popolna telesa,
naj bodo znova moje, tiste opojne ustnice,
naj znova okusim vrtoglavo naslado moških,
najdenih in izgubljenih v ognjih mračnih predaj.

Ne obžaluj, če bom moral trpeti,
naloži mi križ
in odvrni pogled, moj Gospod,
ne trepetaj, ko bom padal pod njim.

Samo dušo mi vzemi,
mojo prekleto dušo,
ne dopusti, da bi imel še kdaj rad,
da bi še kdaj čutil ne biti jaz.

Izbriši odvečne besede,
v brezčutni samoti naj se dotaknem
le svoje bolečine,
le svoje teme.

Prosim, ne daj mi srca,
naredi me slepega, gluhega,
brez tolažečih dlani za solze drugih.
Ali mi prvo jutro z nasmehom zatisni oči.

© Aleks 2007

ko zaprem oči

v mračnih pokrajinah sanj
mi sledijo oči -
neznane,
vroče in lačne,
v barvah uganke,
polne temnega poželenja -
tiste otožne oči moškega,
ki me slači brez dotika,
ki me krade brez srca.

v mračnih pokrajinah sanj
potne dlani potujejo po moji goloti,
rišejo zemljevide mojega bivanja,
tavajo po mojih odsotnih mislih,
z razbeljenimi kretnjami
ustvarjajo besednjak nemih obljub,
sežigajo me z besedami,
ki jih ni moč najti
v nobenem slovarju tega sveta.

v mračnih pokrajinah sanj
me zaznamujejo
odsevi poljubov,
kot objemi vetra drhtijo na mojem obrazu,
božajo me.
čutim življenje samo,
dokler ne ostane le želja,
biti imeti dati
vse.

ne rečem ničesar (kaj pa naj bi?),
samo ljubim,
to predrzno telo,
s soncem,
z luno,
z zvezdami,
z vsem vesoljem
mojih neskončnih noči
brez sna.

kakor prazne sence spominov, ki jih ni v meni,
gorim
na drugi strani ničesar.
solze umirajo zadnje,
ker drsijo
po mojih licih
celo tedaj,
ko so v meni ubite
poslednje kaplje dežja.

raztelešen na oltarju,
duša, pribita na križ,
v pogledu prekipeva molk.

jaz…
hočem domov…

hočem domov?

© Aleks 2007

biti jaz

Samo jaz vem,
kako težko odmevajo koraki
v temi brezpotij,
kjer spletajo svoje zgodbe
le ugašajoče zvezde
in kjer molčeči gozdovi
šumijo melanholijo.

Samo jaz skrivam sanje
(stkane v mesečini
za mavričnimi obzorji)
v svojih hrepenečih dlaneh,
in jih varujem
pred smrtonosnim ugrizom obupa,
kadar poraz doseže dno.

Samo jaz poznam
bolečino objema
v naročju ognjev
lažnih ljubezni,
ki so le prebeg
iz samote sebe
v samoto drugih.

Samo jaz slutim mir
neke druge Itake,
kjer je glasba morje
in kjer je morje glasba,
uglašena z bitjem srca.
Kjer obstaja bližina tudi tedaj,
ko nikogar ni.

© Aleks 2007

nikad neću zaboraviti način na koji si zatvorio vrata za sobom

riječi se malo pomalo brišu kako ih čitaš.
plivajući na lukovima mržnje,
izgubljen u dugim kišama mojih postojanja,
zaboravljaš me.

sjećanje na pjesme,
koje se bude nad napuštenim gradovima
u magli snova.

sjećanje na sjene,
okružene poljupcima samoće
u krevetu tamnih zagrljaja ljubavi.

i možda, možda ću jednog dana,
šetajući stubištima boli
i očajnički tražeći šutnju,
stvarno znati kako nije biti ti.

