na trgu
kaj najde večer na trgu pozimi?
po pročeljih hiš
v odtenkih zahajajočega sonca
polzijo težke kaplje dežja.
skozi naliv pritajeno
pronica melanholija.
v trgovini kupim velik dežnik barve morja.
pred kavarno srkam vroč kavni napitek
in pod svojo modro streho molče opazujem,
kako v mestu počasi zamira življenje.
v temnih kotanjah z lužami se prižigajo zvezde.
ko izzvenijo še zadnji koraki,
se z neba spusti ptica zlatih peres,
kot bi se sončnični cvet
nalahno zvrtinčil z oblakov.
njen let začutim
kot vroč dih na vratu,
kot bi ga z žgočimi poljubi obsule
vrele ustnice moškega.
ptica stopica po mojih prstih
kakor po tipkah klavirja,
sede na mojo iztegnjeno dlan in zapoje,
skoraj neslišno, samo za moje srce
o dnevih,
ki so bili,
ki so
in ki bodo prišli.
za hip zažarim kakor zvezdni utrinek
na nočni vožnji preko zaspale pokrajine.
svet v spokojni tišini
živi samo v notranjosti duše.
zaželim si, da bi zdrsnil na tla,
pognal korenine in zrasel v mogočno drevo,
preobloženo s plodovi,
ki bi nasitili lačne in odžejali žejne,
in med zimzelene veje za vso večnost skril
gnezdo za mojo ptico.
kaj najde jutro na trgu pozimi?
© Aleks 2025
Datum objave: 22. 2. 2025
7 comments:
Zelo všečna pesem :-). Malo melanholije, malo surrealizma (srednji kitici s po več verzi), zadnji del mi je pa nežen in svetel. Odlično, Aleks!
Lep pozdrav,
Professor
Dragi pesnik, veseli me, da si spet tu z novo pesmijo :-) Malo fantazijsko ;-), malo drugačno in vsekakor zanimivo.
Lepo in dobro ptico imaš, kot vidim (berem), in tvoja ptica ima dobrega tebe.
LPJan
@Professor,
hvala za lepo oceno pesmi (ki me seveda veseli), pa tudi za razčlembo njene strukture (drži). posebej pa sem vesel, da vidiš zaključek svetel. tako sem tudi želel.
@Jan,
lepo, da si tudi ti spet tu s komentarjem. saj veš, da sem komentarjev vedno vesel, povratniki (če smem tako reči) pa so tudi vedno dobrodošli. in, seveda, tudi tebi hvala.
vse dobro obema,
a.
Dragi Aleks, še ena tvoja mojstrovina, ki jo je vredno prebrati, se zamisliti in podoživeti. Ob njej mi pride v spomin en moj haiku: večerni sprehod/zapuščena hiša/pripoveduje zgodbo. Veš, tudi sam sem se ujel v misli, da bi se sprehodil skozi kakšen prazen trg, temno ulico in prisluhnil kaj mi želi povedati. Včasih sem to velikokrat storil. V prestolnici, v starem delu, kjer s pročelja hiš prav kričijo zgodbe in pesmi kot je tvoja. Evo pa si mi vrnil spomin na tista doživeta leta, polna hrabrosti in mladostnega žara.
Hvala ti za to. Ostani dobro!
Matevž
dragi Matevž,
prav posebej me veseli, da je pesem obudila spomine, tako na prelep in zelo poveden haiku kot tudi na sprehode skozi mestna jedra…
resda se mladost oddaljuje, a trgi in pročelja hiš še vedno pripovedujejo zgodbe, le da so zdaj med njimi tudi naše… kar je tudi posvoje lepo.
in tudi mi še vedno ustvarjamo nove.
v prihajajočem bolj sončnem in toplem vremenu ti želim čimprej kakšen doživet sprehod po starih ulicah, morda v dvoje… a vem, da znaš tudi sam prisluhniti in ujeti v besede minula občutja in doživetja.
lepo se imej,
a.
Večkrat se vračam k tej prekrasni pesmi, tudi zato, ker imam tudi sam (kot verjetno vsi) svoje kraje in trge (nekaj podobnega kot je povedano v tvojih haikujih passions / strasti).
In to je najbrž en tvoj posemen trg.
lp, bralec
prav lepo (in toplo) se mi zdi, veš, da pesem (in pesmi) pri/v bralcih odmeva. kot koraki na trgu zvečer.
hvala in lep pozdrav tudi tebi,
a.
Post a Comment