drevo in spomin

zanj,

ki je njegova bolečina (p)ostala moja.

ker ljubezen je.

so jutra, ki se ne prebudijo,
so dnevi, ki ostanejo noči,
ko v grozi besede onemijo,
ko misel izgubljeno zaječi.
razbito upanje leži na tleh
kakor umrli angel, strtih kril,
nad njim razlega grenki se posmeh
spoznanj, da čas svetlobe je minil.
obup zagrize kakor kislina
v roke, ki več zavest jih ne kroti,
splašene kot starec brez spomina

drhtijo, ker ne najdejo poti.

.....včasih se ne stemni, ko pade noč,

.....ob duši, ki nje stisk blaži nemoč.



vse je drugače, ker ostal je sam,
nasedli brodolomec brez moči,
prazen pogled, usmerjen kdove kam,
boji se srečati druge oči.
v črno nebo brez zvezd odet je svet,
in kot pošast steguje kremplje mrak,
med trnje ščip ugasli je ujet,
zastane soncu slepemu korak.
zdaj eden je zgolj polovica dveh,
ter ena le, namesto dveh sledi,
v naenkrat praznih, odvečnih dlaneh
zadnji dotik ljubeči še lebdi.
.....in sladki spomini se zbudijo,
.....ni sram solza, da se zableščijo.



v zrcalu tujec lastni je obraz
svetli blišč pisanega življenja
maska nasmeha spreminja v poraz
izza gostih trepalnic trpljenja.
ne ve, kako prebije se čez dan,
(ne)znancev prijazna skrb ga bega,
raje kot govori, molči. razklan
po nepoznanih telesih sega.
naročja niso topla, vendar so.
vedno še kje je kdo, ki si želi,
da za trenutek vsaj ga poneso
užitki onkraj vsega, kar boli.
.....kot on, ki je iz raja bil izgnan,
.....ve, kje je dom, kje varen je pristan.



žgoča razvnetost udov opija,
nepotešljiva sla se razžari,
požrešno se strast ob strast privija,
ko izpolnitev išče vroča kri.
za hip poljub izbriše bridkosti,
odpro se vrata v globine naslad,
med belimi vrtinci sladkosti
v valovih sladostrastja ni pregrad.
če bi izginil v njih, se raztopil
lahko, pozabil... bi. ko zamiži,
se kdaj mu zdi, da se je umiril,
a to je le privid, in spet beži.
.....zgubljeni mož, ki je spoznal pekel,
.....kje bi izčrpan si spočiti smel?



vsak odhod zaklene vrata ječe,
pobeg je ogrinjalo iz laži,
leteča preproga, iz zvijače
stkana, mehka, a teme ne blaži.
daritev postaja pantomima,
niz brezčutnih, mehaničnih dejanj,
v odziv nasmehom le še prikima,
srečanj, ko govori, je zmeraj manj.
tesnobno se spopada sam s seboj,
da skril bi bol, s samoto se obda,
kjer v tihi osami išče spokoj.
kot samorastnik bi obstal. morda.
.....v zavetju, kjer v temačnih dneh drevo
..... boža težko, utrujeno glavo.



na pesku časa črni podobi,
glej, eno telo in ena senca…
sam je, v negibni sivi mrakobi,
jetnik noči, ki pada brez konca.
polagoma spreminja se v zmrzal,
s trdim oklepom srce obdaja,
med ostrimi robovi ogledal,
na pragu neobstoja, postaja.
bojazen pred zbližanjem prikriva,
strah, da bi dal del sebe, ga hromi,
kot v snu otrok z nasmehom počiva
le v glasbi vej, ki veter v njih šumi.
.....ogrnjeno v mehkobo jeseni
.....mir nosi mu listje v čas ledeni.



sredi kamnite puščave čudež
na vročih solznih kapljah je pognal,
stisk duše, njegov zdravilni sadež,
z močjo življenja zimo je pregnal.
z njim deli srečo, radost, veselje,
obraz brez senc svetlo odseva v njem,
smeh sončnih poljubov je obilje,
zvezde v očeh najlepši so objem.
in ko iskanja razžalostijo,
kakor dež iznad izsušenih strug
tolaži, ko vsi ga zapustijo,
boža, ko ne poboža nihče drug.
.....ljubezen tiho… najtišje cveti,
.....na veji, ki zanj vekomaj brsti.



včasih se ne stemni, ko pade noč,
in sladki spomini se zbudijo.
ob duši, ki nje stisk blaži nemoč,
ni sram solza, da se zableščijo.
kot on, ki je iz raja bil izgnan,
zgubljeni mož, ki je spoznal pekel,
ve, kje je dom, kje varen je pristan,
kje bi izčrpan si spočiti smel.
v zavetju, kjer v temačnih dneh drevo,
ogrnjeno v mehkobo jeseni,
boža težko, utrujeno glavo,
mir nosi mu listje v čas ledeni.
.....ljubezen tiho... najtišje cveti,
.....na veji, ki zanj vekomaj brsti.



© Aleks 2011

Datum objave: 11. 12. 2011