© Aleks 2007

samo bližina naju razdvaja

ko me je strah življenja,
kje je zavetje sanj?

v tvojem objemu molčim.
svoj pogled skrivam
pod mračni pajčolan težkih vek.
hočem, da se tvoj smeh skozi noč
lesketa do zore.

vsak dan je bolj črn in z vsakim dnem me je manj.

ne morem ti dati svoje teme.
pretemna je.
ne morem ti dati svoje bolečine.
preveč boli.
ne morem ti dati svoje groze.
preveč se bojim.

ne morem te prijeti za roko,
da ne bi vztrepetala,
z menoj,
zame.

ne morem ubiti pesmi v tvojih poljubih.

v naročju nemih iskanj
sem samo privid,
hiša iz kart, zgrajena na pesku,
moram se potopiti vase,
v nič,
kjer so misli
le drobni črni metulji
v votlini brez izhoda.

sam sem.
čisto sam.
sam s svojim divje razbijajočim srcem.

vse je tako kot zmeraj.
samo bližina naju razdvaja.

(umri me nocoj.)

© Aleks 2007


veš, da včasih ne umreš, četudi se ti ustavi srce?

Danes vse zveni črno.
Drobne otožne krizanteme v meni opojno cvetijo.
Besede, ki jih ni, pišejo tišino.

Moje oči nimajo oken.
V dežne kaplje skrivam vesolja samote.
Zvezde ponoči ugašajo molče.

Teci, mali, teci, da te ne ujame tema…

© Aleks 2006

zmaji umirajo sami

Svet je radoživ vrtiljak,
že od nekdaj
brbota,
čeblja,
žlobudra,
čenča,
klepeta,
brblja,
kramlja,
se hahlja.

Drobna senca berača
v plaščku iz hermelina
se opoteka v tišini
med zaprtimi vrati
pohabljenih duš.
V črno-belem blodnjaku
se igra čisto sam
slepe miši
in skrivalnice
z ogledali brez odboja.

Prosi.
Ječi.
Moleduje.
Roti.
Daj mi besedo.
Eno samo besedo.
Tisto besedo.
Edino besedo.
Najlepšo besedo.
Čarobno besedo.

Črna mačka
porogljivo bolšči
krohot nabrušenih nožev
biča obraz rezko kot zlati dež.
Dam ti besedo.
Mrzlo besedo.
Strupeno besedo.
Kačjo besedo.
Besedo za bedo.
Besedo za smrt.

Smej svoje solze,
poj svojo bol,
dokler ti ne zmanjka srca.
Samo ne stiskaj se k meni, fantič,
nikar ne sprašuj,
zakaj ti je tesno,
zakaj ti je hladno,
zakaj se je nocoj
tako hitro stemnilo.
Zmaji umirajo sami.

Svet je razposajen lunapark,
brbota,
čeblja,
žlobudra,
čenča,
klepeta,
brblja,
kramlja,
in se hahlja,
skozi večnost.

© Aleks 2006

pozabljenje

Nekega davnega dne,
ko bom na drugi strani življenja
miren in tih negibno objemal samoto,
bo moj odsev v tvojem pogledu zbledel.
Podobe mojega smeha
se ne bodo več poigravale s teboj.
S tvojih dlani bo izbrisan okus
dolgih potovanj po mojem telesu.
Tvojih ustnic ne bodo več žgali
vihravi ognji mojih strasti.
Ne boš več znal izgovoriti
nekdaj tako ljubega imena.

Morda te bodo tisto noč
kakor sence izgubljenih sanj
obiskale moje besede,
burne, razvnete, polne želja,
in hkrati sladke, nedolžne, ganljive,
ki sem jih šepetal, ves zardel,
ko si me ljubil.

Morda se bo za trenutek
nekje globoko v tebi
zganil objem pozabljenega fanta,
ki si mu neke slane noči
s svojim poljubom,
s svojim prvim plahim poljubom,
vdihnil življenje.

Morda se boš takrat
sam pri sebi nasmehnil,
zabrisano, komaj opazno,
s sledjo otožnosti v jantarnih očeh,
ko boš zrl v dogorevanje sveč
nad neznanim mestom
nekje daleč, daleč proč.

© Aleks 2006

aleks v ogledalu

Nocoj zrem v zrcalu svoj resnični odraz.
V njem se zvija moja temačna podoba.
Iz črne sence prihaja z nasmehom
(seveda zbuja zaupanje),
a je preklet,
preklet je za zmeraj,
ta moj aleks v ogledalu.

