samo bližina naju razdvaja

ko me je strah življenja,
kje je zavetje sanj?

v tvojem objemu molčim.
svoj pogled skrivam
pod mračni pajčolan težkih vek.
hočem, da se tvoj smeh skozi noč
lesketa do zore.

vsak dan je bolj črn in z vsakim dnem me je manj.

ne morem ti dati svoje teme.
pretemna je.
ne morem ti dati svoje bolečine.
preveč boli.
ne morem ti dati svoje groze.
preveč se bojim.

ne morem te prijeti za roko,
da ne bi vztrepetala,
z menoj,
zame.

ne morem ubiti pesmi v tvojih poljubih.

v naročju nemih iskanj
sem samo privid,
hiša iz kart, zgrajena na pesku,
moram se potopiti vase,
v nič,
kjer so misli
le drobni črni metulji
v votlini brez izhoda.

sam sem.
čisto sam.
sam s svojim divje razbijajočim srcem.

vse je tako kot zmeraj.
samo bližina naju razdvaja.

(umri me nocoj.)

© Aleks 2007

alhambra

Moj kralj,
obdan s strašnim šepetom zmagovalca,
s srcem tigra se vračaš,
med škrlatnimi prapori vzravnano jezdiš svojega konja,
z napetimi stegni objemaš mogočno telo živali.
Bojevnik in konj sta eno.

Vitki cvetovi tvojih haremov,
zrasli v opojni vonj mladih devic,
se odpirajo v prvem pričakovanju.
Okopani v čistem mleku levinje
se vzpenjajo v nedolžni ljubezni,
ki je ne najdeš na vročih tleh koride.

Vate je vžgana neustavljiva ljubezen ognja,
ljubezen drznih junakov pred Trojo,
ljubezen bikoborcev in pesnikov,
ljubezen ponosnih teles in molčečih poljubov,
ljubezen, ki se rodi med zmajem in tigrom
ponoči, ko pravičnost spi.

Bele roke polagajo
bele sadove
pred tvoje prašne sandale,
a tvoj urni korak jih ne sliši.
Puščavski vihar je hitrejši
od pisanih kril ciganke.

Temna zvezda
te vodi
naravnost pred moje obličje.
V najvišjem stolpu Alhambre
čakam tvoje pohlepne oči,
skrit pred razpeli sodnikov.

Črna noč pleše flamenko,
koketira z gibi opalov z obal zlatih rek.
Kot serenada v večernem somraku
z nežnostjo virtuoza počasi zaigraš name,
dokler ne utoneva v penečem vrtincu nesmrtnosti.
Jutro prinese mir.

Ko luna zapre oči,
zamre plimovanje smehljajev.
Mehke rdeče ustnice
dozorijo v kamniti dih
in neobrane umrejo
na tleh med solzami.

© Aleks 2006

na obalah guadalquivirja

Na obalah Guadalquivirja ležim,
na svoje zaprte veke pišem
pesem o ljubezni,
ki jo reka vzneseno plivka
ob mojih utrujenih stopalih popotnika.

Gobav sem.
Zavrženi sin človekov.
Naj me kdo odpelje iz tega vesolja.
Svetloba boli.
Hočem temo.
Sem res obsojen na smrt,
ker dajem telo
in slepo ječim za vsaj kanček duše?

Za trenutek zasanjam tebe,
tvoje oči s spomini na prihodnost,
ki nočejo razpeti šotora v moji puščavi,
med sipinami žalosti,
kjer kraljujejo slonokoščeni maliki,
kjer igram,
igram čustva, ki jih nisem še nikdar našel v sebi.
Tvoje telo je trpka, a klena zemlja Krete,
ti plešeš sirtaki
med mrtvimi dušami na podiju iz cenenih ekstaz,
v Hadu, kjer nikdar ne umolknejo bobni Dies Irae.

