osjećajući tugu u tišini

in memoriam Goran Bare

samo ja znam,
da je u danu strašnog užasa za mene
u svibnju dvije tisuće devetnaeste
u moj mračni svijet prvi put
doletjela tvoja pjesma,
koja je sa svojom crnom boli,
koju sam drhtavicom osjetio
duboko u unutrašnjosti sebe,
koja je jednim jedinim stihom,
koji je glasio, trebam te,
okrenula dan naopako,
i ja sam odlučio kročiti dalje.

znam kako je biti potpuno sam
u tami na dnu samoće,
i žao mi je, da ne mogu biti, kao ti,
svojim riječima ruka duše među sjenama.

nadam se,
da ne ležiš sam u tami beskrajne noći.
voleo bih,
da pjevaš anđelima
sebe, mene, njega, sve nas,
da otkriju
njima nepoznate patnje
daleko ispod neba,
da konačno
upoznaju i osjete čudesne svijetove ljudi,
koji usprkos svemu
mogu pretvarati svoje suze u dugu
(kako kažeš u još jednoj iznimnoj pjesmi),
nadati se,
padati,
i uvijek iznova krenuti dalje.

hvala ti na riječima i glazbi.

© Aleks 2026

Datum objave: 11. 10. 2026

dolge noči

v nočeh brez tebe
včasih ne vem,
ali te sanjam
ali v polsnu
samo govorim sam s teboj.

v teh nočeh
se kot v črno-belem filmu
pojavljajo obrisi tvojih nekdanjih moških
(vendar zate (še) ne nepomembnih),
le da so prizori drugačni,
kakor da se tvoji spomini dogajajo zdaj,
in jih snujem jaz,
na moj način.
ker takrat nisem
nemi gledalec,
ampak postanem nekdo drug,
včasih on,
včasih ti.

nihče nima nikoli okusa tujca.

mislim, da želim
kakor ranjen otrok
minulosti vselej ustvariti pravljični konec,
a zmeraj
tik pred prvim poljubom
odprem oči.

© Aleks 2026

Datum objave: 25. 5. 2026

cikel: druga obzorja (V)

posebni so kraji,
kjer se srečujejo duše.
v njih se odkriva slutnja
nežnih objemov nikoli ugaslih zvezd,
ki jih nobena tema
ne more prebarvati v črno,
in najdejo besede,
plahi božajoči dotiki,
včasih vpisani v pesmi.
tam se je mogoče razgaliti brez strahu,
tam kriki ne odmevajo nemo,
tam spominjanja niso zgolj
pekli minule sreče.
dnevi, kakor da niso nikoli minili.
tam obstaja vedno,
sedaj
in potem.
topel odsev repatic
v središču zenic
priča
o večnem vračanju.

govorica srca
skozi prostor in čas poraja
podobe ljubezni.

© Aleks 2025

Datum objave: 12. 12. 2025

cikel: druga obzorja (I) 
cikel: druga obzorja (II)
cikel: druga obzorja (III)
cikel: druga obzorja (IV)
cikel: druga obzorja (VI)

cikel: druga obzorja (IV)

so mesta,
kjer druga obzorja
polagoma dobijo obliko doma,
kjer drugačna govorica
postane skoraj domača,
kjer obstaja najljubša kavarna,
kjer za zmeraj vem,
kje sem na bregu reke
v krču izmenjal bolečine,
ko sem prvikrat legel z nekom.

nepozabljivi spomini,
vpisani v dnk žalostink,
neizgovorjeni čakajo čudež.

© Aleks 2025

Datum objave: 11. 11. 2025

cikel: druga obzorja (I) 
cikel: druga obzorja (II)
cikel: druga obzorja (III) cikel: druga obzorja (V)
cikel: druga obzorja (VI)

cikel: druga obzorja (I)

je kraj,
ki ga doživljam
samo skozi druge oči,
a je vendarle zelo moj,
kraj za spokoj in počitek,
kjer se bivanje včasih končuje
z dolgimi potovanji
(ne vedno svetlih barv)
vase.
preplet poljubov na konicah prstov
prižiga zvezde
na nebu iz teme.
naenkrat samote
ni več.

