begunec

za vse umrle otroke, v spomin
rojen
na napačni strani neba
nastavljam drobne dlani
da bi prestregle en sam
zablodeli
drobec sreče

vidim se
kako pobegnem iz šole
da bi se igral na vrtu za hišo
žgečka me
dedov smeh
skrit za godrnjanjem
ko me za ušesa vleče domov

(šola in igra in hiša in vrt in ded in smeh
sence besed ki so izgubile pomen)

solze
ne padajo za devetimi gorami
vzhodno od raja
to je tukaj in zdaj
materine tople roke
me božajo po licih
ko me polagajo v čoln
brez skorje kruha
da bi me drobtinice
ne vrnile domov
vem
to je ljubezen

pravljica
se dopolni za devetimi vodami
nekje onstran morja

sanjam
očetov klic
glas ki mi odkriva
skrivnosti življenja
(ne preživetja)
in tiste črne oči
in tiste neugnane temne lase
zdaj mirne
zaspale
na ruševinah prihodnjega časa

tako kot jaz
na drugi obali
pokrit
z belo peno valov

© Aleks 2015



Datum objave: 7. 9. 2015

13 comments:

Anonymous said...

pokrita z belo peno valov
Te pozdravljam

tudi jaz na tej/drugi strani

Svetloba

aleks said...

Svetloba, lepo, hvala, da si se ustavila tu in oglasila.
btw, pri pesmi najine poti je komentar zate. poglej, vesela boš.
vse dobro, a.

Jan said...

Kako lepo, da si nazaj Aleks! Pogrešal sem tvoje pesmi in tebe. In vidim, da čutiš z najbolj nemočnimi v tragediji. Zelo lepo si napisal. Mogoče boš celo omehčal srce komu...
LPJan

Anonymous said...

Prav lepo si opisal eno usodo in povedal za vse...
Hvala in lepo se imej!
lp,
bralec

aleks said...

-@ Jan, hvala za dobrodošlico in seveda še bolj za prijazen komentar. se mi zdi, veš, da so najbolj nedolžni najbolj prizadeti. kot je pogosto v življenju. da bi moje besede komu omehčale srce, pa ne verjamem niti slučajno.
-@ bralec, tudi tebi hvala za obisk in odtis.
lepo bodi/-ta/-te!

Professor said...

Seveda odlično, Aleks! Za vsebino in za obliko.

Tudi ti se imej lepo,
Professor

aleks said...

hvala, Professor, in, seveda, tudi tebi enako.
a.

Noel said...

Kot vedno v srce segajoča stvaritev.
Ko bi le človek imel sanje za seme ljubezni, da bi zmogel dajati kruh namesto kamna, da bi v sebi nosil dar razumevanja za vse osamljene, begajoče, da bi v sebi odkril dar tolažbe za vso bolečino človeštva, dar veselja za premnoge žalosti in dar molka za vse, ki si želijo bližine ...
kakor znaš to ti, Aleks!

Noel

aleks said...

hvala, Noel. tega, kar si napisal, seveda niti slučajno ne premorem, ampak morda znam res malo čutiti z drugimi... upam vsaj. čeprav kdaj kdo misli, da ne.
drži se,
a.

Matevž said...

Veš Aleks, vsak od nas je kdaj "begunec" v sebi. Vsak od nas kdaj beži od tistih temnih in bolečih strani svojega življenja. Tako brezdomec s Čopove v Ljubljani, kot vsa ta "reka ljudi, ki išče in tava", tako jaz kot ti, ki živiva v navidezni svobodi.
Le vprašanje je, ki se mi poraja v glavi: kdo od vseh nas je bolj "svoboden".
Lepa pesem, ki je ne moreš prezreti!

Veliko sonca ti želim!
m.

aleks said...

hvala ti, dragi Matevž! tako znaš pa samo ti napisati... svoboden pa najbrž itak ni nihče.
tudi ti bodi toplo,
a.

Jan said...

Osupljivo, doživeto, dotikajoče...
Bodi dobro, Aleks.

LPJan

aleks said...

hvala, Jan, tudi tebi za tvoj dotik (dotike).
In bodi dobro tudi ti.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.