Nasmehnem se tvoji lepoti.
Oh, da, seveda odvrneš pogled.
Ozrem se za njim.
Lovim ga po stenah, po stropu, po vseh kotih,
poskušam ga ujeti in zagrebsti vase za zmeraj.
Pri tem se spotaknem ob svojo otožnost,
ob svojo praznino.
Padem.
Ujamem se na svetlobni pramen razbitih steklenic.
Stekleni smehljaj na moji krvavi roki rodi mojo pesem.

Tedaj se zazreš vame in zašepetaš,
s skrbjo, ki mi je tuja,
naj pazim, ker je življenje dragoceno.
Čeprav slutiš, da moje ni vredno veliko.
In vendar te ni strah niti kaplje moje krvi
(vedeš se, kot da je sveta),
izmiješ mi rano in iz nje odstraniš
kalejdoskope iz stekla.
Raztrgaš rob svoje srajce,
bele, s pretanjeno rdečo črto,
(še vedno ga hranim),
moj dobri Samaritan,
prevežeš mi dlan,
kot da je ptica, ki bi hotela vzleteti,
pretrganih peruti,
da bi se ubila na zlatem oknu svoje kletke,
ko bi iskala svobode.

Pelješ me v moje stanovanje.
Ranjen ne moreš voziti, pojasniš.
A oba dobro veva,
da bi lahko odšel sam,
čisto sam,
ali vsaj osamljen, kot vedno.
Tvoje slovo opazujem v zrcalu:
vidim samoto, kako vstopa v moj dom,
in sanjam, da tvoj poljub –
en sam mehki poljub –
ustavi moje najgloblje drhtenje.

Tisti trenutek
se nesmrtno,
brezmejno,
in brezupno (tako se bojim)
zaljubim vate.

© Aleks 2006

tebi, ljubezen moja

kadar sem srečen,
ne znam pisati pesmi.

takrat rišem.

z rdečo barvico sonce na strop
in spodaj oranžne zvezde.

tvoje sladke poglede
izrisujem s slastjo
(kajti tvoje oči dišijo po medu)
na hladilnik,
na omaro,
na televizor.
z drobnimi pegicami,
ki se hudomušno lesketajo,
me spremljajo,
kamorkoli odplešem.

na okna lepim tvoje smehljaje.

na tla naslikam zlate ribice
in čarobne pikapolonice
(take, ki ti izpolnijo želje:
da jih lahko ujameš,
kadarkoli hočeš,
si kaj zaželiš,
in jih izpustiš
v svobodo).

odtise tvojih dlani
ulivam
v majhne bronaste kipce.
(tvoje dotike nosim s seboj,
kamorkoli grem.)

obrisom tvojih stopal
sledim z drhtečimi prsti,
počasi… nežno…
da mi ne zbežiš.

le tvoje poljube,
zaljubljene,
mehke,
igrive,
strastne,
grobe,
pohlepne,
v mojih laseh,
na mojem obrazu,
na mojih ustnicah,
na mojem vratu,
na moji goli koži
prekrijem
z nevidnim črnilom,
da trepetajo
kakor vroč zrak pred poletno nevihto
samo zame.

© Aleks 2006

loving him / ko se ljubim z njim

loving him

i am dying
just watching you
coming out of the mist
thick and white
(reminding of a seduction)
slowly
sleazily
lasciviously
(the stirrups are broken)
you stop for a moment
on your journey
from one hell
to another
(or so they say)

you are staggering
you are drunk
(but just with a tip of your tongue)
of your lust
of your need
of your wish
of me
they say
you are a hunter
looking for a prey
but your soft gaze
is talking to mine
kindly
tenderly
full of hunger
full of thirst
full of love

i am admiring your torso
hot
virile
self-confident
you look straight
oh so straight
but you are weak
oh so weak
when i sob
at your feet
but your tears
are as pure
as my fire
(i am a dragon)
i want you so
that i am shaking
within myself
under the smiling
moon

i want to be sacrificed
this very night
flirting sensualy
with your sharp blade
stab me
on the altar
of your passions
mean (so they are called)
but I want them so
wild
eager
dirty
endless
dim
i want your body
next to mine
to give
to fulfil
desires
i want to cease
to exist
in your moans

