14.2.11

zaigraj še enkrat, sam

(Donauturm, večer s kozarcem samote, 03.02.2011)

rad bi padal dolgo
in se spominjal

pisanih svetov otroštva
spletenih
v hrapavih naročjih dreves
kjer sem skrivaj sanjal
nikdar izrečene besede
prvih sramežljivih pogledov
prvega poželenja prve ljubezni
prvega moškega
strahu in poguma
pozabljenih imen izgubljenih noči
bežnih dotikov jezikov
poljubov teles
nasladnih drgetov v osrčju strasti
plesa žarečih oči na gladini jutra
opojnosti prvikrat izrečenega ljubim te
toplega vonja dvojine
objemov s potepanj na konec sveta
moči življenja
ko v lesketu belih solza
odseva sonce zasanjanega nasmeha
nežnosti zašepetanih pesmi
ki se razblinjajo
v oddaljeno žalostinko
nikoli slišane glasbe
rumenih cvetov itake
in čisto na koncu

tebe

z dlanjo na vročičnem čelu
odpiraš
vrata tišine

© Aleks 2011


My Song (Jarrett/Garbarek)

7 comments:

Flores said...

Tako pretresljivo lepo in zalostno hkrati:)

Kako zelo boli ljubezen, ko je ni vec...

Cuvaj se, Aleks.

Matevž said...

Vdihujem vsako kapljico teh sanj.
m

aleks said...

-@ Flores, kdo pravi, da ljubezni ni več? seveda je še. pa še koliko.

-@ Matevž, pazi: spominjanja kdaj tudi bolijo, veš.

ljubezen said...

Jooojjjj koliko pesmi za dušo sem danes tukaj odkrila........Rosvita

aleks said...

o, pozdravljena, Rosvita, nova bralka! hvala ti za pohvalo... vedno je lepo, ko se pesmi komu všeč!
lep pozdrav, aleks

ljubezen said...

Aleks....čudovito mi je kadar sanjarim...kadar beseda govori o ljubezni o čustvih...tako je tudi kadar prebiram tvoje pesmi....Rosvita

aleks said...

jaz imam tudi rad pesmi... pravzaprav imam rad vse besede, ki jih piše duša.
lp, aleks

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.