intimna pesem za en dan v jeseni

ko se zmrači se spustiva k rokavu reke
(reke imam rad ker nekje nekoč postanejo morje)
on pozna skrit kraj ob obrežju
kjer sediva na mavrici iz jesenskega listja
gledava se
na skrivaj kadiva
malo molčiva
in malo ne

pripoveduje o mestecu
kjer se je rodil
o ljudeh in o mostovih
ki živijo
samo še v podobah njegovih spominov
in o kraju tu blizu
kjer ga po prepiti noči v baru
prvikrat ni bilo sram leči z moškim
tako
kot je hotel od nekdaj
čeprav
(ali morda prav zato ker)
sta zjutraj šla vsak svojo pot

pobožam ga po laseh
s plaho nežnostjo
ker se bojim teme
na svojih prstih
ker sem samo odmev
v kalupu človeka
ki ječi zgolj eno samo
nikoli končano slovo

takrat z drhtečimi rokami
iz vejic drevesa postavi
mlinček na vodi
zame
da bi zmlel mojo žalost v prah in jo zvrtinčil
v nič
nevede se nasmehnem
njegovi prsti se umirijo
v svetlobi mojih navzgor ukrivljenih ustnic
(je sploh že kdaj videl moj smeh?)

nenadoma imava oba
jamice v licih
in drobne gubice okoli oči
ki postajajo zvezde

kot dva trepetajoča polmeseca
se najine ustnice spojijo v poljub
ki zvabi dlani
v sladostrastno popotovanje
vrhunec žari
v najinem skupnem pogledu

ko se stemni
se objeta odpraviva
proti postaji podzemne

prespim pri njem
in z njim
dam mu sebe
a se bojim
nekaj med nama je
več
kakor poželenje

© Aleks 2018



Datum objave: 21. 11. 2018

viharnik

nikoli pomemben.
morda le potreben…
za hip.
za kratek počitek ptice med letom.
mimogrede.

in ko se zbojiš,
da je življenje
samotno drevo,
ki zaman izteza
svoje grčave veje,
da bi se v njih
znova ugnezdile ptice,

in če te takrat
objame veter,
prinašajoč dež,
da bi tvoje gole roke
znova ozelenele,

zakaj ne znaš
prisluhniti šepetu njega,
ne da bi v njem iskal
ščebetanje ptice?

© Aleks 2017



Datum objave: 15. 11. 2017

začarani gozd

Rad bi za zmeraj zašel
v neskončnem zelenju
gozdov njegovih oči,
in v praprot zarisal poti,
po katerih ni stopal
nihče pred menoj.

V središču njegovih zenic
je skrita jasa
(nagajivi zeleni otrok rumenega sonca),
zakladnica šepetanj,
ki lahko spregovorijo
samo z mojim življenjem.

Z nedolžnostjo mladega meseca
bi na novo izumil jezik,
iznašel nove besede,
spletene iz travnih bilk,
za novo dvojino
novega sveta.

Gol bi zaplesal poganski ples,
vznemirjen
pod tujim nebom,
in sprejel vase
tople kaplje
njegovega dežja.

A moral bi sleči temo
in jo odložiti
na drugi obali -
toda ali bi potem
jaz
še bil jaz?

© Aleks 2017



atum objave: 1. 2. 2017

bastet

pred stanovanjem mojih sosedov
domuje črna mačka.
ne črna kot noč,
bolj barve sence,
kar ni naključje,
ker je samo
prebarvan kos lesa,
izrezljan v obliki živali rumenih oči
na štirikotnem podstavku.
že nekaj tednov straži pred vrati.
vsak dan jo vidim,
ko odhajam ali se vračam,
postala je del mojih poti
(skoraj kot da je moja),
zato sem jo poimenoval bastet
po egipčanski boginji mačk.
najbrž jo je zapustil nekdanji lastnik,
a morda je iz svetlanine mačje preje
in vsako polnoč oživi.
zadnjič sem to omenil s.
ter pripomnil, da bi ji mogoče
moral kupiti majhno konzervo hrane,
tako, za vsak primer.
s. se mi je nasmehnil in me pobožal po laseh,
vendar je v njegovem pogledu bila žalost,
saj nekoč ni mogel rešiti malega muca,
ki se je iz njegovega naročja vzpel
med mačje angele.
takrat sem se odločil,
da se bom odpravil v zavetišče
in s. pripeljal bastet
za novoletni dan domov.

© Aleks 2015



Datum objave: 3. 1. 2015

recept za deževen dan

zjutraj naj te prebudi poljub
moškega, ki te ima rad.
in ti njega.
vsaj malo.
se pravi, kolikor upaš.
(torej, ne boj se ljubezni.)

ljubi se z njim,
dolgo in nežno.
končajta skupaj
in si glejta v oči,
ker oči povedo marsikaj,
česar besede ne morejo izreči.

v postelji zajtrkujta
vroče rogljičke z marmelado
in vročo čokolado.
vmes se sladkajta
s smehom.
ali vsaj z nasmehi.

do kosila počivajta,
privita drug k drugemu.
malo kramljajta,
a ne preveč.
tudi tišina
lahko zbližuje.

naročita veliko pico in jejta s prsti.
to je vedno nadvse izzivalen ob(r)ed.
popoldne se podajta na sprehod
pod pisanim dežnikom in
prisluškujta,
kako ubrano vama bije srce.

zvečer še jagode in čokoladni fondi.
potem se znova ljubeče
darujta drug drugemu.
za lahko noč
se stisni k njemu in spi
spanje zaupanja.