čas polagoma
postaja kolaž
sedanjosti in pomnikov.

© Aleks 2025

objavljeno 8. 8. 2025

sanje 2014

ovit v temnosivo meglico
se natanko opolnoči utelesi v kabini
na vrhu panoramskega kolesa
v ostarelem lunaparku.

ni niti hudič niti angel,
ker nima ne kopit ne rogov in ne kril,
človek je, nerazpoznavnega obraza,
in diši po moškem.

četudi zaslutim,
da pozna mojo govorico,
mi kot v brezzračnen prostoru iz praznih rok
brez besed poda oguljeno škatlo.

na pokrovu je motno odtisnjena
večbarvna skica sestavljanke
z napisom v črnem kakor na šolskem zvezku:
aleks, takó lahkó.

vame se plazi strah.
gomazeč občutek imam,
da me on prežeče opazuje.
nezaupljivo odprem zaklop.

moje velike, okrogle oči
na dnu ugledajo temnordeče srce.
vidim ga, kako utripa in slišim njegovo bitje,
čeprav je izrezljano iz negibnih fragmentov kartona.

zavem se, da je pred mano moje srce.
z drhtečimi prsti ga skušam prijeti v roke,
a s tem edinim gibom razpade
na tisoče drobnih koščkov.

tedaj me prešine,
da je to edinstvena prilika,
da na nov način zložim skupaj
svoja občutja in čustvovanja.

napol obupan in napol upajoč se lotim dela,
da bi povsem drugače povezal
trenutke svojega življenja
in se osvobodil težkih bremen.

po zelo dolgem času
(ki mine kot hip)
iz svojevrstnih drobcev oblikujem
neko novo srce.

a ko izstopim iz kabine v dan,
z grenkobo spoznam,
da bije in utripa enako kot prej,
da se v meni ni prav nič spremenilo.

© Aleks 2025

Datum objave: 23. 3. 2025

ribič z inis móra

na ruševinah starega suhozida
požiram tesnobo,
ko skrivoma oprezujem,
kdaj se boš vrnil z ribolova domov.
morje danes kaže zobe,
a jesti je treba.

v vročičnem hrepenenju po tebi
se zrcali moje goreče občudovanje.
morje te je oblikovalo v ponosnega moža,
tvoj slani pot diši po jutranjem poljubu sonca,
veter kodra nemirni ogenj v tvojih laseh,
na tvojem zagorelem obrazu
zvedave oči, živahne kot plivkajoči valovi,
ki me božajo s toplino,
ko zleknjen med tvojimi močnimi stegni
naslanjam glavo
na tvoja široka ramena.

sanjarim,
kako se kradoma tihotapim v tvoje naročje,
praviš mi učenjak,
a jeseni se ne bom vrnil študirat.
na svoji barki me boš vzel v uk,
naučil me boš
s starodavno pesmijo privabiti največje ribe
in jih ujeti v najine nove mreže,
kot si me naučil ljubiti svoje telo
in me s svojo dušo priklenil nase.
vsako noč boš vame prelil svoj pogum,
da bom neustrašno kljuboval
zlobnim jezikom ljudi in
mogočnim silam narave.

sanjarim,
neke noči,
ko bova oba zgubana in osivela,
se bova brez strahu,
z roko v roki,
vkrcala na ladjo z imenom
síoraíocht*
in odplula s konca sveta.

neopazno je minil dan,
duhovi žená v črnem tožijo na obali,
znočilo se je
nekje globoko v meni.
zlomljen bel cvet ljubezni je ostal za menoj,
otožna sled mojih sanj,
na ruševinah starega suhozida.
bolečino utapljam v pijači,
morje vso noč valovi žalostinko.

