dark room

zame
in za vse, ki ste kdaj okusili
pretrganost dvojine
pozabi,
in pusti,
da te odnesejo tuji poljubi
mehkih, neznanih ustnic
v druge, še neodkrite dežele
(saj je lepo),
pozabi
drhtenje metuljevih kril v času sanj,
ko brstijo cvetovi drevesa
na nekem daljnem otoku,
ki ne pozna večera
(zdaj zamolkli in obledeli),
in pusti,
da tvoje črne oči zažarijo v tej eni noči
(za hip... potem jih zapri),
pozabi,
pusti pijanim objemom,
da vzburijo prepoteno telo,
in nevidnim dotikom,
da potešijo željo,
golo, nenasitno, nasladno,
brez sledi duše,
ki je ostala
v pretrgani dvojini
pesmi iz darovanih besed,
ki se jih sramuješ,
in skrivaš nežnost
pod padajoče kosmiče teme.
pozabi,
da se oddaljen smeh
brez nemira
počasi
izteka v brezbrižnost,
in pusti,
da spregovori poželenje,
samo poželenje,
in odgovarjaj z njim.
grobo in rezko.
kot bolečina,
ki noče umreti.

pozabi.
in pusti.
pojdi do dna.

© Aleks 2014

 
Datum objave: 14. 2. 2014

17 comments:

Matevž said...

valentinov dan
nikogar ki rekel bi
rad te mam

aleks said...

dragi Matevž! čeprav vem, da poznaš pretrganist dvojine... ampak kaj pa, če je mogoče koga samo strah (spre)govoriti...? in, verjemi, upanje je.

Matevž said...

Pozabil bi …,
ko bi začutil te tuje poljube,
drhtenje metuljev,
prepotena telesa,
poželenje, iztekajoč se
v brezbrižnost …
Pozabil bi
pretrganost dvojine,
ko bi se …
v kriku duše,
skozi polzeče kaplje
znoja
mogel spojiti
v trenutek tuje dvojine.

Pozabil bi
na odtujenost,
zbledele kaplje vdanosti
srca.

Malo sem se poigral s tvojo pesmijo. Saj dovoliš :).
Dragi Aleks, oja, poznam pretrganost dvojine, poznam tudi strah, ko ne premoreš besed in poznam tudi upanje, ki počasi a zamolklo ugaša. Oja, tudi upanje ugaša!

Matevž

Anonymous said...

ena a! oboje, pesem in pesem ;-)
(=tvoja napisana in tista zapeta :-)
lp, bralecorder iscrimsl

aleks said...

-@ dragi Matevž, verzi so tudi zato, da navdihnejo druge (in si želim, kakor vedno, da bi bili vsi konci srečni...). ja, morda razum skuša ubiti upanje, ampak srce (verjamem, da ne samo moje) utripa drugače (celo zelo).

-@ bralec, tnx! a veš, da sem nedolgo tega slišal miley cyrus (in vem, ja, še nekaj drugih je), da poje to pesem (no comment). in sem se fakin spomnil. in ko sem se spomnil, sem vedel, da ne gre sem zraven nič drugega kakor ta pesem (in točno v tej izvedbi). ker obe govorita o istem - o bolečini pretrgane dvojine.
(čeprav je meni spodnja pesem lepša od zgornje.)

Anonymous said...

Vem, da je februar TVOJ. Malo pozno, a iskreno toplo - iz tam, kjer se gre do dna.

Vse najnaj.

Svetloba

aleks said...

draga Svetloba, veš, kateri mesec imam jz rad? mislim, da imam najraje junij, čas, ko sem pomlad preveša v poletje, in obeta samelepestvari...
hvala ti, in tudi ti bodi lepolepo.
a.

Professor said...

Aleks, zgoraj ali spodaj je stvar okusa oz. preferenc ;-))

Ampak zame si tule napisal 2 nesmrtns verza: "vendar skrivaš nežnost pod padajoče kosmiče teme." Resno, Aleks, sta obe lepi; vsaka na svoj način.

Matevž said...

Dragi Aleks!
Tebe in vse tvoje bralce in bralke prav toplo vabim, na fotografsko razstavo, o kateri sem sicer že govoril.
Več na: http://utrinjanja.blogspot.com/2014/03/v-b-i-l-o.html

Če kdo more, Slovenija je tako majhna, naj pride!

aleks said...

