novemu letu na pot

staro se bo poslovilo,
ko se novo bo rodilo.

brez pretresov naj se stara,
vsak nov dan naj nas očara.

živelj ves naj bo v cvetu,
naj mir v dušah bo in v svetu.

da bo zdravje nam služilo,
le veselje nas opilo.

da bolezen nas ne mara,
laž nobena ne prevara.

naj od starca do otroka
ljubáv ovija vse globoka.

naj za vse dovolj bo kruha,
vrag vzemi oderuškega stremuha!

naj drugačnosti nihče se ne sramuje,
vsak sebi po meri čevlje naj obuje.

naj izkaže se resnica,
da je za vsakogar pravica.

čim večkrat naših vseh vrst dobra dela
naj bližnjim in daljnjim razjasnijo čela.

naj vsi čez leto dni vse dobro zaželimo
znova vsem svojim dragim iz srca, kjerkoli s(m)o in bomo.

© Aleks 2025

Datum objave: 23. 12. 2025

izsrčni krik

ne temnim mislim,
ne zmrzali v srcu,
da svetlobi in jasnemu nebu!

naj se končno dokončno ustoliči pomlad!

da brez teže stopimo izpod prebujenih korenin,
da nas nežno poljubi jutranje sonce,
da nas blagoslovijo tople kaplje dežja,
da kri po žilah zapolje hitreje!

da se prebudijo telesa,
da ozelenijo duše,
da zacvetijo srca,
da skozi dan in skozi noč vriskajo čuti,
da z vsem svojim bitjem in žitjem
okušamo sladkosti življenja!

vse je lahko pomlad.

moja pomlad
je tiho pričakovanje prihoda zelenega jurija,
ki bo prijezdil v mojo deželo na zelenem konju,
odet v zeleno vejevje breze,
med petjem poplesaval s fanti po vasi
in z zvoki svoje piščali naznanjal rast in obilje.

in zadišalo bo po poletju...

© Aleks 2025

Datum objave: 14. 4. 2025

barve svetlobe 2025

rdeča za ljubezen
zelena za zdravje
rumena za radost
modra za modrost
bela za mir
in mavrica za pogum

srečno in srčno,
aleks

Datum objave: 1. 1. 2025

in on bi dejal

vse svoje dobre želje (veliko jih je),
letos nizam v vsakdanjicah,
najbolj pomembne so zdravje, ljubezen in mir.

če bi danes privekal na svet,
bi dejal,
ljudje vseh barv so moji ljudje,
ustvarile so jih roke mojega očeta,
kot je njegova mavrica,
ki jo privabi na nebo njegovo sonce
skozi solze oblakov
(oblaki, ki vidijo v najbolj skrite kotičke,
so pogosto objokani od obupa).

če bi danes privekal na svet,
bi dejal,
rad imam vse ljudi,
in ko bi me farizeji znova poslali v smrt,
bi svoje telo in svojo kri
daroval zemlji,
da bi s svojimi plodovi lahko
nasitila in napojila vsakogar,
da bi bilo lahko dobro vsem,
na veke vekov.

če bi danes privekal na svet,
bi dejal,
rad imam vse ljudi,
ljudje vseh barv so moji ljudje,
razen licemerskih trgovcev s smrtjo,
ki za maskami mitov
o neizmerni vrednosti življenja
brez konca teptajo
najbolj sveto zapoved
ne ubijaj!,
ki režejo niti življenja
brez milosti vsem,
od komaj rojenih otrok
do starcev tresočih rok,
žreci,
ki od noči do noči
na oltarju zlatih malikov mamona in moči
žrtvujejo ljudi,
da bi se iz pepela ljubezni
v neskončnih ponovitvah izvijalo
slepo sovraštvo.

če bi danes privekal na svet,
ne bi samo dal upanja,
ampak bi ga tudi izpolnil.
in namesto prvega joka
bi tem požiralcem življenj
na ves glas zatulil,
da bi se stresla zemlja,
da zanje ne bo očetove milosti
ob koncu sveta,
da jim bo mnogotero povrnjen pekel,
ki se znova in znova poraja iz njihovih rok.