* večnost

© Aleks 2024

Datum objave: 13. 10. 2024

božič 1914

... in na zemlji mir ljudem

sveti večer 1914.
nad strelskimi jarki zahodne fronte
je za hip zasijala
zvezda upanja za človeštvo.

na nikogaršnji zemlji
si na božično jutro
podajo roke ljudje.

ljudje
brez pušk,
brez bajonetov,
z enako grozo,
enakimi upanji,
enakimi željami
v jecljajočih očeh,
v darujočih kretnjah,
v pretrganih zašepetanih besedah
ich hasse dich nicht,
i do not hate you,
je ne te hais pas.

ljudje,
ki tistega dne niso vojaki
z zaukazanim sovraštvom med zobmi,
z obrednim tuljenjem zveri v grlu,
ki jurišajo čez polja blata,
vsak dan znova,
kot bi telesa poganjala iz zemlje,
na kateri za njimi ostajajo
samo krvave sledi
(nébes parajo kriki umirajočih).

a morajo brez milosti
ubogati krvoželjne ukaze.
roke bodo spet
zapovedano krvoločne,
da bo z njimi vojna
zmagoslavno vknjižila
(skušam si zamisliti nepredstavljivo)
8.528.831 mrtvih
12.800.706 ranjenih
fantov, mladih moških,
razmesarjenih v zori življenja.
vsak od njih je bil človek,
rojen iz matere
zgolj za trpljenje in smrt
(zakaj življenje po rojstvu nenadoma ni več sveto),
v naključju trenutka
oropan prihodnosti,
vsak od njih eden od 37.468.904
rdečih cvetov,
obglavljenih
z jalovih stebel maka.

stodevet let kasneje
svet na robu prepada
znova vse bolj surovo časti
kanibalsko gospo z nabrušeno koso.
režečih ust
si brez milosti
mane roke
in vedno hitreje meče kocke usode.
koliko?
kdo?

včasih se bojim novega dne.

sveta noč 2023.
v dnevni sobi smrečica.
pod belimi angelci majcene jaslice.
v zibki pod novorojenim detecem
s pisavo srca izpisana božična želja
za vse, ki lahko:
ne govorite praznih besed,
kaj vse dobrega nam želite,
ampak nam podarite
resnični
mir.

© Aleks 2023

op.: kratko, spontano in (žal) povsem neuradno premirje na zahodni fronti na božič 1914 je bil resničen dogodek, ki me je pretresel in ganil, ko sem izvedel zanj; več o njem najdete na wikipedii >>>.
s pesmijo pipes of peace se mu je poklonil tudi paul mccartney.

Datum objave: 24. 12. 2023

in memoriam Žarko Laušević

život prođe, sećanje nikad.
hvala za sve, lauše.
snivaj u miru.

znaš,
iako nikada
nisi silazio s bioskopskog platna,
da bi ušao u moje snove,
bio si mi najutješniji drug u zatvoru
mog sopstvenog malenog pakla,
kad mi se činilo,
da se više nikada neću moći
okrenuti naprijed.
kao u izvrnutom ogledalu
sretao sam samoga sebe
(i ponekad još koga)
na stranicama tvojih ispovijesti;
preko dana plakao sam nečujno u sebi
i noćima grizao jastuk,
psujući kocke,
koje bogovi bezbrižno bacaju,
igrajući se
sa našim malim postojanjima,
posve beznačajnim u njihovim očima.

znaš,
ljudi kažu,
da život piše romane,
i govore,
da si ti živio kao na filmu,
kao da si samo glumio u nekom komadu,
u kojem se može bilo kada izmijeniti skript.
čini mi se, da nemaju pojma,
da je istinska bol
nešto sasvim drugo od osjećaja
u kazališnoj ili filmskoj sceni,
gdje si neki lik samo
nekoliko prolaznih satova,
dok u stvarnosti patnja
može potrajati godinama
sve do posljednjeg izdisaja,
i koja se ispisuje riječima
ali čita
i razumije
dušom.

znaš,
sada svatko od nas
u sebi pohranjiva vlastite
dragocjene uspomene na tebe,
jer sjećanja su intimno blago,
koje ne može podlegnuti zaboravu.
ali umjetnost,
koja je ostala za tobom,
neprekidno će stvarati
uvijek nove oblike divljenja
i nove boje nostalgije.
nadam se, do kraja svijeta.

znaš,
na kraju mog oproštaja od tebe
želim ti reči,
(skoro kao p.s.)
da i ja nekoga
s ljubavlju
zovem mili.

