poslednja solza
v spomin
zbegan je taval v iskanju sebe,
kakor pesem,
ki ne najde besed.
brez božajoče moči utehe
se v pogledu spomina zrcalijo
njegove trepetajoče roke,
ki drgetajo v nemiru,
njegove neme ustnice,
brez vprašanja
za odgovor poljuba.
bil je otrplo drevo ogolelih vej,
ki se ne more vzpeti v nebo,
ki ne more še enkrat ozeleneti,
bil je astronavt,
ki mu je noč zlomila krila,
in ni našel milosti v naročju zvezd.
bil je osameli povodni mož,
ki je v mesečini reke
izgubil jasnino svojih oči,
zato se ni spominjal topline,
ni več prepoznal resnice v ogledalu sanj,
ni več razumel govorice vodà,
nikomur ni mogel ničesar več dati.
odsev avtomobilskih luči
v grenkobi pijače
je imel obliko objema,
v katerega padejo angeli,
ko se na licu zablešči
poslednja solza.
kakor pesem,
ki ne najde besed.
brez božajoče moči utehe
se v pogledu spomina zrcalijo
njegove trepetajoče roke,
ki drgetajo v nemiru,
njegove neme ustnice,
brez vprašanja
za odgovor poljuba.
bil je otrplo drevo ogolelih vej,
ki se ne more vzpeti v nebo,
ki ne more še enkrat ozeleneti,
bil je astronavt,
ki mu je noč zlomila krila,
in ni našel milosti v naročju zvezd.
bil je osameli povodni mož,
ki je v mesečini reke
izgubil jasnino svojih oči,
zato se ni spominjal topline,
ni več prepoznal resnice v ogledalu sanj,
ni več razumel govorice vodà,
nikomur ni mogel ničesar več dati.
odsev avtomobilskih luči
v grenkobi pijače
je imel obliko objema,
v katerega padejo angeli,
ko se na licu zablešči
poslednja solza.
© Aleks 2024
Datum objave: 5. 3. 2024
8 comments:
Lepo, da se spominjaš bližnjega, ki, se zdi, ni imel lahkega življenja. Veš, mislim, da po odhodu ni nič več pomembno, a tudi, da bi njemu veliko pomenilo, da se ga spominjaš s tako ganljivo pesmijo.
Minogrede, krasne pesmi pišeš, nasploh.
Lepo bodi.
plemenitost (ki ni bila moja), je navdihnila to pesem in upam, da jo ta spomin dopolnjuje, na moj način. tudi za miren sen.
hvala,
a.
(veseli me, da imaš rad poezijo)
Tokrat se (malo lenobno ;-) kar pridružujem zgornjemu mnenju Ljubitelja poezije. Krasen pomnik, Aleks, spisan s srcem.
Odlično!
Professor
bom pa še jz (malo lenobno) zapisal, hvala, Professor!
lp,
a.
Dragi Aleks, meni je zelo lepa pesem. Odseva neko nežnost. Takšna spominjanja so tako ali tako odeta v neko milino. Med nekaterimi vrsticami najdem tudi sebe. Iskanje, neme ustnice, zlomljena krila … Koliko je takih ljudi, ki pred večnostjo doživijo vse to.
Toda kolikim takim so namenjeni spomini, kaj šele pesem?
Hvala ti za to pesem.
Vse dobro.
Matevž
dragi Matevž, najprej, seveda, hvala tebi za razmišljanje, ki si ga zapisal v komentar. človek dandanes vidi in doživlja vse več temnega. čeprav, veš, tudi dobrost je še, v ljudeh s srcem. tista, ki je največkrat tiha, a zelo dragocena. zato, če malo po svoje prepišem aškerca, 'v delih dobrih živel vsak bo večno'.
bodi dobro,
a.
Strinjam se z Matevžem, da na žalost predvsem trpeči ljudje le premalokrat dobijo (takšen) spomin ali kar spomenik, kot je tvoja pesem. Naj mirno počiva.
Verjetno pa je premalo tudi plemenitosti, ki je bila navdih tvoji pesmi. Tudi tej vsaka čast, karkoli je že bilo.
lp, bralec
o, bralec, lepo od tebe, da si se ozrl tudi na plemenitost, ki je navdihnila to pesem. vsaka čast, res.
hvala za komentar,
a.
Post a Comment