podzemna

rad se vozim s podzemno
čeprav se mi ne mudi
(samo delam se)
stojim v vagonu
polnem ljudi
pravzaprav moških
(lepih in drznih)
motrim jih
iznad strani knjige
ki jo držim v rokah
videti je
kakor da vem
kam sem namenjen
a nimam pojma
peljem se kar tako
(imena postaj berem za kamuflažo)
naenkrat opazim tistega fanta
mlad je in nekako neroden
(kot bi šele včeraj odrasel)
vendar ima globoke oči
zaiskrijo se
plaho
a željno
ko se ujamejo z mojim pogledom
tam zgoraj je dan in svet se vrti
tu spodaj je noč in svet se je ustavil
premaknem se malo naprej
da se lahko naslonim nanj
mehko kožo ima
z vonjem slanega vetra ob morju
nasmehne se mi
tedaj vem (za hip)
kam grem
tako se včasih zgodi
ljubiva se zasoplo hitro in v tišini
meni je prav
če bi spregovorila
bi me mogoče spraševal
kdo sem ali kje sem doma
rekel bi da nihče in nikjer
tudi ga ne bi vprašal ničesar
ker nočem besed
ker bom v ropotu naslednjega vlaka
pozabil nanj

© Aleks 2019



Datum objave: 23. 10. 2019

na drugi strani spomina

včasih ostanem sam

na drugi strani spomina

zaljubil sem se

v tvoje samote
(vidim jih pred seboj
kakor zamrznjene koščke sadja
v kozarcu vodke
ki jih odtajam
z objemom dlani)

v pripovedi tvojih oči
otožne in lepe
zgodbe o nemiru hrepenenja
ki si želi
izsanjati ljubezen

v tango tvojih pogledov
na mojem obrazu
vse do nasmeha

v čarne poti tvojih kretenj
ki so me vodile naravnost
v tvoje varno naročje
(v stiku dveh golih teles ni prostora za strah)

pustil sem ti
da vstopiš v moj svet
in vame preliješ svoje življenje

(gledava se)

na zatajevane solze
je posijalo sonce
v najbolj trdi temi noči

zjutraj sem dišal po tebi
z ukradenim zadnjim poljubom
sem z oblaki vgraviral v nebo
podobo tvojih razprtih ustnic

v ritmu odhajajočih korakov
sem se spreminjal
v drobne črne cvetove
na notnem papirju brez violinskega ključa

ti si postal pesem
neizpeta
do konca

© Aleks 2017



Datum objave: 14. 3. 2017

la tristesse durera toujours

med prsti nemirno
dogorevajo cigarete
ena za drugo
v ritmu nočnih improvizacij klavirja
pepelnični jazz
na robu ustnic lebdijo krogi samote
svinčeni dvojčki
obodov popitih kozarcev z bleščečega podija mize
čez čas poletijo v nebo
dimni signali v jeziku ptice
kakor breztežni drobci
krika
na drugi strani ob steni
v motni svetlobi privitih luči
skozi zelenilo absinta
vabljiv obris strasti izza ozkih usnjenih hlač
(črnih)
zagorelo telo
tatu na ramenu
neobrit grob obraz
brez nasmeha
pod močnimi obrvmi
dvoje praznih oči
popolni zrcalni par
drugim enako praznim očem
ki ne bodo ne dale ne vzele ničesar
nekje globoko na dnu se bridkost
preobleče v poželenje
in se skrije za kopreno sle
koraki skozi noč
v dvojini
odmevajo sami
bližina je laž
ki jo šepeta bolečina
z medenim stikom teles
v krču naslade
se belo prelije nazaj v temo
žalost je večna

© Aleks 2016

 

Datum objave: 29. 10. 2016

moj črni ključ

moj črni ključ odpira telesa.
in jaz
sem včasih grob.

v nočeh,
ko sem samo telo ognjenega zmaja,
ustvarjeno za čutne užitke.
prežeče.
lačno topline bližine,
iščoč izpolnitve
v enem od drugih voljnih teles.
na dnu je pozaba,
ampak to vem samo jaz.
(čeprav, morda tudi on...?)

če so poljubi, so temni.
začenjam jih urno,
brez dovoljenj, brez vprašanj.
ustnice so iz žarečega oglja.
odtisi postaj potepa po drugem telesu
ostajajo za menoj,
rdeči,
boleči...
oči so zaprte za druge podobe in ne
zaradi prvih užitkov.

divji utrip krvi,
vse do vrelišča.
koža se lesketa od vroče pohote,
misel je samo ena:
imeti,
vsaj za hip,
imeti...
čeravno nikoli ne postaneva eno.
čeprav zmeraj vem,
kje se končujem jaz
in začenja on.

nikomur ni mar, kaj je potem.
ali kdo.
zlijeva se vsak s svojo temo kakor vampirja
in naju ni več;
samo široke zenice se bleščijo,
morda od užitka,
kdo ve,
morda od solza.

moj črni ključ odpira telesa.
in jaz
sem včasih grob.

beli ključ sem izgubil nekje med potjo.
z njim sem nekoč
odklepal duše.