© Aleks 2023

Datum objave: 21. 11. 2023

un- / ne-

un- inspired by the book the ministry     of utmost happiness by arundhati roy     un-seen does not mean simply not being seen. do you ever notice dark shadows of the lost souls turning white before their purifying self-immolation or are their black eyes too dark to be perceived? un-heard does not mean simply not being heard. poetry is nowadays written, not spoken. every life is a poem but nobody knows that there is a scrap of the poet's soul in every word of his lyric, hence at the end every poet dies in silence. un-wanted does not mean simply not being wanted. the empty feeling of aimless wandering the deserted streets when all the doors are closing on you and the whispering voices behind the windows - shouting run forward fast - sound like the call of the void because you do not know where to go next. so you simply draw the sign of surrender above your head with your blood and wait (and nobody cares). being blind does not mean that people don't see, being deaf does not mean that people don't hear, it's only when people turn their heads away from suffering that merely the taste of ashes remains on the banks of the muted rivers and pockets full of stones like entry tickets to the feast of eternity. what is the meaning of the unholy quietude of the heart in the hour of darkness?

ne- navdihnjeno s knjigo ministrstvo za najvišjo srečo arundhati roy ne-viden ne pomeni preprosto ne biti viden. ali kdaj opaziš temne sence izgubljenih duš, ki postanejo bele pred svojim očiščevalnim samosežigom ali pa so njihove črne oči pretemne, da bi jih zaznal? ne-slišen ne pomeni preprosto ne biti slišen. poezija se dandanes piše, ne govori. vsako življenje je pesem, a nihče ne ve, da je delček pesnikove duše v vsaki besedi njegove lirike, zato vsak pesnik na koncu umre v tišini. ne-zaželen ne pomeni preprosto ne biti zaželen. prazen občutek brezciljnega tavanja po zapuščenh ulicah, ko se vsa vrata zapirajo nate in šepetajoči glasovi za okni - ki kričijo, teci naprej, pa hitro - zvenijo kot klic praznine, ker ne veš, kam naprej. tako preprosto narišeš znak predaje nad svojo glavo s svojo krvjo in čakaš (pa nikogar ne briga). biti slep ne pomeni, da ljudje ne vidijo. biti gluh ne pomeni, da ljudje ne slišijo. šele ko ljudje obrnejo glavo stran od trpljenja, ostane le okus po pepelu na bregovih utišanih rek in žepi, polni kamenja kot karte za vstop na pojedino večnosti. kaj pomeni nesveta tišina srca v uri teme?

© Aleks 2023

Datum objave: 9. 3. 2023

apoksiomen

prijatelju, ki je navdihnil pesem in njen naslov

gibki koraki panterja
postajajo vse bolj oklevajoči,
vse tišji
(kot bi se bali približati)
in se nenadoma zaustavijo
tik pred menoj.

mislil sem, da sem povsem sam
pod tušem na plaži,
razgret od dolgega plavanja
sem dovolil dlanem,
da počasneje kot ponavadi
z milnico božajo moje možato telo,
in nežno prebujajo željo,
počasi, a vztrajno,
kot vstaja sonce nad morjem.

skozi pršenje kapljic
se najprej zazrem
v par velikih, vprašujočih oči
z barvo nemirne sivine živega srebra.
nekaj hočejo najti v mojem pogledu.

pred mano stoji on,
vaterpolist,
ki sem ga skrivoma občudoval
medtem, ko se je igrivo
s tovariši ruval za žogo,
visoki mladenič kodrastih las,
širokih ramen,
mišičastih nog,
kože barve medu,
le z mokro brisačo okoli ledij,
s katero skuša nerodno prikriti
hrepenenje mladega telesa.

brez besed stopi k meni,
se dotakne mojih ramen,
njegov rožnati jeziček oblizne
pordele ustnice,
ki vabijo v poljub,
zdaj zdaj jih bo razprl,
zdaj zdaj bom okusil njegovo nebo…

natanko vem,
čeprav le nejasno čutim,
kdaj njegova brisača zdrsne na tla.
nanjo pokleknem
kot drzni vernik,
ki časti čutnost,
občudujoč sladki sadež mladosti,
ki diši po pradavni strasti
pravkar odraslega moškega.
v njegovih žilah utripa moč prednikov,
ki so bili eno z morjem,
v njem čutim trdoto glasov mornarjev,
ki so ukazovali vetrovom,
a so se znali tudi predati
mehkobi zapeljivih poljubov
v skritih pristanih
pod južnim križem.

