ribič z inis móra
na ruševinah starega suhozida
požiram tesnobo,
ko skrivoma oprezujem,
kdaj se boš vrnil z ribolova domov.
morje danes kaže zobe,
a jesti je treba.
v vročičnem hrepenenju po tebi
se zrcali moje goreče občudovanje.
morje te je oblikovalo v ponosnega moža,
tvoj slani pot diši po jutranjem poljubu sonca,
veter kodra nemirni ogenj v tvojih laseh,
na tvojem zagorelem obrazu
zvedave oči, živahne kot plivkajoči valovi,
ki me božajo s toplino,
ko zleknjen med tvojimi močnimi stegni
naslanjam glavo
na tvoja široka ramena.
sanjarim,
kako se kradoma tihotapim v tvoje naročje,
praviš mi učenjak,
a jeseni se ne bom vrnil študirat.
na svoji barki me boš vzel v uk,
naučil me boš
s starodavno pesmijo privabiti največje ribe
in jih ujeti v najine nove mreže,
kot si me naučil ljubiti svoje telo
in me s svojo dušo priklenil nase.
vsako noč boš vame prelil svoj pogum,
da bom neustrašno kljuboval
zlobnim jezikom ljudi in
mogočnim silam narave.
sanjarim,
neke noči,
ko bova oba zgubana in osivela,
se bova brez strahu,
z roko v roki,
vkrcala na ladjo z imenom
síoraíocht*
in odplula s konca sveta.
neopazno je minil dan,
duhovi žená v črnem tožijo na obali,
znočilo se je
nekje globoko v meni.
zlomljen bel cvet ljubezni je ostal za menoj,
otožna sled mojih sanj,
na ruševinah starega suhozida.
bolečino utapljam v pijači,
morje vso noč valovi žalostinko.
požiram tesnobo,
ko skrivoma oprezujem,
kdaj se boš vrnil z ribolova domov.
morje danes kaže zobe,
a jesti je treba.
v vročičnem hrepenenju po tebi
se zrcali moje goreče občudovanje.
morje te je oblikovalo v ponosnega moža,
tvoj slani pot diši po jutranjem poljubu sonca,
veter kodra nemirni ogenj v tvojih laseh,
na tvojem zagorelem obrazu
zvedave oči, živahne kot plivkajoči valovi,
ki me božajo s toplino,
ko zleknjen med tvojimi močnimi stegni
naslanjam glavo
na tvoja široka ramena.
sanjarim,
kako se kradoma tihotapim v tvoje naročje,
praviš mi učenjak,
a jeseni se ne bom vrnil študirat.
na svoji barki me boš vzel v uk,
naučil me boš
s starodavno pesmijo privabiti največje ribe
in jih ujeti v najine nove mreže,
kot si me naučil ljubiti svoje telo
in me s svojo dušo priklenil nase.
vsako noč boš vame prelil svoj pogum,
da bom neustrašno kljuboval
zlobnim jezikom ljudi in
mogočnim silam narave.
sanjarim,
neke noči,
ko bova oba zgubana in osivela,
se bova brez strahu,
z roko v roki,
vkrcala na ladjo z imenom
síoraíocht*
in odplula s konca sveta.
neopazno je minil dan,
duhovi žená v črnem tožijo na obali,
znočilo se je
nekje globoko v meni.
zlomljen bel cvet ljubezni je ostal za menoj,
otožna sled mojih sanj,
na ruševinah starega suhozida.
bolečino utapljam v pijači,
morje vso noč valovi žalostinko.
* večnost
© Aleks 2024
Datum objave: 13. 10. 2024
Datum objave: 13. 10. 2024
2 comments:
izjemno, izjemno močno impresijo naredi(ta) učenjak in ribič. že sama konstrukcija suhozida je poetična in v svoji osami otožna. v ozadju pa v živo slišim butanje valov ob obalo. ampak...ljubezen znotraj...lepa, kot je ljubezen lahko. prekrasno.
j.
dragi j.,
tako iskreno in tenkočutno občutje moje pesmi, da sem moral kar sapo zajeti. saj skoraj ni kaj reči nazaj, razen, iz srca hvala… in, blush. veš, čisto poseben občutek je videti in vedeti, da in kako se je pesem dotaknila bralca (zato sem tudi odzivov na pesmi vedno vesel).
bodi čimbolj lepo,
a.
Post a Comment