© Aleks 2016



Datum objave: 21. 4. 2016

clubbing

zvečer vstopi
že malo pijan
v bar.

čez dan morda živi, kdo ve,
a ko se stemni,
se skuša utopiti v vedno globljih pogledih
na senzualna telesa fantov
(ki si želijo sladostrastnih užitkov, vendar ne z njim),
skozi kozarce pijače,
nedotaknjen v kotu točilne mize
kakor pozabljena senca
nekdanjih zapeljevanj.

nekoč je bil tudi on mlad
(mogoče tu išče ostanke tiste mladosti),
najbrž kar čeden,
če že ne lep,
tako postaven,
še vedno zelo možat.

danes v zrcalu vidi prehitro postaran obraz
z mesnatim podbradkom,
prepreden s sledovi grenkobe,
zabuhla lica
od vse preburnih noči,
preveč čokato telo,
niti ivja na sencih.

pot za njim je polna bolesti.
izdajajo ga oči
brez tistih drobnih gubic veselja
okrog porjavelih kotičkov
(ki jih imam, mimogrede, tako rad),
lesketajoče se,
rdeče in otečene
(rekel bi, da od solza),
čutne ustnice, ki bi se še znale razpreti v poljub,
ne pa v glasen, radosten smeh,
in, včasih, drhteče roke
z rahlo porumenelimi prsti.

brazde na njegovem obrazu
so zapis dolge, žalostne melodije.
barva poraženih oči je sivina zlomljenega
jekla neba.
ko na visokih valovih glasbe edinkrat zapleše
s seboj,
gola osamljenost v njegovem pogledu
postane moja,
in zaželim si, da bi lahko
na njegovo obzorje posijal sonce
in podenj izrisal dlan ljubeče duše
samo zanj.

ne vem, zakaj.
mogoče zato, ker me je sram
pomilovanja,
mogoče zato,
ker se bojim teže let,
mogoče zato,
ker se bojim
samote sebe.

© Aleks 2014



Datum objave: 7. 10. 2015

dvojina

jaz
in še nekdo
v dišečem polmraku na obronku parka
hkrati zaustaviva svoj beg skozi življenje
z enako željo
da za trenutek
užijeva čas
najini dlani
kakor v počasnem posnetku iz nemega filma
v taktu prvih debelih kapelj dežja
z obločnice drevesa nad nama
nehote skupaj
ujameta isti plešoči cvet

nasmehneva se drug v drugega
skozi bleščečo tančico naliva
pričakujoče vzdrhtiva
ko se senci najinih ustnic
čisto narahlo razprtih
na mehki postelji iz osutih listov
spojita
v plahi poljub

zdrzneva se
ob škripajočem zvoku odklenjenih vrat
ko z roko v roki vstopiva v zanemarjeno lopo
nemirno hitro
si odpenjava oblačila
ujeta v večni nagon iskanja bližine
se vse bolj željno
skoraj nerazdružljivo
(skoraj!)
z grobo milino moških
med poslednjimi žarki zahajajočega sonca
zakopljeva v svilnato kožo najinih zlatih teles

okleneva se
gole trdote najinih obupov
ko skušava pozabiti
zakaj se na ta topli pomladni večer
srečujeta grenka somraka najinih temnih notranjosti
in se pretvarjava
da sva se našla
da je toplina najinih udov
tudi toplina najinih duš
da je zasopli ritem najinih dihov
v sozvočju z vse bolj hitrim bitjem najinih src
da se sladki belini najinih razgaljenih samot
stapljata v eno samo blagoslovljeno reko

potem strmim proč
zdi se
da za kopreno izpolnjenega poželenja
kakor on skrivam solze
kajti v ubitih moških očeh je lesket zvezd samo
optična prevara
narobe obrnjenih nebes
brez besed
brez pogledov
zunaj zavijem na desno
medtem ko se on napoti na levo
brez slovesa
in nihče ne opazi
da se je medtem
do kraja znočilo

rožnati popki na tleh
umirajo dalje
sami
kot jaz
sam nadaljujem svoje bežanje
in kdove zakaj pomislim
ko se spuščam navzdol proti postaji podzemne

moj jezik
pozna dvojino
moja duša ne

© Aleks 2012

Datum objave: 17. 4. 2012

brez

včasih je samo enkrat dovolj za smrt.

zgolj ena noč.
stik dveh samot.
ali le divja žeja.
gola.
požrešna.
vrela v vsaki kaplji krvi.
porojena iz bolečine enega.
takrat ne šteje nič drugega kakor omamna povezanost
dveh praznih teles.