vanj vtiram pripoved svojega poželenja,
pritajeni vzdihi zvenijo kot tihi spev
morskega dečka,
ki me vabi,
da se predam,
da pozabim na svet,
da se povsem razstavim
in znova sestavim
v njegovi pesmi.

nad nama dežuje.
pod sončnim dežnikom predaje
se med belimi solzami angelov
vzpneva skupaj
na mavrico nad oblaki.

a duša ostaja
moja
zanj.

© Aleks 2022

Datum objave: 3. 7. 2022

moški tisočerih svetov

vsak dan je bil vreden čakanja,
ga prešine,
ko opazuje odpiranje tisočerih svetov
pod prsti,
ki jih vpisujejo vanj
dotlej nepoznani dotiki.

vsak dan je bil vreden bolesti,
odkriva,
ko prepoznava kot svoje
podobe, vklesane v globeli trpljenja,
v katerih je on izginjal kot čarodej
(le da so bili vsi obupi resnični).

vsak dan je bil vreden žalovanja,
si reče,
ker samo solze lahko izmijejo rane,
ki so jih razbeljeni žeblji na križevem potu vžgali
v vse bolj izmučeno telo,
v vse bolj izgubljeno dušo.

vsak dan je bil vreden varovanja spominov
(sedaj razume),
da je lahko na ledenih dlaneh preživelo brezupno upanje,
da v praznih očeh ni ugasnilo sonce,
da je s feniksom
iz pepela vsako jutrd pognalo drevo, ki se je sežgalo v noči.

vem, da so tudi drugi v njegovem življenju,
pomisli (s toplo hvaležnostjo),
a čuti, da je med vsemi -
v svetlobi,
v temi,
najbogatejši.

© Aleks 2022

Datum objave: 19. 5. 2022

preden zvečer zaspiš

preden zvečer zaspiš,
zapri oči
in zapleši
pod sveže umitim nebom,
modrim kakor globoke oči morja,
med pomežiki zvezd,
sam s seboj.
izpleši težo
iztekajočega se dneva,
in se nasmehni vsemu,
kar ti je uspelo ta dan.

za zaprtimi vekami
barvaj življenje
vsak dan z močnejšimi barvami.
spomni se
vseh lepot na vsakdanjih poteh.
sprehodi se
skozi slane okuse moških solza
na svojih ustnicah,
ujemi v dlan
prvi topli pomladni dež z obljubo poletja,
znova zdrsni po božajočih besedah
v knjigi z naslovom pesmi
in se dotakni
vonja jasmina v laseh fanta,
ki te je opazoval, ko je mislil,
da gledaš stran,
pa je za teboj poslal plah poljub,
ko si šel naprej.
(mogoče si se še enkrat ozrl?)
preden vstopiš v sanje,
tiste zaresne, mehke,
ki nosijo mir v srce,
prisluhni še enkrat,
kako pod tvojimi prsti zvenijo tipke klavirja,
tista stara, poznana glasba mladosti,
ko so strasti še neraziskane obljube,
kakor jutro,
ki počasi odgrinja zaveso novega dne,
v katerem si ti,
samo ti,
dramaturg svoje predstave,
kjer so nične
vse pogodbe s hudičem,
in kjer ti nihče
in nič
ne more vzeti,
česar sam nočeš dati,
ker je duša tvoja
in tvoje telo.

