trovanje duše

na granici jave i sna,
kao opčinjen svojim zlim činima,
zatvoren u prokletom krugu
koji mi steže grlo,
noćima ponekad trujem dušu
tužnim stihovima muzika.

na tankom rubu noći ja sam
promašeni mađioničar melankolije,
koji zna da život
dugujemo smrti
i da se samo jednom može
ustati iz mrtvih.

kao da listopad iznova
prigušeno kuca na vrata,
sva pjevanja muzika pitaju se
tko je u životu uistinu sretan?
i tad gorkom tintom ispisujem
nečujan kadiš za sebe.

© Aleks 2025

Datum objave: 29. 5. 2025

trpka razlika

v svoji samoti
sem sam

trpka razlika
med jaz
in ti

© Aleks 2021

Datum objave: 11. 4. 2021

prazna lupina

včasih je dan samo prazna lupina.
sonce vzide zato,
da bi znova zašlo zvečer.
soncu je upanje brat,
ki se ob zori
rodi za smrt
v večeru.

včasih sem jaz samo prazna lupina.
čemu vstati,
stati, obstati…
saj ne rešujem življenj.
nič ne ostane, ko je iz sveta
izrezan mali, nesmiselni tkalec pesmi,
ki pleše po taktih usode
na makovih poljih sanj.

včasih je vse samo prazna lupina.
takrat bi odprl vrata in šel,
lahak kot oblak,
med najčudovitejše moške sveta.
brez maske,
brez rokavic
(brez kondoma?)
bi vrgel partijo kock
s smrtjo.

© Aleks 2021

Datum objave: 11. 3. 2021

vinjeta

rad te imam
kakor nekoč,
čeprav ne vidiš več zvezd
v noči mojih oči,

in moje besede votlo
odmevajo v tvoji duši,
kot da so med potjo
izgubile pomen.

še vedno čutim, kako ti bije srce,
kadar ljubiš,
in kadar sam prazniš buteljko za dva,
a ne napolniš praznine.

nisem pozabil, kaj govori tvoj dotik,
kadar mi sreča obrne hrbet,
in vračam se k tvoji bolesti kot morje,
ki ve in razume vse.

rad te imam kakor nekoč.
dal sem ti sebe,
in ti si me vzel,
za zmeraj.

© Aleks 2020



Datum objave: 3. 2. 2020

za dan poezije

I
molk je zlato
trdijo modri
zlata zrna tišine
padajo v pesnikove pesmi
kakor razbeljeni cvetovi drevesa
in vžigajo samoto
v prazno srce

II
ko umolkne tišina
umrejo pesmi
na pogorišču duše
ostane samo pepel
leden kot sanje
iz katerih
ni prebujenja

© Aleks 2019



Datum objave: 21. 3. 2019

les petits princes

tišina
ni odsotnost besed
ampak govorica molka

vsak je kdaj mali princ
ki mu ubija dušo črni trn njegove vrtnice
ali lisica ki ne pride
ne s plimo
ne z oseko pričakovanja
(pilot je samo privid želje po bližini)

v labirintu svojega malega sveta
brez prostora za beg
v kotu dna zre proti nebu
kjer zvezde z ognjenimi jeziki
vžigajo neko nepoznano obličje
na ujeto luno v pozlačeni kletki

ko se prižge noč
izginejo ceste
v vodnjaku teme
nobena nota življenja
ne preglasi
neizrečenega

in vendar v njem ne ugasne ljubezen
tudi iz pepela upanja
lahko vzleti feniks

© Aleks 2015



Datum objave: 11. 1. 2015

menjava srca

v dnevih bolesti
bi si bilo treba
poiskati drugo srce.
izklesano iz kamna.
trdo in črno.
polno ostrih robov.
gluhonemo.
z vseh strani neprodušno zaprto.
malo podobno čisto majhni samici.
nič ne bi moglo vstopiti vanj.
niti iz njega.
in nihče.
tako bi ostalo zunaj oboje,
raj in pekel.
bilo bi varno.
praznina bi bila žametno nežna kot najmehkejša tema.

v dnevih bolesti
bi si bilo treba
iztrgati staro srce.
ga prebosti s količkom iz gloga.
prestreliti s srebrno kroglo.
obesiti nanj venec iz česna.
za vsak primer.
da ne bi moglo nikdar vstati od mrtvih.
niti v sanjah ne.

v dnevih bolesti
bi si bilo treba
vstaviti novo srce.
ga posvojiti.
in bivati z njim
do konca.