© Aleks 2024

Datum objave: 25. 12. 2024

v objemu jeseni

jesen ima dušo melanholije,
ko nemočna počasi umira v zimo,
kakor zahteva neusmiljeni zakon narave

in me objema.

zvezdni utrinki z dreves
se vrtinčijo v molu,
otožno spreminjajo barve
in se preobražajo v vsakdanjost.
iz temnorjavega listja
pod svojimi nogami
ne morem oblikovati nasmeha.

ptice v črnih jatah letijo na jug,
z velikimi krili plahutaje temnijo nebo.
samo s tihimi sanjami se je mogoče
dotakniti mehkobe
njihovih zlatih peres.

v kalni luži se drgetaje raztaplja
moja skrivenčena podoba,
kot da stojim sam
v ukrivljenem ogledalu
(a ne v čudežni deželi),
kot da sem sam
ugašajoča jesen.

teža časa pada med trepetajoče sence na steni.

z razbijajočim srcem
utrnem stenj čajne svečke
na polici s spominki.

© Aleks 2024

Datum objave: 1. 11. 2024

passions / strasti

passions
il y a des villes et des lieux
où nous créons des souvenirs spéciaux
et ainsi ils deviennent les nôtres.

passions
there are cities and places
where we create special memories
and thus they become ours.

passioni
ci sono città e luoghi
dove creiamo ricordi speciali
e quindi diventano nostri.

strasti
so mesta in kraji,
kjer ustvarimo posebne spomine,
ki tako postanejo naši.

© Aleks 2024

Datum objave: 29. 7. 2024

besedoigre

ptica rabútavka
sladkih sadežev skrivna je smúkavka.

je neugnana čebljavka,
ki nikoli ne javka.
za pesem in nove besede je pridepravka,
moja nagajiva ščebetavka.

kot žvižgi gomerski lahkokrilke so gostolenja,
brez težav razvozlam vsa navihana žvrgolenja.

pomlad opeva v pisanih barvah obetov,
poletni užitki so vir številnih zabavnih napletov,
jesenski plodovi so slastni nastavki brezkončnih razcvetov,
le zimo črti in boji se ledenih zametov.

ko mi je težko, me spravlja v smeh,
zaupljivo začivka, da solza moškega ni noben greh.

zgolj meni vse leto s petjem pripoveduje
o bližnjih in daljnjih krajih, ki jih obiskuje,
o vseh vrstah ptičev, ki jih na poti srečuje
(podrobno o vsakem, ki navdušuje).

zato se samo od srca nasmejim,
če jo v teh dneh pri dolgokljunem delu dobim.

© Aleks 2024

Datum objave: 31. 5. 2024

čas zase

čas zase
ni sebični čas.
v vse počasnejšem ritmu tiktakanja ur
so dnevi, ki prinašajo mir in svetlobo
le v kalejdoskopu samogovorov,
ko se zamotani rizom misli razpleta
v urejene sekvence barvnega kroga
in duša utripa v sozvočju
z utripi srca.

čas zase
ni izgubljeni čas.
so ure obilja,
ko pesmi in knjige odgovarjajo
na temna vprašanja o (ne)smislu obstoja,
ko glasba v šumenju listja boža lase
kot nežna roka ljubimca,
ko je v naročju meseca mogoče
plesati tango na gladini morja.

čas zase
ni osamljeni čas.
v njem se (znova) srečujejo
ljubezni, oblečene v tople spomine,
brez grenkobe ali obžalovanj.
vanj mehko vstopajo
danes dragi ljudje, kot sence
neločljivi spremljevalci minljivega bivanja,
ki ne poznajo korakov slovesa.