© Aleks 2022

Datum objave: 31. 3. 2022

vojakova pesem

na sončno popoldne v mestu
bi šel kakor vi
posedat s prijatelji,
pili bi pivo in se smejali
mimoidočim pogledom,
z navihanostjo mladih let
bi šteli ure, da se zmrači,
v vročem pričakovanju
prvih plahih poljubov,
objemov,
dotikov,
prvih vrhuncev strasti.

a vojna nas je čakala pred vrati pomladi.

noč se ni prebudila v ljubezen,
namesto rož je vzcvetela kri
iz ran mladih teles,
zarja je pordela kot nagelj v gumbnici
na dan, ko se slavijo junaki,
otroci pa so že pozabili, zakaj.
(morda tudi njih čaka vojna pred vrati pomladi.)

podobe prijateljev že bledijo.
brez nog,
brez rok,
brez oči
tiho izginjajo
kakor brezkončna reka obglavljene mladosti
brez povratka
vsak v svojo
ukradeno prihodnost.

kot prikovan
zrem v strah v pogledu na drugi strani.
v njem je želja živeti
enako živa kot moja.
neki drugi, hladni, oddaljeni prsti
pritiskajo na petelina.

in sem obležal, kot v snu,
med tovariši,
ki so padli z menoj
neizsanjanih sanj;
veter odnaša neodposlana pisma,
jecljave poskuse pesmi,
pretrgane fotografije na prsih,
posušene cvetove za srečo...
v ognju gori srce matere
s črno kuverto v rokah,
ki jo bodo pokončali spomini
na dete,
ki ga je vojna pokosila
pred vrati pomladi.

© Aleks 2022

Datum objave: 27. 2. 2022

moja aleksandrija

poetu (in bralcu) aleksandrije

i.
skozi srebrne zenice ogledal
vstopam na druge ulice,
v davno zaklenjene hiše,
v kavarne, kjer v soju plinskih luči
starci sanjajo
rožnate ustnice mladeničev.

ii.
nekaj bežnih pogledov,
ukraden dotik…
dve senci kradoma zdrsneta po stopnicah.
lepota njunih mladih teles
se za trenutek zlije v en sam
prepovedani užitek.

iii.
neznane poti
prehojene tisočkrat
odzvanjajo nepozabljene
v spominih pesnika.
na obali moje aleksandrije
je zapisano tvoje ime.

© Aleks 2019



Datum objave: 8. 8. 2019

v jesenskem dnevu, ko se vrneš

v zahvalo za želje

v jesenskem dnevu, ko se vrneš
bogatejši za zvezde v očeh,
ki jih je izpisalo poletje,
s pramenom sonca v laseh,
dišeč po soli s telesa,
ki je pustilo
toplo sled nočnega plesa
na tvoji postelji
na sveže ponedeljkovo jutro,
shrani dvojino v nasmeh.

sledi so ostale,
neizbrisljive,
na vročem pesku.

© Aleks 2018



Datum objave: 3. 9. 2018

fontevrault-l'abbaye (kroki s potepa)

zate

in v spominJeanu Genetu

fontevrault kakor svet.
v njem jaz,
med vsemi najbolj grešni jetnik,
se pravi najlepši
in najbolj možat.
znam vrteti nož,
žvižgati na prste,
pljuniti skozi zobe,
pokaditi čik v enem šusu -
le vrai mac.
hitra podoba v oglju:
naslonjen na zid z rokami v žepih,
dolge noge prekrižane v gležnjih,
srepi pogled
zapičen
v mimohod fantov.

črna senca na steni za mano je moja duša.

nihče nima pojma,
da imam dušo.
nihče ne vidi vrtnice v temnih laseh.
(niti ti ne.)
četudi s svojo temino
varujem tebe,
ki si brez greha,
da se te dotakne samo lepota,
da je samota zgolj neznana tujka,
da je v temo vtkana mehkoba svetlobe,
in kujem pesmi,
kakor srce, dan in noč,
iz opilkov rešetk moje samice,
zate.

pred tvoje oči padajo ideogrami na modrih lističih.

v nekih sanjah
bele lilije
vzcvetajo iz mojih dlani.

