tragedija in sram
včeraj se je zgodila tragedija... danes poslušam komentarje... in berem... in me je sram, da sem človek. samo to. v dno duše sram. ker je včasih, kot bi bral in poslušal besede mrhovinarjev... mrhovinarjev, ki so nekje med potjo pokončali svoje lastno srce. mirno spi. lučke v spominu ljubezni gorijo za vedno.
(vem, da je tole malo off topic za blog, za kakršnega sem se odločil, a boli tako, da ne morem molčati. komentarje na to temo sem blokiral... ne želim in ne morem se pogovarjat o tem, zakričati pa moram.)
