pesem

v molku strahu
v tišini samote
na zlomljenih strunah življenja

zimzeleni objem

© Aleks 2016


Datum objave: 27. 5. 2016

7 comments:

Anonymous said...

Globoko, nežno, lepo. Pesem je objem, še posebno tvoja :-).
lp, bralec

aleks said...

bralec, hvala za tvoj res prijazen komentar.
naslov, veš, pa je večpomenski. vsaj pomoje.
lp, a.

Jan said...

Res lep objem dragi Aleks. Kakor so vse tvoje pesmi (seveda da ja, da sem vse prebral :-)
LPJan

Matevž said...

Sam – in sploh ne sam. Vsak dan znova dozori, ko se mu pridruži pastelni odtenek otožnosti, kdaj celo bolečine. Dan umira za dnem, cvet, ki se zapre se ne bo odprl, zlomljena vejica, se bo slejkoprej posušila, kamenček, ki je zdrsnil z grebena, se je odkotalil za zmeraj, a človekovo srce je drugačno. Vedno znova išče trenutke trdnih oprimkov, bistrih izvirov in neizrekljivih darov, da bi vedno znova našel svet odprtosti in človeške bližine, svet opojnosti in svet nepozabnih trenutkov. Verjamem, da v tem tvoje srce ni osamelec. In ja, še kako smo ga potrebni, da nam boš s svojo besedo in kdaj tihim in skritim pogumom odpiral vrata v ta svoj svet opojnosti.
Drži se Aleks!
Matevž

aleks said...

-@ Jan, hvala za branje... in še bolj za prijazen komentar, seveda! lepo je vedeti, veš, da se tvoje besede dotaknejo bralcev.
bodi lepo,
a.

-@ dragi Matevž, iz srca hvala tudi tebi za tvoje lepe misli. vem, da tudi ti veš, kaj je bolečina in kaj je v njej objem besede, ki je poezija.
bodi dobro,
a.

Professor said...

Kratko, jedrnato, povedno - sedi, pet ;-)
Ali deset, če hočeš ;-)
Skratka - odlično :-)

aleks said...

hvala, Professor, odlično, da ti je všeč.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.