© Aleks 2018



Datum objave: 1. 6. 2018

dan poezije

opolnoči
prebredem reko iz sanj

v rajskem vrtu
vzcvetim požgano drevo

na drugi strani neba se feniks
vzpne iz pepela

dan poezije

besede pesmi
so zven ljubezni
ki ne umre

© Aleks 2016

Datum objave: 21. 3. 2016

mogoče bi se lahko zaljubil vate / maybe i could fall in love with you

mogoče bi se lahko zaljubil vate williamu cliffu          amour perdu prebiram tvoje besede potapljam se vate in zapiram oči v tvojih pesmih sem se zaljubil v odmev neke druge duše spominjam se njegovih iskanj njegovih objemov kadar je bil čisto malo pijan (zaradi bolečine) njegovih dolgih pogledov skozi cigaretni dim do dna vseh skrivnosti (si se tudi ti kdaj bal ljubezni?) mogoče bi se lahko zaljubil vate ko rečeš da te pisanje osrečuje in nasmeh omehča poteze na tvojem obrazu ali takrat ko iščeš ljubimca za čas ko ptice odletijo na jug mogoče bi se lahko zaljubil vate ko se hočeš izpraskati iz sveta teme ko grizeš žalost in požiraš solze za prijateljem ki je odšel od tebe v tišini v jezik bi lovil kaplje bruseljskega dežja pomešane s slino francoščine tvojih poljubov čeprav mi je šestnajst let le še takrat kadar sem noro zadet na koncu dneva se spojiva v poslednji pesmi dotaknem se tvoje samotne golote in zašepetam naj te ne bo strah ker še ni čas

maybe i could fall in love with you to william cliff amour perdu i'm perusing your words i'm diving into you and i'm closing my eyes in your poems i fell in love with the echo of another soul i remember his quests his hugs when he used to be just a little bit drunk (because of the pain) his long gazes through the smoke of a cigarette to the bottom of every secret (were you ever afraid of love too?) maybe i could fall in love with you when you say that writing is happiness and a smile softens features of your visage or when you seek for a lover when birds take wings to the south maybe i could fall in love with you when you want to scratch yourself out of the world of darkness when you are biting your sadness and swallowing tears for a friend who left you in silence i would catch drops of the brussels rain in my tongue mixed with saliva of the french of your kisses although i am sixteen years old only when i am totally stoned at the end of the day we couple in the last poem i touch your solitary nakedness and i whisper don't be afraid because the time hasn't come yet

© Aleks 2015



Datum objave: 11. 11. 2015

evroskeptik

v ponarejenem razkošju barv
iz kilometrov blaga za zajetno postavo
prevzetna starka motnih oči -
naslage pudra ne skrijejo gub na obrazu
in drag parfum ne prikrije postanega vonja let -
vse bolj osamela
z na debelo našminkanimi ustnicami
deli plastične smehljaje made by botox
pozdravlja z mesnatimi prsti nabrušenih nohtov
nalakiranih z lažnim dostojanstvom
(kratki-dolgi-kratki pobliski sonca v težkem pozlačenem nakitu)
iz oguljene v.i.p. lože
ne da bi razumela žive prizore na odrih sveta
evropa
še enkrat umira

vožnja skozi noč
mimo bleščečih otočkov reklamnih panojev ob cesti
neskončnih izbir
avtomobili sanjskih fantov za sanjske poslovne poti (kupi!)
nove obleke nove sezone iz novih oblik (kupi!)
še bolj cenejši pametni telefoni (kupi!)
opominjajo
kupi! kupi! kupi!
nova mantra
kdor kupuje je živ
vsak nakup potrdilo uspeha
danes
svoboda pomeni svobodo reči
da je dva in dva kolikor hočeš
(samo valuta mora biti dovolj trdna)
evropa še enkrat umira
v naših pohlepnih rokah

duh velike noči
(šunka hren pisanice potica)
se šibi pod težo dobrot
lačne roke ki prosijo drobtinic z mize
pod križem
v molitev zatopljene oči prezrejo
v nebeških višavah ni
alg v svilnatih laseh
skoraj prosojnih teles
podgan ki stradajo
ker smetnjake praznijo ljudje
evropa še enkrat umira
v naših licemerskih rokah

vse več in več stopinj bede
le birokrat v stekleni palači
skriva pogled za debelimi kupi
brezkrvnih besed v najsodobnejšem novoreku
ob skodelicah dvojne kave in izbornimi prigrizki
(samo)zadovoljen
kakor maček ki je požrl golobico
ne vidi ne sliši
vedno bolj neme bolesti brezpravnih
ne govori
za izginule ubitih mest
za ubite izginulih mest
evropa še enkrat umira
v naših brezbrižnih rokah

© Aleks 2014



Datum objave: 7. 10. 2014