čas zase
ni brezplodni čas.
za seboj pušča
gosto popisane oblake,
ki se kot hipni blesk zvezdnih trenutkov,
ki zažarijo le enkrat,
zdijo mimobežni in neulovljivi,
a zmeraj najdejo pot do moškega,
ki zna brati pismenke metuljevih kril.

čas zase
ni zapravljeni čas.
je dragocenost miru,
ki ga tuintam potrebujem
za ponovno sožitje s samim seboj.
čas zase je moj čas,
a rad vem,
da v varnem zavetju samosti
spreminja barve življenja še (ne)kdo drug.

© Aleks 2024

Datum objave: 17. 4. 2024

366 sonc

tebi,
ki prihajaš med moje pesmi,
v katere polagam drobce sebe,
ki v mojih besedah kdaj morda razbiraš
sledove svojih stopinj,
danes ti za leto, ki prihaja,
želim 366 sonc,
po eno za vsak dan.

naj ožarjajo tvoj svet,
naj od jutra do jutra
nate in tebi drage sijejo
zdravje,
radost,
ljubezen,
upanje,
mir.
© Aleks 2024

Datum objave: 1. 1. 2024

kakor pokopališče slonov

sanjal sem

slapove vrtnic iz pesmi,
kjer na trnih svojih besed
v poslednji tišini umrejo pesniki.

v sanjah sem vstal
in se odpravil na pot,
da bi poiskal svojo rožo.

prebudil sem se

objel me je strah:
ali pesnika najde smrt,
ko izpiše svoj cvet?
 
© Aleks 2023

Datum objave: 3. 9. 2023

na vrtiljaku dni

za imetnika butične slaščičarne, kjer je tudi malo noro prav

pod superluno
je torek ponedeljek
a ni narobe dan

sredo čakam
da pride v četrtek
(malo se mi že vrti)

četrtek kot veter
obrne smer
ker je mali petek

ves izgubljen
strmim v koledar
ne vem več kdaj sem

petek se samozavestno
postavi na noge
on je (prav nič mala) sobota

tri dni uživam
ne da bi se menil za čas
in za nameček

po nedelji
še ponedeljek
spremenim v brezdeljek

le prsti po tipkovnici plešejo...

v ponedeljek
in torek
in sredo
in četrtek
in petek
in soboto
in nedeljo

vsak dan
da je veselo
še na prestopni dan

© Aleks 2023

Datum objave: 3. 8. 2023

netmandlc

(vaja v slogu: anagramiranje)

ko hodi v zelje spletni 'tiskarski' škrat...

sipanje črk v prave besede ni lahko pisanje,

ljubkujejo pisca in pesnika včasih, spet drugič kljubujejo.

obrat ali premet pismenk nikakor ne sme biti robat:
lepota golih teles, ki legajo na puščavske sipine, navdihne naj pesnikovo paleto,
dan včasih pade pri pesnikih v temo do dna...
uradniki za poeta tudi kdaj so udarniki...
kameleon včasih lahko je okamenel...
kdorkoli v pesmi pa krokodil.
breza za pesnika je pravzaprav taka kot zebra.

oblika pa naj le bo lepša kot blatna koliba.

proza lahko pomeni zmago ali poraz.
denar je včasih motiv, da bo pisec za delo nared,
pisatelj pa le ne sme se mámonu pustiti speljati.
stik pravih črk in najboljših besed naj prinese mu tisk.

nikakor pisanje ne sme biti le kronika,
roman čim bolj dolg pa ne norma.
odpreti mora nove poti, ograje podreti,
lasten pristop pri pisanju pa naj bo stalen.
škarje so tudi potrebne kdaj, in pripovedi krajše.

neraven pristop je lahko tudi nevaren,
dopustiti je možno skok vstran, a odpustiti?
proza lahko takrat pisca spravi celo v zapor!
vest dostikrat ni več tista, ki oblikuje svet.

