cikel: druga obzorja (III)
je drugo obzorje,
ki se ne pusti pozabiti.
pod njim
sem na prelomu nekega daljnega leta
v treh jezikih molčal svoj obup
pred mojim lastnim zidom solza,
ko je vame nemo strmela
praznina praznikov
in me je z visokega stolpa
pogled,
posut s steklenimi drobci,
zapeljeval,
naj za trenutek odmislim,
da si človek s pticami
ne more zmeraj deliti neba.
za zavesami molka
se skriva zamolklo trpljenje,
ki išče opoj pozabe.
© Aleks 2025
Datum objave: 10. 10. 2025 cikel: druga obzorja (I)
cikel: druga obzorja (II)
3 comments:
Ja dragi Aleks, je čas, ko nam duša poleti kot ptica in pride kdaj tudi čas, ko pade v globino... In je treba stisniti zobe in vzdržati.
Pesem je boleča, a prelepa... in upam, da res samo še spomin.
lp, bralec
Dragi Aleks, cela pesem se te enostavno mora dotakniti, a najbolj se me je dotaknila misel, da »si človek s pticami ne more zmeraj deliti neba«. V tem je vsa teža človeškega hrepenenja, želja po svobodi, a tudi spoznanje, da smo vedno nekoliko ujeti v lastno bolečino. Zadnji verzi, kjer se trpljenje skriva za »zavesami molka«, prinašajo občutek mirnega obupa, iskanje pozabe, ki nikoli ne more biti popolna.
Pesem pušča tiho in bolečo sled, spomin na trenutke, ko človek ne išče več besed, temveč samo malo miru.
Drži se mi!
Matevž
@dragi Matevž,
pravzaprav nisem samo vesel, ampak tudi počaščen, da z mano in z nami deliš svoje branje in poglobljeno doživljanje mojih pesmi. večkrat tudi sam potem v napisanem najdem kakđno novo plast, ki mi jo odstrneš. res hvala!
pogum in vse, vse dobro,
a.
@bralec, tudi tebi hvala za tvoje misli; prav zaradi vas, bralcev, z vami rad delim to, kar napišem.
pesem je spomin... ki pa zna še vedno zaboleti. zato je dobro, da se ubesedi.
lepo bodi,
a.
Post a Comment