Sočne rdeče ustnice na njegovem bledem obrazu
so zastrupljeni sadeži hudobne čarovnice.
Pomorijo vse,
ki ugriznejo vanje.

Smrtonosni neznanec,
ti, ki ne znaš imeti rad,
ki se skrivaš za svoje telo,
vroče in postavno,
zapeljivo in strastno,
ali si upaš do konca dati
sebe?
svojo ljubezen?
svoje srce?

Vse, ki jih ljubiš, pribijaš na križ,
na svoj križ bolečine,
zbit iz tvojih lastnih peklov,
izrezljan s tvojimi krvavimi rokami
morilca duš.

Rad bi ga objel,
rad bi ga vzel v naročje,
rad bi ga ljubkoval,
rad bi ga naučil vsega,
kar potrebuje za življenje.
A se mi izmika,
beži,
sovraži -
sebe,
samo sebe,
vedno samo sebe,
prekletega -
ta moj aleks v ogledalu.

Tistega usodnega dne se popkovina
ni ovila okrog njegovega vratu.
Ni ga zadrgnila.
Kljub silni želji po smrti.

Zato to noč nazdravi z menoj,
pij iz presladke čaše opojnost,
ki ti jo darujem z vso svojo naslado
(saj se ne bojiš trobelike, kajne?),
moj otožni tujec,
moj mračni tujec,
moj temni aleks v ogledalu.

© Aleks 2006

odhod

Tvoj pogled v barvah zaspanega morja
(mehek kot žamet in trpek kakor prvo vino)
osramočeno prosi poljubov.

Divje krike solza
v strahu skrivaš
za spevi slapov v daljavi.

Most iz mavrice povezuje samo dve daljni obali,
ne pa tudi dveh duš.
Vez med njima se trga,
lomi,
izginja,
razblinja,
v nič.

Boli, a ne morem ostati
(oči iz jekla, ki niso poznale ljubezni,
nemirno lovijo usodo zmeraj daleč na robu obzorja).

Moje srce je manjše od srca netopirja,
tvoje mogočno kot reka in gore
in skrito indijansko pokopališče,
kjer ponoči zame opevaš stare legende.
In vendar nisi dovolj močan,
da bi me zadržal v njem.

Z razpokanih ustnic
oblački žalosti padajo v mrak.
Črne so črke besed.
Bridkost ne izbriše izdaje
in usmiljenje ne bolečine.
Ker se poslavljam,
ker odhajam,
ker te zapuščam,
zavit v droban pršec slanih brzic.

Tvoj nasmeh
mi ne pomeni ničesar.
Nikdar več ne boš odkrival
mojega poželenja
v svojih žejnih, osamelih dlaneh.
Le vonj mojih sanj
lebdi na tvoji verandi,
kadar zapreš oči.

Dlje kakor večnost si iskal odsev moje podobe
na vseh obrazih po svojih mračnih poteh.
Ni ga bilo.
Pa si se počasi odpravil še ti.

Morda si verjel,
da se bom smejal v sonce,
s peklenskim odbleskom v očeh,
ko si bežal v smrt.

A sem poraženo tulil v temo
in si razklal srce
(s krivdo, ki ni bila moja),
tisto prekleto noč v samici na dnu moje duše,
ko sem te izgubil za vedno...

© Aleks 2006

alhambra

Moj kralj,
obdan s strašnim šepetom zmagovalca,
s srcem tigra se vračaš,
med škrlatnimi prapori vzravnano jezdiš svojega konja,
z napetimi stegni objemaš mogočno telo živali.
Bojevnik in konj sta eno.

Vitki cvetovi tvojih haremov,
zrasli v opojni vonj mladih devic,
se odpirajo v prvem pričakovanju.
Okopani v čistem mleku levinje
se vzpenjajo v nedolžni ljubezni,
ki je ne najdeš na vročih tleh koride.