- o, dragi Matevž, krasno, to sem pa res vesel zate, mojster besede in mojster fotografije! jaz imam rad (=občudujem) vsa tvoja ustvarjanja, ki notranje bogatijo in vedno v duši pustijo vsaj kakšno sled...

-eh, ja, Professor, saj se prilagodim občutjem in položaju... ampak tukaj je pač tako; in v tej drugi pesmi je veliko bolečine, ki ni samo moja, veš.
za večnost ostanejo verzi? mogoče pa res...
in hvala, seveda!

Anonymous said...

do dna
(mi odmeva)

Svetloba

Matevž said...

Dragi Aleks, hvala! Potem prideš, ane!?! Res bom vesel, pa saj Koroška ni tako zelo daleč od prestolnice. Nazaj grede se lahko ustaviš tud na Trojanah na krofih .
Pridi in tudi vsi drugi, ki imate čas in sta vam poezija in makro fotografija blizu. In tudi instrumentalne glasbe bo čisto dovolj za popestritev večera. In druženje, to je še najbolj pomembno. Upam ja, da se vidimo. Gospod župan nam je za tisti večer odstopil občinsko stavbo, heheh!

Matevž said...

"oko pesnika
sonce v deževni kaplji
svetloba teme"

Hvala dragi Aleks, za tvoje darilo. Tako zelo paše v teh pripravah, ki zmeraj bolj grenijo.
In kako zelo znaš pobožati dušo. Hvala ti!
Resnično upam, da boš tu.
Matevž

Professor said...

Res je, dragi Aleks, da bodo pesmi ostale; tudi tvoje med njimi, le verjemi. In bi dejal, da kar si napisal za Matevža prav dobro lahko velja tudi zate.

aleks said...

-@ Svetloba, draga (ali je znamenje, nerazložljivo, da se mi je najprej zapisalo, svoboda?), do dna. ampak (kadarkoli že) premakniti se od tam pomeni iti navzgor, ali ni tako?

-@ dragi Matevž, moji verzi so za tvoj dan (forma me sicer utesnjuje, a so vendar 5-7-5). naj bodo s teboj v pripravah, naj te spremljajo na tvoj večer - vem, da bo lep (koroška je malo predaleč od mene, veš - ampak tako je pač življenje...). drži se, dragi Matevž, v mislih bom s tabo! en objem za pogum,
a.

-@ eh, ja, Professor... kar misli si! (vseeno, hvala)

Matevž said...

Dragi Aleks, veš tudi meni teh 5-7-5 velikokrat jemlje neko »svobodo«, čeprav, ko je zapisan, vidim, da lahko v treh vrsticah kdaj povem več kot v celi dolgi pesmi. In Alenka – mojstrica haikuja in moja mentorica, se ne da . In tudi jaz po svoji koroški trmi vztrajam. In tudi tvoji haikuji velikokrat dosežejo to formo 5-7-5, ki pa vedno bolj dobiva svobodnejšo obliko. In ta haiku za »moj dan« ti je ratal, zelo. In zelo se strinjam tudi s profesorjem: ta haiku velja v prvi vrsti tudi zate!
Koroška je res daleč od prestolnice. Tako in drugače. A v soboto zvečer bo avtocesta prazna in če malo sekaš ovinke, si hitro tukaj!
Nekaj bo manjkalo, pa vendar! Še dobro, da smo povezani v mislih!
Hvala za objem za pogum! Potreben bo! Nisem vsak dan v ospredju in gost na radiu hehehe!
Matevž

aleks said...

tu se pa strinjam, dragi Matevž, z malo besedami veliko povedati je mojstrovina (v obliki 5-7-5 pa sploh). in tudi izziv - nedvomno bom tudi sam še poskusil, prav rad; največji problem je, da je predvsem časa vedno premalo za vse izzive... včasih je dobro, da vsaj srce ne pozna časa, pa tudi ne kilometrov razdalj, in tako bom na tvoj večer, čeprav malo daleč, v srcu s teboj, nedvomno, in navijal zate!
(malo treme seveda mora biti, preden stopiš na oderr... ampak res samo malo, veš)

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.