8.2.10

vsakega dne me je manj

vsakega dne me je manj
z otožnostjo vetra
na krhkih krilih metulja v jeseni
počasi drsim v prosojnost

na poti naprej
se ustavljajo koraki
podoba v zrcalu
bledi

nebo je pretkano z oblaki
sivina dežja odplavlja spomine
mrzle dlani
ne zmorejo več zadržati sanj

kakor popotnik skozi somrak
ki je omagal pod težo večera
nemo razpletam svoj čas
v zlate lase gole lune

© Aleks 2010

19 comments:

neikka said...

mislila sem te dneve veliko nate, so dnevi, ko se ujamemo v popoplni temi, ko bi najraje umrli, tako boli zivljenje...

Drzi se,nekje nas je vedno manj, cisto zares, vsak dan, smo pa zato zrelejsi in ponavdi tudi toliko bolj osamljeni...

Dobra pesem, subtilno si ujel razocaranja v besede in podobo.

Bodi fajn.D

aleks said...

Neikka, hvala.

kaj vem... tako se zdajle počutim. žalosten. nemočen.

in v tišini odveč. jaz in moje besede.

neikka said...

Aleks, saj najveckrat smo res odvec,
mi in nase besede.

jaz sem se te dneve se soocala z boleznijo zelo drage osebe, tam bi pa kar v nebo tulil od bolecine, niti do pisanja mi ni bilo, ne do izpovedi in ne do komentiranja.

ko si sam sebi odvec in ko se zaves, da karkoli bos naredil, je vse brez veze, razen - da se sam sprijaznis z bolecino.

pridejo tuneli, ki so predolgi in namesto sonca na koncu - te pocaka megla brez ceste...
Pogumno dalje, nam preostane kaj drugega?

Vse dobro.D

Anonymous said...

A z vsakim človekom te je tudi nekaj več!
m

VILINČEK said...

Prebrala sem te.
Tvoje zadnje pesmice in vsebine.


Topel objem zate, še pridem kaj naokoli :)

aleks said...

-@ Neikka, hvala še enkrat.
vem, včasih je treba počakat, svoje lahko stori samo čas. so pa ljudje, ki so lučke vedno. vedno. in ti podajo roko tudi v najtrši temi. tisti najbolj moji, ki jih imam tudi jz najbolj rad.
ja, pogumno naprej... tudi zato, ker se včasih pokaže, da le nismo odveč.
vse dobro tebi in tvojim,
a.

-@ m., ne vem, če glih z vsakim... nekateri me pa zagotovo bogatijo. tudi tu, v cybru. hvala, bodi dobro!

-@ Vilinček, hvala tudi tebi, lepo, da se spet beremo!

saj pridem tudi jaz kaj več naokrog!

lepo se imejte, se beremo,
a.

Domen said...

Samo zdi se ti, Aleks, da te je vsakega dne manj. V resnici si čedalje bolj snoven. Je pa res, da te, kot vsakega čutečega, napolnjuje tudi bolečina, ne le sreča. Ampak še vedno si in boš, zato je treba poiskati notranjo pomiritev in glavo pokonci!
Domen

VILINČEK said...

Sonček sije, pa ga prinesem še nekaj na tvojo stran.

Ja, saj še pridem, če ne glasno pa na tiho :))

Krasno se mi imej in enako vsem tvojim.

aleks said...

-@ Domen, hvala... jasno, da se ne dam, no way, koprive ne pozebejo. lepo bodi!

-@ Vilinček, hvala za obisk in pozdrav in en velik sonček, zate, za vse,
a.

Anonymous said...

Lepo, Aleks. Bodi dobro!
lp, bralec

aleks said...

hvala, tudi tebi

Melita said...

Nimam pojma, kako sem prispela na to stran. Sem pa hvaležna. Ker se me je tisto, za izpovedmi, dotaknilo globoko, globoko. Hvala, Aleks.
Ker s tem, ko te ni, vse bolj si.

Melita

aleks said...

Melita, vesel sem, da si našla ta blog in da so ti pesmi blizu. Verjetno je to najbolj dragocen odziv za vsakogar, ki piše.
Hvala, se beremo,
a.

vilincek said...

Lep pozdrav tako tebi, kot vsem tvojim.

Objem od vilinčka :)

aleks said...

o, Vilinček, hvala za obisk, in vse lepo tudi na tvojo stran :)

Domen said...

Še jaz se malo oglašam. V bistvu sem se zatekel po kakšen lep verz, ker sem malo dotolčen.
Spet sem prebral to pesem. In zdaj, v tem stanju, se mi zdi, da se prav ujema s Fridinimi zadnjimi besedami: »Espero alegre la salida y espero no volver jamás.« Te se mi od včeraj kar naprej motajo po glavi.
Ah, kako se mi zdaj zdijo lahke moje besede iz zgornjega komentarja od zadnjič, ko sem ti skušal dviniti glavo.

aleks said...

mah, saj sem tud jz malo dotolčen nocoj... in čisto lepo in resnično si napisal zadnjič tam zgoraj.
(btw, ne vem, če veš – obstajata dve interpretaciji Fridinih besed; po eni naj bi se "salida" nanašalo na smrt, po drugi pa na izhod iz bolnice... čeprav jih sam zdajle berem bolj v prvem pomenu.)
mi je pa po svoje ganljivo, ko praviš, "zatekel"... ker imam ravno danes filing, da sem najbolj odpovedal tam, kjer bi pravzaprav moral biti najboljši... čeprav nezavedno in nenamenoma.
saj se boš izkopal, boš videl... v enem trenutku je tema in dno, potem se počasi dvigneš in vzpneš. in greš naprej.
torej pogumno... in drži se.

ps verzi so stari kakšni dve leti, niso glih tisto, kar zdajle čutim, ampak mogoče ti bodo vseeno kaj dali:
bolečina je neizgovorljiva.
osamele dlani,
ubiti objemi,
pohojene pesmi,
smrt gnezdi v duši.

toda svet ostaja moj

neikka-neikko said...

Aleks,
v blogerju imam tvoj nov post, na blogu ga pa ne najdem...

Ful si me pretresel s haikujem, fotka pa je mega.

Drzi se, pa tudi Domen.

Naj pokomentiram tole:Espero alegre la salida y espero no volver jamás.«

Z veseljem čakam na izhod in upam, da se ne bom vrnil(a) nikoli več.

Lep dan, najlepši vsem.Dragica

aleks said...

poskus (samo)ironične (samo)refleksije...
kaj pa vem... nism zihr, če je glih ratalo
tnx anyway

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.