najine poti

Vem, da me ne čakaš.
Samo želim si,
da bi me,

kadar se odpravim
na vlak, ki me nosi po najinih poteh.

V ranem jutru te vidim, kako vstopaš,
z lahkotnostjo angela,
ki se vzpenja na oblak,
se s prožnim korakom odlepiš od tal
in že si v vagonu,
skoraj kot da se nisi dotaknil stopnic,
tako visok strumno stopaš naprej,
kakor da te ničesar ni strah,
le tvoje oči begajo sem ter tja,
iščoč mene,
tvoj nemir in tvoj mir,
in se nasmehnejo,
ko ujamejo moj pogled,
dolg poljub
čez prostor,
čez čas.

In v njem je večnost.

V nokturnu somraka
stojiš na zadnji postaji,
objet z mesečino
dima iz cigaret,
dokler ne prispem na cilj,
kjer iz tvojih rok sprejmem
vso tvojo žalost,
sveto
hostijo iz sivega kamna, ki raste
in pada
naravnost v moje dlani ognjenega zmaja,
razprte v pričakovanju,
da jo zmeljem v prah
in te ozelenim,
ko se te dotaknem
s konico jezika svojih besed,
svoje ljubezni.

In jaz postanem ti.

Nekje na nebu
igram na klavir iz davno umrlih sonc
(le še njihove sanje cvetijo),
bel violinski ključ v mojem žepu
zaklepa vrata minljivosti,
v zrcalu mojih pesmi tvoja podoba,
na moji koži tvoj vonj,
v mojih ustih tvoj smeh,
živim te,
tudi tedaj, ko te ni,
ko stopam v stopinje tvojih sledi,
čakajoč.

In vse tvoje zgodbe so moje.

Vem, da me ne čakaš,
ne iščeš,
ne ljubiš
med sencami svojih spominov,
a si vendar želim,
s tisto silno močjo,
ki včasih premika zvezde,
da bi me.

© Aleks 2015



Datum objave: 7. 4. 2015