potuj z mano

z nočjo mi prevežeš oči
in mi zašepetaš,
naj potujem s teboj.

le z rahlimi dotiki prstov
namigneš, kam hočeš,
da naju popelje pot,
ne da bi natanko izrisal,
kako boš izsanjal
najino potovanje.

v sobi dve sončnici
(za dva mala princa)
obračata svoja široko razprta cvetova
kakor zvedava pogleda
proti soncu moje duše,
kjer se zlagoma prebuja
vedno bolj žgoča radovednost.

morda me želiš zapeljati
(kakor v čarobni pravljici z jutrovega)
skozi temno skrivnost aladinove špilje
vse do belih izvorov življenja,
hočeš mogoče, da s tabo odkrivam
poznana, a nikdar do konca razkrita
mesta, v katera zdaj vstopava
skozi razpoke v globinah časa,
ali bi me rad popeljal
po še neprehojenih stezah v kraje,
kjer nisva še nikoli bila,
kjer dišiva po mošusu
in brez besed govoriva
v še nepoznanem jeziku?

čeprav jih ne vidim,
povsem zaupam
mehkobi tvojih blagih oči,
ki se zrcali v šepetu tvojib besed,
tvojim božajočim rokam,
ki me objemajo,
ne da bi me kdajkoli ranile,
kipečemu vonju slanega morja,
ki me nenehno spremlja
v vseh sanjah o tebi.

zjutraj sprehod skozi park.
v zeleni tišini pomladi
popki dreves, radostni in razkošni
kakor cvetovi magnolij,
brstijo najino pesem.

© Aleks 2023


Datum objave: 17. 4. 2023

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.