preden nekako zaspim, si rečem,
danes sem bil bolj lenoben,
ampak jutri,
jutri lahko naredim veliko stvari.
zjutraj je vse drugače.
mučno je že odpreti oči.
da bi se malo raztresel,
poskusim kartati na mobilcu
(samo en igralec, brez povezave).
v glavnem brezvoljno izgubljam,
zato opustim igro
in se zagledam v strop.
strop je bel, a se barva v črnega.
nekako vem, da je tako,
če se astronavtu odpne vrv
in ostane do konca sam v vesolju.
polagoma se odvlečem v kuhinjo.
pripravim si kavo s spenjenim mlekom
(hvala nebesom za avtomat),
in vročo, ker mi je hladno,
zraven zgrizljam par čokoladnih piškotov,
in kot kak adam v skušnjavi dolgo in vprašujoče
strmim v rdeče jabolko pred seboj,
potem ga položim nazaj na polico.
moj čas polzi mimo mene v ravni črti,
vidim ga,
kot bi na monitorju spremljal mrtvo srce,
iz nič v nič.
popoldne brskam po bralniku.
kup knjig, a nobene zame.
nazadnje se vdam,
položim glavo na blazino
in mislim samo na to,
kako blizu mi je
ena zelo temna pesem.
ja, res mi je.
ne vem, kdaj in kako se znoči (če se).
naenkrat je tema vsenaokrog.
vrnem se v posteljo in preblisne me,
kako modro, da ves dan nisem slekel pižame.
dolgo držim v rokah kozarec pijače
(v takih dneh vse poteka v upočasnjenem ritmu).
kolebam kot kak popačeni hamlet,
spiti ali ne spiti.
preden nekako zaspim, si rečem,
danes sem bil bolj lenoben,
ampak jutri,
jutri lahko naredim veliko stvari.
© Aleks 2021
alone
blind inside
(darkness is the only color)
where even dreams
know loneliness
surrounded
with most inner demons
crawling
from the past of my soul
whispering songs
only too known to me
by words with no sense
but a lot of meanings
to live or to leave
that is a question
reverberating
in the coldest icicles
where live is spelled evil
reflected
in the red eyes
of the shapeshifting mindshapes
that lurk
in the leaden lid above me
like the emptiest universe
mirroring me
stripped naked
i do not know
(maybe i never will)
that a desperate hope
that cannot die
blue as forget-me-nots
woven into my skin
helps me survive
every day every night
© Aleks 2021
tokrat malo drugače...
50 pesmi (in ena), skozi petnajst let posvečenih / namenjenih / spisanih zanj, ki je moja ptica v duši, sem (i)zbral v bukvico, ki jo v pdf obliki najdete (in lahko prenesete, natisnete, morda položite celo na svojo nočno omarico, in seveda berete) s klikom na to povezavo >>>
[lahko pa se seveda tudi ne zmente zanjo.]
priznam, da je bilo kar težko prebirati svojo lastno poezijo (zelo redko kaj svojega preberem za nazaj). izbral sem tiste pesmi, ki sem jih v tem trenutku začutil / doživel kot meni najbližje, in jih povezal v neke vrste pesniško zgodbo... kako mi je uspelo, lahko preberete in ocenite sami.
jz lahko svoji ptici v duši zaželim le še, srečen let!
ps če koga slučajno skrbi... nove pesmi bodo pa še.
Datum objave: 16. 6. 2021
tale vpis bi mogoče bolj sodil na Milovanja, ampak tako z Matevžem kot z Dragico se na tem blogu družimo že od vsega začetka... in ker pada kot nekaj svetlega v čas, ko se mi zdi, da je vsak nov dan nov posmeh stvarstva.
naš Matevž, moj redni komentator in odličen pesnik, me je namreč opozoril na intervju (ki ga je zanimivo prebrati v celoti) s prav tako odlično pesnico (oba pa najbolj cenim kot človeka), Dragico Čarno, v reviji Zarja Jana, v katerem me (pomoje sicer kar malo preveč) pohvali:
"Moj najljubši slovenski pesnik, za katerega vedo le redki, je Aleks. Nadarjen, poseben, unikaten. Skrivnosten. Mističen. Inovativen in izjemen. [...] Piše zase in za svojo ptico v duši."
Zardevam... sem pa vesel in obenem tudi malo ponosen na pesmi.
Dragica in Matevž, iskrena hvala!
ps pravzaprav bi rekel, da pišem "to the happy few", kot je nekoč zapisal Stendhal, in ne zgolj čisto in samo zase in mojo ptico, mi pa veliko pomeni, če bere moje vpise in jih osmisli.
v svoji samoti
sem sam
trpka razlika
med jaz
in ti
© Aleks 2021
včasih je dan samo prazna lupina.
sonce vzide zato,
da bi znova zašlo zvečer.
soncu je upanje brat,
ki se ob zori
rodi za smrt
v večeru.
včasih sem jaz samo prazna lupina.
čemu vstati,
stati, obstati…
saj ne rešujem življenj.
nič ne ostane, ko je iz sveta
izrezan mali, nesmiselni tkalec pesmi,
ki pleše po taktih usode
na makovih poljih sanj.
včasih je vse samo prazna lupina.
takrat bi odprl vrata in šel,
lahak kot oblak,
med najčudovitejše moške sveta.
brez maske,
brez rokavic
(brez kondoma?)
bi vrgel partijo kock
s smrtjo.
© Aleks 2021
na vrtu za pesmi,
pod nebom rumenih cvetov,
misli nocoj postajajo glasba.
podobe se kakor šepet
pod mojimi prsti prelivajo v šopek
za valentinovo.
sončnica je za sonce,
z obljubo, da vsak dan vzide
(četudi se kdaj zdi, da ne bo).
sivka za mir v duši,
z vonjem po medu,
kot tople, nežne oči.
zvonček za upanje,
kakor bela duša ptice
izpod snega oznanja čudež nove pomladi.
vrtnica z dvema cvetovoma
z zvezde malega princa,
ki pripoveduje, da ni samote.
spominčica
za vezi,
ki jih ne potrga čas,
zakaj iz ljubezni
je stkana
večnost.
© Aleks 2021
