in on bi dejal
letos nizam v vsakdanjicah,
najbolj pomembne so zdravje, ljubezen in mir.
bi dejal,
ljudje vseh barv so moji ljudje,
ustvarile so jih roke mojega očeta,
kot je njegova mavrica,
ki jo privabi na nebo njegovo sonce
skozi solze oblakov
(oblaki, ki vidijo v najbolj skrite kotičke,
so pogosto objokani od obupa).
če bi danes privekal na svet,
bi dejal,
rad imam vse ljudi,
in ko bi me farizeji znova poslali v smrt,
bi svoje telo in svojo kri
daroval zemlji,
da bi s svojimi plodovi lahko
nasitila in napojila vsakogar,
da bi bilo lahko dobro vsem,
na veke vekov.
če bi danes privekal na svet,
bi dejal,
rad imam vse ljudi,
ljudje vseh barv so moji ljudje,
razen licemerskih trgovcev s smrtjo,
ki za maskami mitov
o neizmerni vrednosti življenja
brez konca teptajo
najbolj sveto zapoved
ne ubijaj!,
ki režejo niti življenja
brez milosti vsem,
od komaj rojenih otrok
do starcev tresočih rok,
žreci,
ki od noči do noči
na oltarju zlatih malikov mamona in moči
žrtvujejo ljudi,
da bi se iz pepela ljubezni
v neskončnih ponovitvah izvijalo
slepo sovraštvo.
če bi danes privekal na svet,
ne bi samo dal upanja,
ampak bi ga tudi izpolnil.
in namesto prvega joka
bi tem požiralcem življenj
na ves glas zatulil,
da bi se stresla zemlja,
da zanje ne bo očetove milosti
ob koncu sveta,
da jim bo mnogotero povrnjen pekel,
ki se znova in znova poraja iz njihovih rok.
© Aleks 2024
Datum objave: 25. 12. 2024