in memoriam Ciril Bergles

pogrešal bom Tvoje pesmi

V jeseni se sonce osuje,
a tudi takrat,
ko med drgetajočimi dlanmi ostanejo
le še fragmenti iztekajočih se zrnc
črnega peska časa,
hrepenenje ne mine.

Oči pesnika so zrcalo sanj.
V njih sem ugledal
neminljivo ljubkost mladeniča,
ki je v senci palme na obrežju mogočne reke,
nedolžno dišeč po prvem zanosu strasti
brezskrbno zadremal v naročju dragega,
pokrit samo z nežno, ljubečo milino
poljuba.

Sanje pesnika so odmevi spominov.
Deček in mož,
beli saten skrivnosti nemirnih iskanj v sebi,
v drugih,
mesta in leta nikoli pozabljenih kretenj,
dotikov, glasov zbliževanj in slovesov,
otožna lepota
izpolnjenih poželenj.

Spomini pesnika so sence samote.
Žalosti se včasih ne more skriti
niti med čvrsta stegna bojevnika.
V temnih kodrih mornarjev valovi morje,
roke so veter,
ki odlaga mladost, očarljivost, gibko prožnost telesa
na grenke nasipe
pobeljenih kosti.

Samota pesnika je mračni metulj z druge obale.
Življenje počasi ugaša kakor svetloba na oknih zaklenjenih hiš,
vonj po kadilu izmeri končnost na belem hodniku.
Ne vem,
ali obsojanja so tudi na oni strani sveta,
toda smrt
je lahko strašen sodnik
preživelim.

Kar ostane, je poezija.
Vsaka črka je solza pesnikove duše,
nema slutnja,
da je osamljenost
tudi v bližini,
da šelestenja pesmi
včasih bolijo,
toda ljubezen besede mora izreči,
četudi neizrekljive,
četudi tiste,
ki jih izpisuje
tišina.

© Aleks 2013



Datum objave: 2. 9. 2013