i am feeling
as you have got
one million arms
one million lips
one million eyes
one million thighs
one million gestures
inviting
caressing
challenging
having
my body
tender as a willow
strong as a wind
hard as a friendship
mad as life
on a treshold
of death

don't be gentle
spur me
(you are my knight)
kiss me tough
be rough
be rude
bite me
burn me
destroy me
conquer me
enjoy me
imprison me
into the darkness
of oblivion
i'm not scared
i'm just trembling
because of my
deepest demands
because of my most basic
instincts

i don't give a damn
if i never
find peace
on this world
again
(they say i am an outcast)
i don't care
if they condemn me
to wander
through all circles of the damned
from this moment on
(they say that i sin)

just take me
quickly

now
right now

please

come

my love

ko se ljubim z njim

umiram
ko te opazujem
izvijaš se iz megle
goste in bele
(kot zapeljevanje)
počasi
spolzko
pohotno
polomljenih stremen
za trenutek se ustaviš
na svoji poti
iz enega pekla
v drugega
(tako pravijo)

opotekaš se
pijan si
(a le s konico jezika)
svojega poželenja
svoje potrebe
svoje želje
mene
govorijo
da si lovec
prežeč na plen
ampak tvoj mehki pogled
se pogovarja z mojim
prijazno
nežno
lačno
žejno
in z veliko ljubezni

občudujem tvoj torzo
vroč
možat
samozavesten
izgledaš strejt
oh tako strejt
a si šibek
tako šibek
ko hlipam
pred teboj na kolenih
a tvoje solze
so čiste
kot moj ogenj
(zmaj sem)
tako silno te želim
da trepetam
sam v sebi
pod luno
ki se smehlja

žrtvuj me
prav to noč
ko z naslado ljubimkam
s tvojim ostrim nožem
da bi me zabodel
na oltarju
svojih strasti
podlih (jih imenujejo)
a hočem jih take
divje
pohlepne
umazane
neskončne
mračne
hočem tvoje telo
ob svojem
da bi dal
in izpolnil
želje
hočem prenehati biti
v tvojem ječanju

zdi se mi
kot bi imel
milijon naročij
milijon ustnic
milijon oči
milijon stegen
milijon kretenj
vabečih
ljubkujočih
izzivalnih
ki imajo
moje telo
nežno kot vrba
močno kot veter
trdno kot prijateljstvo
noro kot življenje
na pragu
smrti

ne bodi nežen
spodbodi me
(moj vitez si)
poljubljaj me divje
bodi grob
bodi robat
grizi
zažgi me
uniči me
osvoji me
uživaj me
zakleni me
v temo
pozabe
ne bojim se
drgetam le
zaradi svojih najglobljih
potreb
zaradi svojih najbolj prvinskih
nagonov

ni mi mar
če ne bom
nikdar več
našel miru
na tem svetu
(kličejo me izobčenec)
ne briga me
če bom obsojen
na blodnje
po vseh krogih prekletih
od zdaj naprej
(ker menda grešim)

samo vzemi me
urno

zdaj
takoj zdaj

prosim

pridi

ljubezen moja

(c) Aleks 2006

igra za dva / a game for two

Igra za dva
(poetična fantazija)

Ti si moj beli kralj in jaz sem tvoja črna kraljica.

Prevezal ti bom oči.
S črnim žametnim trakom bom zastrl tvoj pogled.

Saj se ne bojiš teme, ljubezen moja?

V mojem naročju trepetaš.
Drhtiš kot Narcis v zrcalu iz vodne gladine.
Ker si me tako silno želiš.

Ali pa se bojiš teme, ljubezen moja?

Pod tvojimi dlanmi se preobražam.
Postajam neukročen panter.
Prihajam iz neznanih globin pragozda.
Zagrizel se bom v tvoj beli vrat laboda, željno, in te umiril.

Zakaj se bojiš teme, ljubezen moja?

Poigravam se s teboj, s tvojo dušo in tvojim telesom se igram.
Zelo dolgo. Počasi. Mehko. In potem nenadoma zelo divje.
Tebi dovolim poljube, pohlepne in težke.
S pogoltnimi dotiki slaviš moje telo kakor slepi pesnik.
Sem Odisej, ki se ne bo nikdar vrnil na Itako.