moden pa danes sem tudi jaz, netmandlc demon.
škrat nagajiv sem in ne med žicami škart.
miren nisem nikoli, pogosto sprožam nemir,
kasneje mojemu 'delu' pa ne pritiče kesanje.
poostriti bo treba nadzor ali mi oprostiti,
uroki ne spravijo k pameti me, niti ukori.
odslej še naprej bom delal tako kot doslej.

nedvomno pogosto koristen sem, ne le domnevno.
režanje prinašam med branje, v oči pa veselo žarenje.
volja moja je močna, porečete morda, dosežek pa včasih je vendarle jalov?
temno je moje kracanje, pristop moj pa moten?
boder najbrž res vedno ni, niti ne dober...
satir pač rogati sem jaz, nikakor ne nezmotljiv, parkeljc, netmandlc stari.

© Aleks 2023

Datum objave: 1. 6. 2023

leto človeka

naj bo leto, ki je pravkar vstopilo
skozi do včeraj zaprta vrata,
leto Človeka,
ponosnega, da je človek,
pogumen in dobrosrčen,
nežen in v sebi močan,
radoživ,
resen in nagajiv,
ljubeč in ljubljen,
ki se zaveda resničnosti sveta
in daje toplo roko v pomoč,
kjerkoli, kadarkoli,
vsem.
leto človeka,
kakršen bi vsakdo hotel biti,
kakršen kdo tudi je.

naj bo leto, ki je pravkar vstopilo
skozi do včeraj zaprta vrata,
dobro leto za vsakega človeka,
tudi za ponižanega in razžaljenega,
za lačnega besede in kruha,
za trpečega,
za tistega, ki ne vidi poti iz teme,
za vsakogar,
ki ne sme razkriti svoje ljubezni,
da ga ne bi zasramovali,
zaničevali,
mu sodili in ga obsodili,
za vsako drobceno,
komaj rojeno bitje,
da bo ob letu osorej
preprosto srečen otrok.
naj vsakomur vsako jutro
sonce vzide na nebu
in zažari v srcu.

naj bo vsak dan
navdih za življenje
tudi obupanim iskalcem sreče,
ki pod plaščem noči
na zatemnjenih krajih lovijo utvare,
ki molče zrejo v svoj bledi odraz
v hladu reke,
ne da bi verjeli,
da pot naprej je.

naj bo to leto, ki je pravkar vstopilo
skozi do včeraj zaprta vrata,
čisto posebno leto,
dobro in polno veselja
zate,
zame,
za vse.

© Aleks 2023

Datum objave: 3. 1. 2023

2023 naj bo srečno

12 mesecev zdravja
365 dni radosti
8760 ur ljubezni

ali vem, kaj je božič

okraski vseh svetlih barv se bleščijo
v navideznem paradižu velikih in malih mest,
izveski kot v pravljici vabijo:
sladka medica,
domače kuhano vino,
najbolj vroča čokolada,
sladkorne pene in penice,
slastni prigrizki…
zdi se, da je treba samo iztegniti roko
in dlan bo polna dobrot,
kot da na svetu ni nikjer teme,
kot da nihče ne občuti strahu.
(samo nekaj kovancev je treba.
če le žvenketajo v žepu.)

med ličnimi stojnicami,
v nakupovalnih središčih,
pod zvezdami iz lažnega zlata in srebra
na ponarejenem nebu
glasno odmeva vsem znana pesem,
ali sploh vedo za božični čas…
oni, tam, daleč, seveda.
kupci mrmraje pripevajo,
ne da bi slišali, da pojejo pevci
o vseh ljudeh, ki ostajajo
pred zaklenjenimi vrati
svojega raja.

ali vem jaz, kaj je božič,
ali vidim jaz pred seboj
otroke prosečih oči,
lačnih ljubezni in kruha,
nemo kletev na ustnicah mladih vojakov,
pohabljenih,
padlih,
za srebrnike trgovcev s smtjo,
prezeble starce v zapuščenih hišah,
ki niso iz lecta,
osamljene med spomini,
samoto med štirimi stenami,
pogled, ki ve, da vse prehitro prihaja
poslednji izdih?
turobni sprevod nima konca...

