apoksiomen
gibki koraki panterja
postajajo vse bolj oklevajoči,
vse tišji
(kot bi se bali približati)
in se nenadoma zaustavijo
tik pred menoj.
mislil sem, da sem povsem sam
pod tušem na plaži,
razgret od dolgega plavanja
sem dovolil dlanem,
da počasneje kot ponavadi
z milnico božajo moje možato telo,
in nežno prebujajo željo,
počasi, a vztrajno,
kot vstaja sonce nad morjem.
skozi pršenje kapljic
se najprej zazrem
v par velikih, vprašujočih oči
z barvo nemirne sivine živega srebra.
nekaj hočejo najti v mojem pogledu.
pred mano stoji on,
vaterpolist,
ki sem ga skrivoma občudoval
medtem, ko se je igrivo
s tovariši ruval za žogo,
visoki mladenič kodrastih las,
širokih ramen,
mišičastih nog,
kože barve medu,
le z mokro brisačo okoli ledij,
s katero skuša nerodno prikriti
hrepenenje mladega telesa.
brez besed stopi k meni,
se dotakne mojih ramen,
njegov rožnati jeziček oblizne
pordele ustnice,
ki vabijo v poljub,
zdaj zdaj jih bo razprl,
zdaj zdaj bom okusil njegovo nebo…
natanko vem,
čeprav le nejasno čutim,
kdaj njegova brisača zdrsne na tla.
nanjo pokleknem
kot drzni vernik,
ki časti čutnost,
občudujoč sladki sadež mladosti,
ki diši po pradavni strasti
pravkar odraslega moškega.
v njegovih žilah utripa moč prednikov,
ki so bili eno z morjem,
v njem čutim trdoto glasov mornarjev,
ki so ukazovali vetrovom,
a so se znali tudi predati
mehkobi zapeljivih poljubov
v skritih pristanih
pod južnim križem.
vanj vtiram pripoved svojega poželenja,
pritajeni vzdihi zvenijo kot tihi spev
morskega dečka,
ki me vabi,
da se predam,
da pozabim na svet,
da se povsem razstavim
in znova sestavim
v njegovi pesmi.
nad nama dežuje.
pod sončnim dežnikom predaje
se med belimi solzami angelov
vzpneva skupaj
na mavrico nad oblaki.
a duša ostaja
moja
zanj.
© Aleks 2022
Datum objave: 3. 7. 2022
