24.3.12

poletje 199x

s., ki je rekel, ali vem, kaj je vojna
čeprav ne govori mojega jezika

bil sem otrok - fantič, deček... ne vem,
bilo je mesto, daljno in blizu,
mesto z vojno,
pravo, zaresno vojno
(svinčeni vojaki so oživeli in se ulili v krogle za smrt)
vsak dan.
gledal sem jo skozi okno v svet bolečine.
na vogalu ulice je stal fant,
tako postaven,
visok, temnolas, nekako na pragu dvajsetih let,
vitkih dlani, gibkih stegen,
s cigareto na mestu poljuba.
ob robu pločnika je bila mladenka,
ki je na drugi strani trepetajoče vročine
kakor čakala.
morda na vabilo za ples z njegovim svetlim nasmehom.
nosila je pisano krilo, ki ga je veter narahlo privzdignil
(za hip je bilo kakor poletje v Parizu),
potem je strel razcvetel njeno telo v rožo.
prvi glas reče, daj, ugasni TV, večerja je že na mizi,
drugi glas pravi, mater, a u skoz gor ta vojna al kaj?!
samo jaz zajokam,
tiho, v železnem primežu sebe,
namesto fanta v žgočem avgustu,
ki ni imel več oči.

© Aleks 2012

poletje 199x

9 comments:

aleks said...

20:00, CET: ful žalosten...

Matevž said...

Tud js!

Ta svet, brez sanj,
brez zvena vetrov
in topline sozvočja
ljubezni.

Anonymous said...

In ti praviš, da si senca ...
In ti praviš, da ne znaš ljubiti ...

Svetloba

p. s. žal je zakon padel, ampak življenje najde pot ...

Želim ti, da bi ... (bom v tišini to napisala na Nebo)

Svetloba

© dragica said...

Aleks, ti si res izjemen pesnik!

Kako zaboli vsaka tvoja pesem!

...

Naj te angeli cuvajo.Posiljam ti topel topel objem. Jaz te ne poznam drugace kot po pesmih in te imam rada. Ne bodi zalosten, zivljenje je prekratko, da bi ga polnili z jokom...ne ti, ne jaz, ne nihce...

aleks said...

-@ Matevž, ja... včasih je svet ena sama temna gmota... hvala ti.

-@Svetloba, hvala, tudi za želje, napisane na nebo (saj jih znam prebrati). mogoče celo znam... ampak na koncu je vedno tako, kot pravi današnja trivrstičnica.

-@ Dragica, tudi tebi hvala za tople besede! in hvala tudi za "ful žalosten" na tvojem blogu (našel, prebral, zelo lepi verzi).

Lepo bodite!

Professor said...

"svinčeni vojaki so oživeli in se ulili v krogle za smrt" - bravo, antologijski verz!

Fant said...

Rad bi znal reči
oprosti.
Rad bi znal
pogledati v oči
in videti
vso bol,
grenkobo in temo
ki oklepa
tvojo notranjost.
Rad bi znal
in zmogel
odpreti svoje oči,
svoje dlani
in misel …,
zate,
za vse ljudi,
za vsa srca,
ki hrepene
v samoti,
za vse neizrečene
ljubezni,
ki čakajo nekje
v tihoti.

Rad bi znal …,
ljubiti.
Prinesti žarek
svetlobe
v temačen svet
tvoje skrivnosti.
Te potegniti s križa
na katerem čakaš
novega odrešenja.

Rad bi znal …,
biti človek!

Professor said...

in še to:! dobro mi tudi sedejo v ta čas tvoje velikonočne trivrstičnice. fsm :-)

aleks said...

-@ Fant, lepo pesem si napisal, res pesem v velikonočnem duhu, bi dejal.
odpustiti ni (verjetno) nikoli lahko, včasih drugim, včasih pa - sebi...
hvala ti, bodi lepo!

-@ Professor, hvala, za obe pohvali! tudi ti se lepo imej!

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.