ali polagam zadosti sebe
v preproste piškote,
ki jih kot kak kratkohlačnik
oblikujem z modelčki
in pečem za dar,
v stisk roke brezdomcu,
ki si je za praznični dan
nadel odvrženo rdeče-zeleno kapo,
da bi prošnja za pomoč ganila
in obrodila sadove,
v objem moškega, ki pozna
hlad božičnih puloverjev,
v bodiko na blogu,
v besede za mojo ptico?

božič bi moral prinesti
ljubezen, toplino in mir.
nocoj
(a ne le nocoj)
si želim takšen božič
povsod,
za vse.

© Aleks 2022

Datum objave: 23. 12. 2022

unbeautiful madness

izmedju jave i sna

včasih moje besede strmijo vame obtožujoče
kot oči rablja tik pred koncem sveta
takrat jih sovražim
in se jih sramujem

moram jih skriti

odgriznem si jezik
in grem
in se zagrebem
v gluhem gozdu otrplih dreves

pesnik krvavih rok

brez kamna
brez križa
le sadeži na vejah
so čudno podobni obrazu v zrcalu

sonce je zdrknilo skozi črno luknjo v zidu

a pozaba ne zasuje spomina
gol stopam nazaj
drobci stekla pod prsti rdijo
vračanje vedno boli

(zapuščen vrtiljak v dežju vozi ob pesmi goslic v neznano)

sam sem
s srcem v grlu poslušam
pritajeni smeh v kotu sobe...
je moj?

© Aleks 2022

Datum objave: 11. 3. 2022

life in 2021

competencies
simultaneous use
of two cell phones with two earbud headphones
and a laptop

ontological question
zoom or teams
that
is the question

vanity ‘21
every time a new background
for a teams meeting
vanity fair of the twenties

upside down
positive is negative
negative is positive -
the time is out of joint*

© Aleks 2021

*Hamlet, Act 1, Scene 5

Datum objave: 5. 2. 2021

COVID-19: sanje v sanjah

kdo spi?
kdo sanja?
kdo se zbudi?
kdove...

telo na postelji
v komi
kakor da spi.

ventilator brni.

rekel je,
da se morate vi -
govori zdravnik tebi,
z bledico v očeh,
vendar stvarno,
hladno,
nepopustljivo -
odločiti zanj.

ti
ne bi storil tega nikomur.
ne očetu ne mami,
ne bratom ne sestram,
in ne prijateljem.
niti ne svojim belim oblakom
(vem, dobro poznaš Baudelaira) -
ne, ti ne bi storil tega nikomur.
samo meni.

pššššš...
zašušti zrak,
ki naenkrat
ostane zunaj.

ko zapreš vrata za sabo
(nežno in tiho),
se zastrmiš v nebo.
morda iščeš tiste bele oblake tam zgoraj.
med njimi se od obale do obale
prelivajo ognjeni prameni
večerne zarje.

kako lep večer,
pomisliš v zadnjem koraku,
na koncu sanj.

zbudiš
se z nasmehom.

jaz
bdim nad teboj
in poljubim
ta tvoj nasmeh.

© Aleks 2020

Datum objave: 29. 9. 2020

novoletni utrinek

naj nas vse leto boža

z ljubeznijo

podarja zdravje in smeh v očeh

naj ne seje sovraštva

strahu

nemirnega trepetanja

naj bo vse leto

kot tolažeča dlan

na vročičnem čelu

naj ne bo prepirov

naj ne bo vojn

naj ne bo smrti

naj bodo z nami vsi

ki smo jih kdajkoli vzljubili

ki smo jim kdajkoli podarili vsaj košček srca

vse dobro 2-krat

vse slabo 0-krat

srečno 2020 vsem!

© Aleks 2019

Datum objave: 31. 12. 2019

drugačno jutro

café au lait

sveže pečen rogljiček

mimikrija počitnic

© Aleks 2019

Datum objave: 3. 12. 2019