© Aleks 2014



Datum objave: 21. 10. 2014

dark room

zame

in za vse, ki ste kdaj okusili

pretrganost dvojine

pozabi,
in pusti,
da te odnesejo tuji poljubi
mehkih, neznanih ustnic
v druge, še neodkrite dežele
(saj je lepo),
pozabi
drhtenje metuljevih kril v času sanj,
ko brstijo cvetovi drevesa
na nekem daljnem otoku,
ki ne pozna večera
(zdaj zamolkli in obledeli),
in pusti,
da tvoje črne oči zažarijo v tej eni noči
(za hip... potem jih zapri),
pozabi,
pusti pijanim objemom,
da vzburijo prepoteno telo,
in nevidnim dotikom,
da potešijo željo,
golo, nenasitno, nasladno,
brez sledi duše,
ki je ostala
v pretrgani dvojini
pesmi iz darovanih besed,
ki se jih sramuješ,
in skrivaš nežnost
pod padajoče kosmiče teme.
pozabi,
da se oddaljen smeh
brez nemira
počasi
izteka v brezbrižnost,
in pusti,
da spregovori poželenje,
samo poželenje,
in odgovarjaj z njim.
grobo in rezko.
kot bolečina,
ki noče umreti.

pozabi.
in pusti.
pojdi do dna.

© Aleks 2014

Jeff Buckley: Lilac Wine

 

Datum objave: 14. 2. 2014

J

rad bi odšel na jug
in poiskal pot nad vrtove pesmi,
obrasle s trni mrtvih jezikov,
da bi se izgubil, za zmeraj,
v labirintih onkraj besed.

rad bi našel samotni zaliv
in se kot školjka zaprl vanj,
pod skalami brez imena z ostrimi kamni
prebodel še ne prebujene sanje, izginil kot senca
v naročjih golih mornarjev.

rad bi z neba snel vse lune ljubezni
in jih razčaral v pozabo,
rad bi našel osamelo drevo,
zagrebel brezupno upanje vanj
in se zakopal med korenine.

rad bi odšel na jug.

© Aleks 2014



Datum objave: 3. 2. 2014

kdo se boji velikega moža?

sveti angel varuh moj
bodi vedno ti z menoj
ampak ne tako kakor on
prosim
ne tako kakor tisti veliki mož
ki hoče
da se igrava iskanje poti v nebesa
ki govori
poslušaj kako mi bije srce
zato me močno
pritiska na svoje prsi
a nič ne preglasi
tišine mojega strahu

stoj mi noč in dan na strani
vsega hudega me brani
jaz se bojim velikega moža
trdno mižim a groza ne mine
dotiki mesnatih ustnic
slina hrapavega jezika
postani vonj vse hitrejših izdihov
njegove vlažne dlani
ki na meni gorijo
ki hočejo vedeti
kaj skrivam
nekje tam v daljavi sebe
samonajbokonec

prav prisrčno prosim te
varuj me in vodi me
zato naredi
da izgine
moje umazano malo telo
veliki mož šepeta
da sem en sam greh
zaradi nemirnih temnih oči
nagajivih kuštravih laskov
sladkih ličk kakor potičk
vendar ga ne izmijejo
niti solze
večernih molitev kesanja pod križem

amen

© Aleks 2010



Datum objave: 12. 4. 2010

vsakega dne me je manj

vsakega dne me je manj
z otožnostjo vetra
na krhkih krilih metulja v jeseni
počasi drsim v prosojnost

na poti naprej
se ustavljajo koraki
podoba v zrcalu
bledi

nebo je pretkano z oblaki
sivina dežja odplavlja spomine
mrzle dlani
ne zmorejo več zadržati sanj

kakor popotnik skozi somrak
ki je omagal pod težo večera
nemo razpletam svoj čas
v zlate lase gole lune

© Aleks 2010

Datum objave: 8. 2. 2010

slovo

ugasnil je čas
lučke v spominu ljubezni
gorijo za vedno

© Aleks 2010



Datum objave: 4. 2. 2010

ko bom odšel

ko bom odšel,
se bom vrnil
na tisti najbolj samotni kraj,
kjer sem se rodil v svet,
med mrzle vetrove in slana deževja
zaledenele zaveze tišini,
v deželo, ki nima besed,
kjer skozi molk leto za letom drsijo
dnevi, podobni umirajoči jeseni
in kjer je brezglasje joka
uspavanka
za zapuščene duše.
v prgišču puste zemlje,
razbrazdane od zatajevanih solza,
bom pognal korenine
in se odpravil na potep
od roba do roba obzorja.
edina priča skrivnih ljubkovanj,
prekritih z biserno peno valov,
bom gol in poln poželenja
z zimzelenim listjem
v brezkončnost časa šumel pesmi
z okusom po ustnicah moških,
zaljubljenih v moje ime
v temnem plamenu užitkov belih noči.

