dva

s. je štirinajst let starejši od mene.
lep je,
na svoj divji, neukročeni način,
visok in močan,
z dolgo brazgotino na stegnu
in sledovi šivov nad obrvjo
(tja ga kdaj nežno poljubim za lahko noč).
globoke oči v odtenkih zelene krvi stoletnih
gozdov iz domovine
odsevajo dušo z modrostjo starih dreves.
rane v nji
pekoča žrela spominjanj, črna in večna.
ponoči ga prebujajo streli
(in ne, kakor mene, izdajalsko srce),
a ko se nasmehne,
njegov obraz zažari
kakor sončnica v polnem razcvetu.

rad je z menoj,
ker brez besed
prisluhnem njegovi tišini
in znam molče
prebrati v njegovih velikih zenicah
strah,
da je morda preživel
napačen človek.
samo njemu,
samo tedaj,
dovolim,
da vstopi v mojo bližino,
da mu je mar. zame.

kdaj pa kdaj spi pri meni.
stisnjen v njegov napol medvedji objem
skupaj z njim
iščem toplino noči.
včasih me vpraša,
potihoma, skoraj neslišno,
zakaj.
zakaj ne poslušam glasbe, ko imam vendar rad ptice,
zakaj sem v parku požiral solze ob pesmi jesenskega listja,
zakaj nikdar ne pokličem domov
(v njegovem jeziku zveni to drugače kot v mojem).
četudi nikoli ne rečem ničesar,
sluti,
da bežim pred seboj.
poboža me po laseh,
in zašepeta, z glasom božajočega vetra,
veš, so spomini,
ki jih lahko
preraste samo življenje...
čeprav razume,
prav tako dobro kot jaz,
da razparane sanje mrtvih
ne morejo več
vzbrsteti.

ko bo odšel, bom jokal.
zdaj to že vem.

© Aleks 2012



Datum objave: 17. 9. 2012