Vate je vžgana neustavljiva ljubezen ognja,
ljubezen drznih junakov pred Trojo,
ljubezen bikoborcev in pesnikov,
ljubezen ponosnih teles in molčečih poljubov,
ljubezen, ki se rodi med zmajem in tigrom
ponoči, ko pravičnost spi.

Bele roke polagajo
bele sadove
pred tvoje prašne sandale,
a tvoj urni korak jih ne sliši.
Puščavski vihar je hitrejši
od pisanih kril ciganke.

Temna zvezda
te vodi
naravnost pred moje obličje.
V najvišjem stolpu Alhambre
čakam tvoje pohlepne oči,
skrit pred razpeli sodnikov.

Črna noč pleše flamenko,
koketira z gibi opalov z obal zlatih rek.
Kot serenada v večernem somraku
z nežnostjo virtuoza počasi zaigraš name,
dokler ne utoneva v penečem vrtincu nesmrtnosti.
Jutro prinese mir.

Ko luna zapre oči,
zamre plimovanje smehljajev.
Mehke rdeče ustnice
dozorijo v kamniti dih
in neobrane umrejo
na tleh med solzami.

© Aleks 2006

melanholija dežja

Topel poletni dežek nežno škreblja na streho.

z nemočnim pogledom
spreminjam živosrebrne kaplje
v težko kačo sivega niča,
ki polzi v mojo notranjost.
toča drobnih svinčenk
v barbarskem plesu prebija moje okope.

Tiha molitev klavirja negibno obvisi nad kaminom.

ubijam samega sebe.
neusmiljeno tolčem
po zastrupljenih tipkah duše.
sozvočje disharmonije.
razglašenost moje biti.
vulkanski izbruhi nerazvozlanih bolečin.

Samota poletne noči me zaspano ovija v vonj slanega morja.

zaprem se v školjko.
ni sanj.
prazne misli se lovijo skozi temo
kot radioaktivne kresnice.
kot britev rezko režejo v moje luskine.
ranjeni zmaji tulijo v polno luno opolnoči.

Na drugi strani zrcala klečim pred teboj, ki te ljubim.

rotim te, razbij moj oklep.
ne daj mi, da poniknem vase.
ne pusti, da me moja trpka otožnost
z bridko slastjo izjoka
v ničvredni biser norosti,
med grenke meglice melanholije.

© Aleks 2006

na obalah guadalquivirja

Na obalah Guadalquivirja ležim,
na svoje zaprte veke pišem
pesem o ljubezni,
ki jo reka vzneseno plivka
ob mojih utrujenih stopalih popotnika.

Gobav sem.
Zavrženi sin človekov.
Naj me kdo odpelje iz tega vesolja.
Svetloba boli.
Hočem temo.
Sem res obsojen na smrt,
ker dajem telo
in slepo ječim za vsaj kanček duše?

Za trenutek zasanjam tebe,
tvoje oči s spomini na prihodnost,
ki nočejo razpeti šotora v moji puščavi,
med sipinami žalosti,
kjer kraljujejo slonokoščeni maliki,
kjer igram,
igram čustva, ki jih nisem še nikdar našel v sebi.
Tvoje telo je trpka, a klena zemlja Krete,
ti plešeš sirtaki
med mrtvimi dušami na podiju iz cenenih ekstaz,
v Hadu, kjer nikdar ne umolknejo bobni Dies Irae.

Nasmehnem se tvoji lepoti.
Oh, da, seveda odvrneš pogled.
Ozrem se za njim.
Lovim ga po stenah, po stropu, po vseh kotih,
poskušam ga ujeti in zagrebsti vase za zmeraj.
Pri tem se spotaknem ob svojo otožnost,
ob svojo praznino.
Padem.
Ujamem se na svetlobni pramen razbitih steklenic.
Stekleni smehljaj na moji krvavi roki rodi mojo pesem.

Tedaj se zazreš vame in zašepetaš,
s skrbjo, ki mi je tuja,
naj pazim, ker je življenje dragoceno.
Čeprav slutiš, da moje ni vredno veliko.
In vendar te ni strah niti kaplje moje krvi
(vedeš se, kot da je sveta),
izmiješ mi rano in iz nje odstraniš
kalejdoskope iz stekla.
Raztrgaš rob svoje srajce,
bele, s pretanjeno rdečo črto,
(še vedno ga hranim),
moj dobri Samaritan,
prevežeš mi dlan,
kot da je ptica, ki bi hotela vzleteti,
pretrganih peruti,
da bi se ubila na zlatem oknu svoje kletke,
ko bi iskala svobode.

