sanje 2014
ovit v temnosivo meglico
se natanko opolnoči utelesi v kabini
na vrhu panoramskega kolesa
v ostarelem lunaparku.
ni niti hudič niti angel,
ker nima ne kopit ne rogov in ne kril,
človek je, nerazpoznavnega obraza,
in diši po moškem.
četudi zaslutim,
da pozna mojo govorico,
mi kot v brezzračnen prostoru iz praznih rok
brez besed poda oguljeno škatlo.
na pokrovu je motno odtisnjena
večbarvna skica sestavljanke
z napisom v črnem kakor na šolskem zvezku:
aleks, takó lahkó.
vame se plazi strah.
gomazeč občutek imam,
da me on prežeče opazuje.
nezaupljivo odprem zaklop.
moje velike, okrogle oči
na dnu ugledajo temnordeče srce.
vidim ga, kako utripa in slišim njegovo bitje,
čeprav je izrezljano iz negibnih fragmentov kartona.
zavem se, da je pred mano moje srce.
z drhtečimi prsti ga skušam prijeti v roke,
a s tem edinim gibom razpade
na tisoče drobnih koščkov.
tedaj me prešine,
da je to edinstvena prilika,
da na nov način zložim skupaj
svoja občutja in čustvovanja.
napol obupan in napol upajoč se lotim dela,
da bi povsem drugače povezal
trenutke svojega življenja
in se osvobodil težkih bremen.
po zelo dolgem času
(ki mine kot hip)
iz svojevrstnih drobcev oblikujem
neko novo srce.
a ko izstopim iz kabine v dan,
z grenkobo spoznam,
da bije in utripa enako kot prej,
da se v meni ni prav nič spremenilo.
© Aleks 2025
Datum objave: 23. 3. 2025
5 comments:
Zanimiva tema in zanimiv pristop; mene malo spominja na pesnitve iz časa romantike ;-)
LP, starejši ljubitelj lepe besede
starejši ljubitelj lepe besede, najlepša hvala!
mogoče res malo, čeravno ne glih namenoma (sem pa res poslušal čajkovskega (meni najbližnji starejši skladatelj), medtem ko sem pisal...
lepo bodi,
a.
Dragi Aleks, skušam se upodobiti v tej pesnitvi in priznam, na trenutke mi je kar malo srhljivo. Polnoč, kabina, lunapark, izrezljano srce … A iz te temine, v katero sem se vedno bolj pogrezal, si me izpeljal v novo upanje, v novo priložnost, a na koncu, kot je ponavadi realnost življenja, spoznanje, da je dan enak prejšnjemu dnevu.
Lahko bi rekel, da je pesnitev ena sama upodobitev današnjega človeka.
Hvala ti za ta realna tla.
Bodi dobro,
Matevž
Zanimivo sanjaš Aleks! Prav po filmsko ;-)
Dobra pesem, zanimiv zaključek...
LPJan
dragi Matevž in Jan, hvala obema! najprej: ne, Jan, ne sanjam povsem tako, filmsko; nekaj pač doda oblikovanje v pesem, čeprav je v bistvu bilo tako, kot je spisano. in, ja, Matevž, na začetku me je res malo stisnilo, biti sam v lunaparku zna opolnoči biti kar neprijetno...
sem pa v času teh sanj včasih buden sanjaril menjavo srca. da bi imel drugačnega, manj dojemljivega in občutljivega. a čudežne spremembe n(i)e b(il)o. sem, kar sem, a sem morda prav zato obkrožen z dragocenimi ljudmi. tudi z vami, bralci - pisci. ker pa nas oblikuje (tudi) vse, kar doživimo, se je potrebno včasih (ali vseskozi?) kar truditi. verjetno je "čudež" v nas. ali vsaj ključ do njega.
dragi Matevž, mislim, da dan (tudi tvoj) nikakor ni enak dnevu. saj veš (kar ni samo fraza), da je radost (tudi) v drobnih stvareh; ob tem pa, kot je bilo z besedami, ki so postale moje, zapisano na izpovedih ob božiču: "v usmeritvi 'rad pomagam' narediti kakšno drobceno zadevico, za kogarkoli" - se mi zdi, da vsi pri meni zbirajoči zmorete(mo) oboje. tudi ti.
lepo bodita(e),
a.
Post a Comment