© Aleks 2010

Datum objave: 22. 1. 2010

saudade de outono

v meni bije jesen

poslednja ptica
iz gnezda v mojih vejah
je odletela na jug
fantje ki so v žaru poletja
z naslado prepletali svoja gola telesa
na zeleni mehkobi mahov med mojimi koreninami
so se razšli
(le moje lubje še blago diši
po njihovih ljubeznih)

v svetlobi odhajajočega sonca
se zadnji orumeneli list
molče zavrti v vetru
plešoč svoj labodji ples
in potem počasi
pada
pada
pada
na dnu je noč

strah me je

rezila žag
se zrcalijo
v mimoidočih očeh

© Aleks 2009

 

Datum objave: 26. 11. 2009

kamniti otok

kamen sem
iz kamnitih sanj izklesan
v kamnito samoto
kamniti obraz
kamnite oči
v kamnitem telesu
kamnito srce

in vendar

nekje v tišini
(v neki drugi tišini)
ti
piješ kamnite solze
iz mojih kamnitih dlani
in poljubljaš
mojo kamnito dušo

© Aleks 2009

Datum objave: 8. 5. 2009

noč za nočjo

plešem s teboj,
moja osamljenost,
noč za nočjo.
za mojo zvestobo
si nadevaš podobo moškega,
ki gol drhti pred menoj v nemiru strasti,
ker nočeš, da se bojim,
ker hočeš, da padem vate
(samo vate),
da samo vame vrišeš
konec sanj
s temo obrasle poti.

kakor strupen bršljan
ovijaš svoje hladne roke
okrog moje duše,
brez besed goltaš moje ime,
da izginjam...
(drevo umira stoje, v tišini)

naročje samote je kot naročje ljubezni,
neke daljne ljubezni,
ki je nisem nikoli spoznal,
a se je spominjam,
kadar ustavim čas,
pod raztrganim nebom,
prešitim s svetlobo zvezd,
v cvetočem vonju izpolnitve
poželenja teles,
v sladkosti dvojine smeha,
ki odseva igrivost otroštva,
za zidovi pesmi.

© Aleks 2009

Datum objave: 10. 3. 2009

dež v meni / raining inside

dež v meni
raining inside

dež v meni

kaplje besed
nerazvozlani vzorci časa
na neskončni paleti
izgubljenih življenj
zamirajo v barvah odhoda

moj motni obraz
bledi
v zrcalu umazane luže
razblinjam se
na pragu noči

kaplje tišine
osuto cvetje dreves
hočem ti dati sonce
a padajo tja
kjer si ti

ko postajam
tiha molitev groze
ujet v udarcih
najbolj zaželenih dlani
in si pišem

drobce ledu v srce
ker ne vem
kje naj prezimi duša
sredi brazgotin
vame zalučanih kletev

© Aleks 2008

raining inside

drops of words
unraveled patterns of time
on an endless palette
of lost lives
are dying away in colors of leaving

my vague face
is fading
in a mirror of a dirty puddle
i'm disappearing
on a threshold of the night

drops of silence
fallen blossoms of trees
i want to give you the sun
but they are falling
on you

while i'm turning
into a quiet prayer of fear
captured in strokes
of most wanted palms
and i'm writing

splinters of ice into my heart
for i don't know
where can my soul pass the winter
in the middle of scars
of the curses called down on it

© Aleks 2008

tema beline

razbijam solze
ledeni drob mojih sanj
brišem svet
porojen iz trnov zbeganih misli pesnika
ki se je obsodil na molk

(ne ustavljaj me)

drevo umira stoje v tišini
veje slačijo liste
nad brezizhodnim zrcalom reke
v nepredirni črnini izpraznjenega pogleda
vidim cvetove rumenih sonc rasti iz mojih dlani

ne ustavljaj me

na temni strani duše
metulji plešejo z vetrom
svoboden sem
v samotnem miru poletnega jutra
bo dež izpral težo mojih sledov s peščenih sipin življenja

samo ne ustavljaj me

© Aleks 2008

bijele noći

čarolijom bijelih noći,
dani su mi obojeni žudnjom
za još neotkrivenim riječima,
koje tražeći lutaju
stazama mojih najdivljih snova.

nedužan u divnim muževnim očima,
spavam u naručju ljubavi
i tješim se snažnim rukama čežnje
za ljetima, potonulima
u tamnim dubinama dugih zima.

okružen šutnjama beskrajnih šuma,
moj plač je krik novorodjene zvijezde,
koja ne donosi svjetlosti sunca,
samo tugu boli biti blizu...
i usprkos tome sam.

© Aleks 2008

svet ostaja moj

bolečina je neizgovorljiva.
osamele dlani,
ubiti objemi,
pohojene pesmi,
smrt gnezdi v duši.

toda svet ostaja moj


© Aleks 2008

 

 


Datum objave: 3. 2. 2008