7.10.15

clubbing

zvečer vstopi
že malo pijan
v bar.

čez dan morda živi, kdo ve,
a ko se stemni,
se skuša utopiti v vedno globljih pogledih
na senzualna telesa fantov
(ki si želijo sladostrastnih užitkov, vendar ne z njim),
skozi kozarce pijače,
nedotaknjen v kotu točilne mize
kakor pozabljena senca
nekdanjih zapeljevanj.

nekoč je bil tudi on mlad
(mogoče tu išče ostanke tiste mladosti),
najbrž kar čeden,
če že ne lep,
tako postaven,
še vedno zelo možat.

danes v zrcalu vidi prehitro postaran obraz
z mesnatim podbradkom,
prepreden s sledovi grenkobe,
zabuhla lica
od vse preburnih noči,
preveč čokato telo,
niti ivja na sencih.

pot za njim je polna bolesti.
izdajajo ga oči
brez tistih drobnih gubic veselja
okrog porjavelih kotičkov
(ki jih imam, mimogrede, tako rad),
lesketajoče se,
rdeče in otečene
(rekel bi, da od solza),
čutne ustnice, ki bi se še znale razpreti v poljub,
ne pa v glasen, radosten smeh,
in, včasih, drhteče roke
z rahlo porumenelimi prsti.

brazde na njegovem obrazu
so zapis dolge, žalostne melodije.
barva poraženih oči je sivina zlomljenega
jekla neba.
ko na visokih valovih glasbe edinkrat zapleše
s seboj,
gola osamljenost v njegovem pogledu
postane moja,
in zaželim si, da bi lahko
na njegovo obzorje posijal sonce
in podenj izrisal dlan ljubeče duše
samo zanj.

ne vem, zakaj.
mogoče zato, ker me je sram
pomilovanja,
mogoče zato,
ker se bojim teže let,
mogoče zato,
ker se bojim
samote sebe.

© Aleks 2014

6 comments:

Jan said...

Dragi Aleks!

Še ena tvoja prelepa stvaritev - čeprav boleča. Mene je spomnila na Starca K. Kavafisa.
Saj dovoliš, da jo ponovim tu, kajne?

LPJan

V živahni kavarni, z glavo
sklonjen nad mizo, sam, sedi starec,
s časopisom pred seboj.

Kot v posmeh bridki starosti
misli na leta, ki jih ni izživel,
ko je bil še poln moči in tudi lep obenem.

Ve, da je zdaj star, to vidi, to čuti,
a čas, ko je bil mlad, se zdi, da je
to bilo včeraj. Vse mine tako hitro.

Razmišlja, kako se je Modrost poigrala z njim,
kako lahkomiselno ji je verjel, lažnivki,
ko je govorila: “Jutri dovolj časa bo še.”

Spominja se prilik, ki jih je spregledal,
užitkov, ki se jim je odrekel in se zdaj
posmehujejo njegovim neumnim izgovorom.

A ob takih mislih in spominih
postane starec utrujen. Glavo nasloni
na mizo kavarne... in zaspi.

aleks said...

dragi Jan, hvala za pohvalo in še bolj za pesem. je velika čast biti v taki družbi, veš.
drugače pa je (tudi) meni Kavafisa zelo zelo ljub.

tudi ti bodi lepo,
a.

Tevži said...

Pesem, ki mi slika mnoge, s katerimi sem se srečeval, "prej in potem". Mi riše njih in mojo samoto, njih in mojo nemoč. Jo najdevam v njihovih pogledih, globokih, nemih. Se me je pesem dotaknila in mi spet odkrila "tisti svet".
Hvala Aleks! Lepo bodi!
Matevž

aleks said...

dragi Matevž, kako lepo, da si se ustavil tu in oglasil, pa tudi, da se te je pesem dotaknila. upam, da se te ni preveč tudi jesen (meni so jeseni vedno za umret... še dobro, da imam nekaj let toliko dela, da... ne mislim preveč na svoje občutke.
hvala in vse lepo tudi tebi,
a.

Professor said...

Vsaka pesem je po svoje odlična :-). In nič naj ti ne bo nerodno dragi Aleks, to družbo si čisto zaslužiš :-)
pozdrav, Professor

aleks said...

hvala tudi tebi, Professor. čeprav... saj veš, kako je z menoj in pohvalami...
in pozdrav nazaj, a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.