Se še bojiš teme, ljubezen moja?

Jaz sem tvoja zvezda vodnica.
Tvoja Amerika. Tvoj Novi svet.
Ves tvoj svet.
Poznaš stezo, po kateri te vodim?
V rajski vrt, poln naslad in užitkov.
V globine strasti, ki žarijo od ljubezni.

Ne boj se teme, ljubezen moja.

Kar ti dajem, je življenje samo.
Moja preteklost in moja prihodnost v mojem zdaj.
Moje lažnive sanje, moja sanjska resničnost.
Moje resnične laži.
Začaran sem.
Moja predaja je sladka kot črna lilija.
Na mrtvem obrazu najlepšega fanta.

Sončna svetloba naju je pozlatila, ljubezen moja.

Šah-mat za dva.
Smrt in vstajenje.
Šampanjec na najinih ustnicah.
Odprem ti oči.
Tvoj pogled je blag, v njem odmevajo spomini na daljne poti.
Mavrska katedrala in beli stolp.
Morje, ki buta ob skale in briše najino ime na pesku.
Ljubiš me, tudi tedaj, ko sem tvoj rabelj.

Jaz sem tvoj beli kralj in ti si moja črna kraljica.

A Game for Two
(a poetic fantasy)

You are my white king and I am your black queen.

I will blindfold you.
With a black velvet ribbon I will veil your gaze.

You are not afraid of darkness, my love?

In my arms you are trembling.
You are quivering like Narcissus in a mirror of a spring.
Because you want me so madly.

Or are you afraid of darkness, my love?

Under your palms I'm altering.
I'm becoming an untamed panther.
I'm arriving from the unknown depths of the jungle.
I will bite into your white swan's neck, eagerly, and soothe you.

Why are you afraid of darkness, my love?

I am playing with you, with your body and your soul I am playing.
For long. Slowly. Softly. And then suddenly very wildly.
I am conceding you kisses, avid and heavy.
With greedy touches you are celebrating my body as the blind poet.
I am Odysseus who will never return to Ithaca.

Are you still afraid of darkness, my love?

I am your guiding star.
Your America. Your New world.
Your whole world.
Do you know the path where I am leading you?
Into the garden of Eden, full of pleasures and bliss.
Into the depths of passions that glow with love.

Don't be afraid of darkness, my love.

What I am giving you, is life itself.
My past and my future in my present.
My lying dreams, my dreamy reality.
My real lies.
You enchanted me.
My surrender is sweet as a black lily.
Flourishing on a dead visage of the most beautiful lad.

Sunshine has gilded us, my love.

Checkmate for two.
Death and resurrection.
Champagne on our lips.
I open your eyes.
Your gaze is gentle, memories of distant voyages are echoing in it.
A Moorish cathedral and a white tower.
The sea that is dashing against the cliffs, wiping away our name in the sand.
You love me also when I am your hangman.

I am your white king and you are my black queen.

(c) Aleks 2006

to my other half

You say you can be wrong.
You say you can be mistaken.

But that's only
When you stand alone
When you face this world
All by yourself
Far far away from me, my love.

Cause when we are together
You are perfect.

You make me feel alive and gay.

Your smile makes my world orange and warm.
Your eyes make my world green and young.
Your cheeks make my world red and bright.
Your gestures make my world blue and innocent.
Your arms make my world white and secure.

When I fear darkness you are my light.
When I am scared your body is my shelter.
When I need someone to hold me you are my lover.
When I wish to die you inspire me to stay.

Laugh, my love, with your lips and your gaze,
Touch me, my love, with your hands and your palms,
Love me, my love, with your body and soul.

Without you I'm not myself anymore.
Without you I don't know how to breathe, how to smile, how to sing anymore.
Without you I do not live anymore.

When you are somewhere else, everything fades into shades.
Cold and black and dead.
And then there is nothing.

So stay with me, my love (please, please, please),
Be my other half
Forever.
And again.

I love you.

© Aleks 2006