Pelješ me v moje stanovanje.
Ranjen ne moreš voziti, pojasniš.
A oba dobro veva,
da bi lahko odšel sam,
čisto sam,
ali vsaj osamljen, kot vedno.
Tvoje slovo opazujem v zrcalu:
vidim samoto, kako vstopa v moj dom,
in sanjam, da tvoj poljub –
en sam mehki poljub –
ustavi moje najgloblje drhtenje.

Tisti trenutek
se nesmrtno,
brezmejno,
in brezupno (tako se bojim)
zaljubim vate.

© Aleks 2006

tebi, ljubezen moja

kadar sem srečen,
ne znam pisati pesmi.

takrat rišem.

z rdečo barvico sonce na strop
in spodaj oranžne zvezde.

tvoje sladke poglede
izrisujem s slastjo
(kajti tvoje oči dišijo po medu)
na hladilnik,
na omaro,
na televizor.
z drobnimi pegicami,
ki se hudomušno lesketajo,
me spremljajo,
kamorkoli odplešem.

na okna lepim tvoje smehljaje.

na tla naslikam zlate ribice
in čarobne pikapolonice
(take, ki ti izpolnijo želje:
da jih lahko ujameš,
kadarkoli hočeš,
si kaj zaželiš,
in jih izpustiš
v svobodo).

odtise tvojih dlani
ulivam
v majhne bronaste kipce.
(tvoje dotike nosim s seboj,
kamorkoli grem.)

obrisom tvojih stopal
sledim z drhtečimi prsti,
počasi… nežno…
da mi ne zbežiš.

le tvoje poljube,
zaljubljene,
mehke,
igrive,
strastne,
grobe,
pohlepne,
v mojih laseh,
na mojem obrazu,
na mojih ustnicah,
na mojem vratu,
na moji goli koži
prekrijem
z nevidnim črnilom,
da trepetajo
kakor vroč zrak pred poletno nevihto
samo zame.

© Aleks 2006

utrujen na smrt

Utrujen na smrt
zatemnim svoj pogled.
Praznina za mojimi vekami.

Preplašen na smrt
otrok v meni ugaša brez solz.
Noč je gluhonema.

Žalosten na smrt
z dlanmi poljubim zid.
Obrne se proč.

Obupan na smrt
se stisnem v kot.
Ne vzame me v naročje.

Zavržen na smrt
zdrsnem v bleščeča slepila niča.
Kristalne krogle mojih peklov se zaprejo kot past.

Za vso dolgo večnost.

© Aleks 2006

big cities, bright lights

v slovenščini

Velemesta sijejo.
Divje se vrtijo njihovi vrtiljaki. So moj absint (zelene oči, ki nimajo konca). Noč in dan luči (nikoli ne utihnejo). Noč in dan glasovi (nikoli ne ugasnejo). Noč in dan vonji (rožnati jastogi, posuti z bleščicami in smetišča nedoživetih sreč). Vse se sproti razblinja. V atome. V nič. Božanski občutek neobstoja. V vesolju neskončnih teles. Nihče se ne zmeni zame. Nikogar ne briga, da sem. Ali da me ni.

Velemesta so mikavna.
Ponoči blodim po tekočih trakovih avenij. Temne sence igrajo razvaline minulih krajev. Naskrivaj prisluškujem. Škripajočemu cviljenju, ko se trgajo osi življenja. Tuljenju izgubljenih kompasov za bivanji, ki jih ni več. Mogoče pa je samo rap črnega božanstva na zadnji postaji podzemne.