© Aleks 2014



Datum objave: 24. 11. 2014

prvič

prvič je zmeraj prvič
kot bi bilo vse tisto prej
samo dolga vaja za zdaj

jaz sem ognjeni zmaj
on je angel
njegova zagorela golota barve cimeta
diši po napevu škržatov v vročem poletnem dnevu
na svilnatem travniku postelje
zelenem in mehkem kakor njegovi gozdovi
kot božajoči mah v košari njegovih belih spominov
kakor njegove zaupljivo pričakujoče
oči
vanje zrem dolgo brez besed

rad bi mu bil kakor pesem

s konico prsta narahlo
zdrsnem čez sledi šivov nad obrvjo
z jezikom počasi
ljubkujem brazgotino na stegnu
da ječe zadrhti in se vzpne proti meni
neustavljivo
poljub z okusom medenega vina
združi in odpre vrata
zvezdam
v soju sveč vzvaloviva kot eden
v ubranem ritmu divjih utripov krvi
vse do vrelišča

magija noči s srebrnimi sencami
na lesketajočih se kapljah potu
varuje
krhki mir
samo najinega neba

ko pridem do roba sebe
in se izlijem vanj
čuteč vso vročico njegove moške strasti
za hip slečem dušo

... radteimamlepojesteboj ...

tako topel je
nežen
ljubeč
nasmeh v njegovem pogledu
zašepeta
z ustnicami tik ob mojem ušesu
da je moj objem domovina

... ampak ...

jaz se urno
skrijem nazaj vase
in zamežikam
da ne bi prebral zgodbe solz
ki se izpovedujejo na mojem obrazu

ker si želim
ker se bojim
da bi to
bila ljubezen

© Aleks 2014



Datum objave: 25. 3. 2014

netko drugi u gradu

na drugoj adresi
ali u istoj zgradi
živi netko
koga znam
i ne znam
(i ja se bojim)

telom crnog pantera
gipkim i skladnim
zbog ožiljka prošlosti uvek na oprezu
ali u mom zagrljaju neobično opuštenim
kao da je pronašao neki put
(i ja se bojim)

dušom večitog mora
koje uz besane obale galipolja u sutonu plače
za bezbrojnim neostvarenim snovima
zove me tiho glasom baršuna
mili
(i ja se bojim)

sićušnim osmeškom ponekad
mogu da mu okrenem svet prema rukama sunca
kao vilin konjic u oku leta
koji nikad
ne umire zimi
(i ja se bojim)

bojim se

jer ne znam da budem utočište ni samom sebi
jer mi se ponekad čini da ga nije strah
ni aveti neba ni anđela pakla
ni toga da ga ja nekog dana ipak
zavolim
(i ja se bojim)

© Aleks 2013

 

Datum objave: 15. 11. 2013

dva

s. je štirinajst let starejši od mene.
lep je,
na svoj divji, neukročeni način,
visok in močan,
z dolgo brazgotino na stegnu
in sledovi šivov nad obrvjo
(tja ga kdaj nežno poljubim za lahko noč).
globoke oči v odtenkih zelene krvi stoletnih
gozdov iz domovine
odsevajo dušo z modrostjo starih dreves.
rane v nji
pekoča žrela spominjanj, črna in večna.
ponoči ga prebujajo streli
(in ne, kakor mene, izdajalsko srce),
a ko se nasmehne,
njegov obraz zažari
kakor sončnica v polnem razcvetu.

rad je z menoj,
ker brez besed
prisluhnem njegovi tišini
in znam molče
prebrati v njegovih velikih zenicah
strah,
da je morda preživel
napačen človek.
samo njemu,
samo tedaj,
dovolim,
da vstopi v mojo bližino,
da mu je mar. zame.

kdaj pa kdaj spi pri meni.
stisnjen v njegov napol medvedji objem
skupaj z njim
iščem toplino noči.
včasih me vpraša,
potihoma, skoraj neslišno,
zakaj.
zakaj ne poslušam glasbe, ko imam vendar rad ptice,
zakaj sem v parku požiral solze ob pesmi jesenskega listja,
zakaj nikdar ne pokličem domov
(v njegovem jeziku zveni to drugače kot v mojem).
četudi nikoli ne rečem ničesar,
sluti,
da bežim pred seboj.
poboža me po laseh,
in zašepeta, z glasom božajočega vetra,
veš, so spomini,
ki jih lahko
preraste samo življenje...
čeprav razume,
prav tako dobro kot jaz,
da razparane sanje mrtvih
ne morejo več
vzbrsteti.

ko bo odšel, bom jokal.
zdaj to že vem.

© Aleks 2012



Datum objave: 17. 9. 2012