na odiseji od naročja do naročja ni treba
biti pijan lepote tujcev.
niti poznati imen. še manj zgodb izza njih.
vročica nepotešljivih dotikov skriva raztrgane duše.
treba je imeti ves čas do konca zastrte oči.
zrcala, pretkana s skoraj nevidno otožnostjo v dolgih pogledih
(kakor senca požganega drevja v somraku tik pred večerom),
so v teh predajah odveč.
vodi samo nenasitna potreba bližine.

pohlep po intimi
vajenih kretenj išče tisto najglobljo vez.
brez pregrad. brez meja.
za hip odrešitve.
vrhunec bele ekstaze. svobode. brez krivde in greha.
kakor novorojeni list. še nepopisan s črkami črne krvi.
kot da se da pozabiti.
važno je biti blizu. in eno.
ne videti sebe v odsevu drugih temà.

vendar je samo enkrat dovolj za smrt.

© Aleks 2012

Datum objave: 15. 2. 2012

skomig

lep moški,
gospod,
zlatolasi angel z gubicami okoli oči,
ne toliko zaradi let,
bolj od življenja,
s pogledom, v katerega padem, ko se ozre proti meni,
sladek in gost javorov sirup, topel medvedji objem.
za eno noč dotik mojih prstov očara njegov nasmeh
polnih in čutnih ustnic, beneško rdečih, ustvarjenih
za dolga srečevanja poljubov,
za kanec otožnih,
z okusom zadnjih češenj ob koncu poletja.
moj jezik oblizne njegovega
z zublji gorečega v ognju pekla.
zaplavam vanj.

lepo je drseti z njim v pozabo.
ne vem, zakaj,
toda z mano se ljubi.
tako nežno, tako pazljivo, tako predano,
kot bi bil zelo krhek in zelo dragocen
(in jaz za trenutek pozabim, da nisem).
kakor bi prvikrat zavrtel poželenje s strastjo,
zakoplje glavo v moj vrat,
zadihano zdrsne z roko pod pas,
zaječi, prosi,
potrebuje me povsem v sebi, globoko, globlje, najgloblje,
zlijem se z njim,
zajokam vanj,
v njegovem telesu zapolnim
svojo praznino.

potem si še malo pustim ostati ne sam.
v baru plačuje drago pijačo
za prgišče mojih cenenih trenutkov.
zunaj kadiva.
pijan od teme, ki se boči nad mano, od samote, od bolečine,
se gugam na zadnjem krajcu lune
in nizam besede kakor za pesem.
ne spominjam se zanj, a
všeč so mu oblike solz, ki jih puščajo za seboj
sledovi mojih spominov.
vpraša me, kaj počnem,
in rahlo zardi,
ko mi pove, da prihaja iz vojaške družine.
moje misli skomignejo -
tudi civili ubijamo
.
.
.
duše.

© Aleks 2011

Datum objave: 30. 11. 2011

aidan

v tej pesmi si tako lep
angel mojih spominov
svetlih oči in drobnih kodrastih las
zaljubljen
v fanta z dušo iz sanj
in telesom kot poezija
verjel si mu
in mu sledil
v rusko ruleto na konici rezila
krogle so bili moški
bilo te je sram tega kar si
zato si se včasih (kakor on)
brezbrižno vdal
drugim nepotešenim rokam
a slovo se zgodi tudi angelom
moj aidan
ostal si sam
s pogledom izgnanca
prekrit z mehkobo smrti
na zapuščenem obrazu
je bil tudi v mojih očeh strah
tisto edino noč
ko si zaživel zame
hecen si
si mi dejal
tudi z besedami se poljubljaš
in razumeš tišino
z nasmehom
si me blago gladil po laseh
da za hip nisem bil
tujec
zjutraj sem šel naprej po svojih poteh
vse ljudi razočaram
mnogo preveč
da bi še kdaj
komu smel pustiti do sebe
ne boš vedel
če bom še kdaj prišel
moj aidan z drugega sveta
v mojem spominu še lepši
kakor v pesmi

© Aleks 2011

Datum objave: 1. 9. 2011

another night, another man

i saw him singing
in a sleezy nightspot down below
dressed fully in black
he looked awfully handsome
so dark so young
so reckless
i couldn’t help noticing lewdness
at the end of his innocent gaze
seducing mine
mild softness in his voice
gestures so virile
but yet so tender
reduced all my senses
to one overwhelming desire
his smile was boyishly coy
inviting me to steal music from his lips
red sensual sweet
like the resurrection of the flesh
brimful of grief
pined for even the slightest touch
(however false)
i needed to drown in his deep kisses
listening to the endearments whispered
into my curly hair as a hot summer breeze
he took off my shirt
and slowly explored my arousal
with devastatingly long slender fingers
oh god so good
i undid his pants
i made him moan
i made him beg
i made him die of poetry of my lust
for an instant
forgetting
i didn't care for his name

© Aleks

Datum objave: 14. 5. 2011