Velemesta so vroča.
Prve ljubezni. Zadnje ljubezni. Prepovedane ljubezni. Smrtonosne ljubezni. Komaj rojeni poljubi. Pogledi, ki se držijo za roke. Ah, srečne roke… Zmagoslavje čutnosti. Pohotni ples divjega jemanja in dajanja. Vodometi strasti. Skrivni orgazmi ljubimcev v tunelu noči: koža, ki se blešči od neustavljivega poželenja. Blagoslovljena radost popolnih predaj.

Trepetaš? Se bojiš? Saj ni praznine. Saj ni lupine. Vedno si obdan. Z nekom. Vedno je kdo. Velika mesta so kakor mogočna reka. Kjer se vsakič zliješ z drugo množico. Saj ne umreš. Samo ne veš. Kdo stoji za teboj. Kdo se s slastjo naslanja nate v nabitem vagonu metroja. Postaven fant? Poletno dekle ali starka s koso? Ne veš. In se zapreš. In greš. In izgineš. Ti je tesno? Ti je hladno?

Velemesta pišejo svojo poezijo.
Tu in tam ne razumem besed drugega predmestja. Z raskavimi toni opevajo ljubezni in hrepenenja po prostranstvih puščav. Samo sanjam lahko.

Velemesta so dobrotljiva.
Svoboden sem. Živim. Ko se utapljam, pojem. Močan sem. Možat. Diham s polnimi pljuči. Čutim bitje srca v sozvočju z rjovenjem sveta. V sozvočju z milijoni drugih ljudi. Vsi drugačni, vsi enaki. Vsi ljudje so ustvarjeni enaki: vsi so ranljivi.

Velemesta so moje ekstaze.
Na vseh celinah jih imam, popotnik skozi prostor in čas. Sem kot stari mornar z ljubicami v vseh pristaniščih. Jokam, ko moram proč. A že ko odhajam, se vračam. Čutim, kako me zapeljujejo. Z omamnimi stihi siren me vabijo nazaj, da znova padem v njihovo naročje. Ker sem ves njihov. Za vedno.

in english

Big cities gleam.
Their carousels whirl wildly. They are my absinthe (green eyes with no end). Lights, day and night (they never become silent). Voices, day and night (they never extinguish). Day and night, scents (tinsel-spangled pink lobsters and dumps of abandoned happinesses). Everything vanishes at once. In atoms. In nothingness. In a universe of never-ending bodies. I am nobody's business. Nobody cares about me. Whether I exist. Or whether I don't.

Big cities are alluring.
In the night I ramble on endless tapes of the avenues. Dark shadows play the ruins of bygone places. I listen secretly. To the creaky whimpering, when the axes of life tear apart. To the lost compasses that wail for beings that are gone. But maybe it's just a rap of a black god at a subway terminus.

Big cities are hot.
First loves. Last loves. Forbidden loves. Lethal loves. Scarcely born kisses. Gazes that walk hand in hand. Oh, fortunate hands… A triumph of sensuality. A lewd dance of ferocious taking and giving. Fountains of passions. Clandestine orgasms of lovers in a tunnel of nights: skin that glistens because of an infinite lust. A blessed gaiety of total surrenders.

You are shivering? Are you scared? But there is no emptiness. No shell. You are always surrounded. By somebody. There is always a body. Big cities are like mighty rivers. Where you always flow into a different crowd. You do not die. You only don't know. Who is leaning against you in a crammed carriage of a subway. A shapely lad? A summer girl or the old woman with her scythe? You do not know. So you close up. And go. And disappear. Are you anxious? Are you cold?

Big cities write poetry of their own.
Sometimes I do not understand the words of other suburbs. They chant of loves and longings for vastness of deserts with coarse tones. I can dream only.

Big cities are benevolent.
I am free. I live. When I am drowning, I sing. I am strong. I am virile. I breathe deeply. I feel my heart beating in harmony with the roar of the world. In harmony with millions of other people. All different, all equal. All the men are created equal: they are all vulnerable.

Big cities are my ecstasies.
There they are, on every continent, for me, a traveler through time and space. I am like an ancient mariner, having a mistress in every port. I always weep when I have to leave. But when I am leaving, I am already coming back. I can feel their seduction. With fascinating verses of the sirens they invite me to fall into their arms again. Because I am all theirs. For good.

© Aleks 2006

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.