sanje 2014
ovit v temnosivo meglico
se natanko opolnoči utelesi v kabini
na vrhu panoramskega kolesa
v ostarelem lunaparku.
ni niti hudič niti angel,
ker nima ne kopit ne rogov in ne kril,
človek je, nerazpoznavnega obraza,
in diši po moškem.
četudi zaslutim,
da pozna mojo govorico,
mi kot v brezzračnen prostoru iz praznih rok
brez besed poda oguljeno škatlo.
na pokrovu je motno odtisnjena
večbarvna skica sestavljanke
z napisom v črnem kakor na šolskem zvezku:
aleks, takó lahkó.
vame se plazi strah.
gomazeč občutek imam,
da me on prežeče opazuje.
nezaupljivo odprem zaklop.
moje velike, okrogle oči
na dnu ugledajo temnordeče srce.
vidim ga, kako utripa in slišim njegovo bitje,
čeprav je izrezljano iz negibnih fragmentov kartona.
zavem se, da je pred mano moje srce.
z drhtečimi prsti ga skušam prijeti v roke,
a s tem edinim gibom razpade
na tisoče drobnih koščkov.
tedaj me prešine,
da je to edinstvena prilika,
da na nov način zložim skupaj
svoja občutja in čustvovanja.
napol obupan in napol upajoč se lotim dela,
da bi povsem drugače povezal
trenutke svojega življenja
in se osvobodil težkih bremen.
po zelo dolgem času
(ki mine kot hip)
iz svojevrstnih drobcev oblikujem
neko novo srce.
a ko izstopim iz kabine v dan,
z grenkobo spoznam,
da bije in utripa enako kot prej,
da se v meni ni prav nič spremenilo.
© Aleks 2025
Datum objave: 23. 3. 2025
