knjigarna na drugem koncu sveta
v knjigarni na neskončni aveniji
se srečava zadnji večer
med policami s poezijo
v istem trenutku poseževa
po isti knjigi
samo en pogled
prsti se dotaknejo
prepletejo
ne izpustijo
skozi noč
potujeva skupaj
v taksiju
te potegnem k sebi
poljubljaš se nežno
jaz pa sem malo neučakan
doma zviješ džojnt
srkava presladko vino
pripovedujeva si
zgodbo za zgodbo
dokler se nama ne zapleteta jezika
tedaj postane svet
rahlo zabrisan
vseeno vem
da je bilo obema lepo
ker bi rad še malo ostal
umirjen v tvojem toplem naročju
in pustil
da me božaš
z besedami in dlanmi
ne da bi se dotaknil
moje duše
kot nekdo drug
sončni vzhod prekrije stavke
s tanko plastjo otožnosti
preden se poslovim
s svoje nočne omarice izbereš
knjigo najljubšega pesnika zame
v posvetilo
(a man to remember)
položiš drobec sebe
in spodaj na hitro pripišeš
svoj elektronski naslov
čeprav oba veva, da
© Aleks 2024
Datum objave: 19. 9. 2024
11 comments:
Končno zopet nova pesem! Dejal bi, da se je dolgo in vroče poletje odrazilo tudi na tvojem blogu ;-).
Filigransko fina pesem... da nima konca, je pa najbrž namenoma? Vsekakor zanimivo, posrečeno!
A da jezika sta se vama zapletla ;-) Verjetno v poljubih :-)
LPJan
Jan,
hvala ti za komentar... in, če prav razumem, tudi za malo pogrešanja mojih pesmi... ki si jih, seveda, vsak bralec lahko po svoje razlaga.
tega sem pravzaprav zelo vesel!
tudi zato je konec namenoma odprt (ni bila napaka, ne)
lepo bodi.
a.
Doživeto ubesedeno, inovativno-izzivalen zaključek (le kaj vesta oba?)
:-)
Aleks, odlično!
LP, Professor
»tedaj postane svet
rahlo zabrisan«
Dragi Aleks, rahlo zabrisan je tudi moj svet, ko prebiram to pesem. V fotografiji je to mehki fokus, ko se osredotočiš samo na detajl, njegovo intimnost, ki te pritegne. In verjamem, da je, kot mene, tudi druge bralce pritegnil ta detajl preplet jezikov, preplet dveh sorodnih duš, ki sta se našla ob istem pesniku in samo trenutek je bil potreben, da je sledil začetek božanskega, začetek Dvojine. A ni se rodila le ta vroča noč, rodila se je tudi nova pesem. Ob srečanju dveh teles, se srečata tudi dva intimna svetova. Preplet le-teh združi telo in duha. In oboje si tako lepo upesnil, da jo bom še velikokrat prebral in doživel v sebi.
Hvala ti Aleks,
Matevž
@Professor, hvala za tvoj odziv (in seveda za tvojo oceno odlično). ja, konec pesmi je s svojim odprtim koncem moj mali literarni eksperiment… in, se mi zdi, niti ne najmanj posrečen., saj si ga lahko vsak bralec dopiše sam.
@ dragi Matevž, seveda velja moja hvaležnost tudi tebi za tvoj poetičen komentar, za tako osebno ubesedenje doživljanja mojih besed. sem še posebej vesel, kadar pesem pusti vtis oziroma se dotakne bralca tako, da se vrača k njej.
vse dobro obema,
a.
Sijajno!
Zelo so mi všeč take umetniško 'rahlo zabrisane' pesmi... predstave pa same od sebe oživijo!
lp, bralec
Ful všeč mi je vsakdanjica o simbolu para mavric :-). Ta pesem pa ima ravno pravi naboj ;-).
Dober si, dober!
Lepo bodi!
@bralec,
me veseli, da pesem pusti vtis!
hvala, da si se oglasil!
@KrEn,
ja, res sta se na nebu prikazali dbe mavrici, česa takega še nikoli prej nisem videl in takoj sem pomislil na našo mavrično zastavo (ki mi je dober simbol). in. vesedi me, da ti je pesem všeč.
lepo bodita,
a,
Zeleni odtenki se mi zdi zanimiva oblika popotnih vtisov. Zelo sta mi všeč ideja in izvedba.
In da je malo je treba misliti zraven ;-)
Mislim da vem, kje si (bil) :-).
LP
Zdi se mi Aleks, da si en zanimiv tip ;-). Precej nevsakdanji ;-)... in z dobro poezijo. Tudi ta pesem je cool!
Lepo se imej!
@B. R. v veliko veselje so mi bili odtenki zelene - in seveda potep. uganit pa, pomoje, ni bilo težko!
@EnFant, eh, nisem prepričan, da sem glih kaj posebej zanimiv (kljub temu, hvala za kompliment), nevsakdanji pa... no ja, rekel bi, da pač na sebi lasten način hodim skozi življenje (kar, mislim, da je čisto ok)... in pišem o tem.
hvala in vse dobro obema,
a
Post a Comment