ribič z inis móra
na ruševinah starega suhozida
požiram tesnobo,
ko skrivoma oprezujem,
kdaj se boš vrnil z ribolova domov.
morje danes kaže zobe,
a jesti je treba.
v vročičnem hrepenenju po tebi
se zrcali moje goreče občudovanje.
morje te je oblikovalo v ponosnega moža,
tvoj slani pot diši po jutranjem poljubu sonca,
veter kodra nemirni ogenj v tvojih laseh,
na tvojem zagorelem obrazu
zvedave oči, živahne kot plivkajoči valovi,
ki me božajo s toplino,
ko zleknjen med tvojimi močnimi stegni
naslanjam glavo
na tvoja široka ramena.
sanjarim,
kako se kradoma tihotapim v tvoje naročje,
praviš mi učenjak,
a jeseni se ne bom vrnil študirat.
na svoji barki me boš vzel v uk,
naučil me boš
s starodavno pesmijo privabiti največje ribe
in jih ujeti v najine nove mreže,
kot si me naučil ljubiti svoje telo
in me s svojo dušo priklenil nase.
vsako noč boš vame prelil svoj pogum,
da bom neustrašno kljuboval
zlobnim jezikom ljudi in
mogočnim silam narave.
sanjarim,
neke noči,
ko bova oba zgubana in osivela,
se bova brez strahu,
z roko v roki,
vkrcala na ladjo z imenom
síoraíocht*
in odplula s konca sveta.
neopazno je minil dan,
duhovi žená v črnem tožijo na obali,
znočilo se je
nekje globoko v meni.
zlomljen bel cvet ljubezni je ostal za menoj,
otožna sled mojih sanj,
na ruševinah starega suhozida.
bolečino utapljam v pijači,
morje vso noč valovi žalostinko.
požiram tesnobo,
ko skrivoma oprezujem,
kdaj se boš vrnil z ribolova domov.
morje danes kaže zobe,
a jesti je treba.
v vročičnem hrepenenju po tebi
se zrcali moje goreče občudovanje.
morje te je oblikovalo v ponosnega moža,
tvoj slani pot diši po jutranjem poljubu sonca,
veter kodra nemirni ogenj v tvojih laseh,
na tvojem zagorelem obrazu
zvedave oči, živahne kot plivkajoči valovi,
ki me božajo s toplino,
ko zleknjen med tvojimi močnimi stegni
naslanjam glavo
na tvoja široka ramena.
sanjarim,
kako se kradoma tihotapim v tvoje naročje,
praviš mi učenjak,
a jeseni se ne bom vrnil študirat.
na svoji barki me boš vzel v uk,
naučil me boš
s starodavno pesmijo privabiti največje ribe
in jih ujeti v najine nove mreže,
kot si me naučil ljubiti svoje telo
in me s svojo dušo priklenil nase.
vsako noč boš vame prelil svoj pogum,
da bom neustrašno kljuboval
zlobnim jezikom ljudi in
mogočnim silam narave.
sanjarim,
neke noči,
ko bova oba zgubana in osivela,
se bova brez strahu,
z roko v roki,
vkrcala na ladjo z imenom
síoraíocht*
in odplula s konca sveta.
neopazno je minil dan,
duhovi žená v črnem tožijo na obali,
znočilo se je
nekje globoko v meni.
zlomljen bel cvet ljubezni je ostal za menoj,
otožna sled mojih sanj,
na ruševinah starega suhozida.
bolečino utapljam v pijači,
morje vso noč valovi žalostinko.
* večnost
© Aleks 2024
Datum objave: 13. 10. 2024
Datum objave: 13. 10. 2024
7 comments:
izjemno, izjemno močno impresijo naredi(ta) učenjak in ribič. že sama konstrukcija suhozida je poetična in v svoji osami otožna. v ozadju pa v živo slišim butanje valov ob obalo. ampak...ljubezen znotraj...lepa, kot je ljubezen lahko. prekrasno.
j.
dragi j.,
tako iskreno in tenkočutno občutje moje pesmi, da sem moral kar sapo zajeti. saj skoraj ni kaj reči nazaj, razen, iz srca hvala… in, blush. veš, čisto poseben občutek je videti in vedeti, da in kako se je pesem dotaknila bralca (zato sem tudi odzivov na pesmi vedno vesel).
bodi čimbolj lepo,
a.
To sem pa zelo vesel, pesnik Aleks, da si opozoril na trojček Fran, Franček in Franja (s povezavami!) in predvsem, da si pozval k njih pogosti uporabi :-).
Zares epohalno delo, ki razume čas, ko sta mladim računalnik in še zlast mobilni telefon skoraj podaljšek telesa. Tudi nam odraslim kak klik ne bo škodil ;-). Lahko vsem prinese velike koristi.
Tudi nova pesem je krasna. Kot je napisal že predhodnik, zaživi in se doživi!
Tokrat dvakrat odlično,
Professor
Dragi Aleks, se kar pridružujem besedam J. Pod vse se podpišem. Lepa, čustvena in otožna pesem, s katero se poistovetim v teh dneh, ko so tudi iz mene privreli spomini na prvo in nikoli pozabljeno ljubezen. Hvala ti za to simfonijo.
Matevž
@Professor, jz pa odlično tudi tebi, še enemu, ki se je razveselil frana, frančka in franje; prvi se je pomoje že dobro ugnezdil, drugima dvema pa želim srečno pot. sem pa vesel tudi, da ti je pesem všeč. in, seveda, hvala!
@dragi Matevž, o, vem, jesen je čas, ko nas dostikrat obidejo malo otožni spomini; včasih res kar privrejo na dan. tudi zato so pesmi... ki jih bodisi ustvarjamo bodisi "samo" beremo - jih torej ubesedimo sami ali pesniki za nas... in se lahko poistovetimo z njimi.
vse dobro obema,
a.
Aleks tokrat je najboljše, da se kar strinjam s predhodnimi komentarji. Res lepo prikazana ljubezen, hrepenenje in žalost. Se kar prilega v jesen.
LPJan
hvala, Jan, za tvoj komentar, v katerem si strinjanju dodal tudi svoj pogled. in, všeč mi je, kako pesem povezuješ z jesenjo, najbolj melanholičnim letnim časom, pomoje. čeravno ne vedno.
lepo bodi,
a.
Post a Comment