v objemu jeseni
jesen ima dušo melanholije,
ko nemočna počasi umira v zimo,
kakor zahteva neusmiljeni zakon narave
in me objema.
zvezdni utrinki z dreves
se vrtinčijo v molu,
otožno spreminjajo barve
in se preobražajo v vsakdanjost.
iz temnorjavega listja
pod svojimi nogami
ne morem oblikovati nasmeha.
ptice v črnih jatah letijo na jug,
z velikimi krili plahutaje temnijo nebo.
samo s tihimi sanjami se je mogoče
dotakniti mehkobe
njihovih zlatih peres.
v kalni luži se drgetaje raztaplja
moja skrivenčena podoba,
kot da stojim sam
v ukrivljenem ogledalu
(a ne v čudežni deželi),
kot da sem sam
ugašajoča jesen.
teža časa pada med trepetajoče sence na steni.
z razbijajočim srcem
utrnem stenj čajne svečke
na polici s spominki.
© Aleks 2024
Datum objave: 1. 11. 2024
2 comments:
O, to je pa prava prvo-novemberska pesem. Zelo lepo napisana, a kar malo težka za branje. Veš Aleks, saj jesen ima tudi dobre strani. Le najti jih je treba in to ti tokrat želim.
LPJan
Jan,
hvala za komentar… in za pozitiven pogled na jesen. in za željo; čeprav pesem ni nastala na prvega novembra dan, ampak že prejšnji konec tedna. in od takrat je prišla že tudi odrešitev… kot sem zapisal tudi v vsakdanjicah.
lepo bodi,
a..
Post a Comment