preden zvečer zaspiš

preden zvečer zaspiš,
zapri oči
in zapleši
pod sveže umitim nebom,
modrim kakor globoke oči morja,
med pomežiki zvezd,
sam s seboj.
izpleši težo
iztekajočega se dneva,
in se nasmehni vsemu,
kar ti je uspelo ta dan.

za zaprtimi vekami
barvaj življenje
vsak dan z močnejšimi barvami.
spomni se
vseh lepot na vsakdanjih poteh.
sprehodi se
skozi slane okuse moških solza
na svojih ustnicah,
ujemi v dlan
prvi topli pomladni dež z obljubo poletja,
znova zdrsni po božajočih besedah
v knjigi z naslovom pesmi
in se dotakni
vonja jasmina v laseh fanta,
ki te je opazoval, ko je mislil,
da gledaš stran,
pa je za teboj poslal plah poljub,
ko si šel naprej.
(mogoče si se še enkrat ozrl?)
preden vstopiš v sanje,
tiste zaresne, mehke,
ki nosijo mir v srce,
prisluhni še enkrat,
kako pod tvojimi prsti zvenijo tipke klavirja,
tista stara, poznana glasba mladosti,
ko so strasti še neraziskane obljube,
kakor jutro,
ki počasi odgrinja zaveso novega dne,
v katerem si ti,
samo ti,
dramaturg svoje predstave,
kjer so nične
vse pogodbe s hudičem,
in kjer ti nihče
in nič
ne more vzeti,
česar sam nočeš dati,
ker je duša tvoja
in tvoje telo.

© Aleks 2022


Datum objave: 31. 3. 2022

vzporedni čas

kdaj kdo izstopi iz tvojega vlaka,
čeprav si želiš, da ne bi.

sčasoma znova najdeš izzive v delu,
spoznavaš nove ljudi,
morda koga vzljubiš,
sklepaš nova prijateljstva.

a delček tebe
o(b)stane v vzporednem času,

kakor bi bil zamrznjen,
ker imaš še naprej enako rad,
in hkrati živ, ker živé v njem tvoji spomini,
in misli in sanje vseh barv in oblik.

vzporedni čas ni izgubljeni čas,
ampak čas, ki je skupen... za enega.

življenje se včasih odloči drugače kot pesnik,
ki sanja srečne konce za vse.
da se vrne,
da je, kakor da ni nikoli odšel.

© Aleks 2022


Datum objave: 11. 3. 2022

unbeautiful madness

izmedju jave i sna
včasih moje besede strmijo vame obtožujoče
kot oči rablja tik pred koncem sveta
takrat jih sovražim
in se jih sramujem

moram jih skriti

odgriznem si jezik
in grem
in se zagrebem
v gluhem gozdu otrplih dreves

pesnik krvavih rok

brez kamna
brez križa
le sadeži na vejah
so čudno podobni obrazu v zrcalu

sonce je zdrknilo skozi črno luknjo v zidu

a pozaba ne zasuje spomina
gol stopam nazaj
drobci stekla pod prsti rdijo
vračanje vedno boli

(zapuščen vrtiljak v dežju vozi ob pesmi goslic v neznano)

sam sem
s srcem v grlu poslušam
pritajeni smeh v kotu sobe...
je moj?

© Aleks 2022


Datum objave: 11. 3. 2022

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.