bi...

sezidal bi zid
kroginkrog sebe
vse do neba
za njim bi v srčiki svojih samot
počasi ubijal dušo

vse bi izrezal iz sebe
temo (in svetlobo)
osamljenost (in bližino)
strah (in pogum)
obup (in upanje)

in nazadnje
izpraznjen kakor oblak po dežju
prepustil telo ostrim kljunom
in skrivenčenim krempljem
mrhovinarjev

nekega dne bi nek moški naletel na ta zid
zid ki bi segal vse do neba
in ga podrl
za njim bi odkril
kupček snežno belih kosti

na katere bi veter
z mehkobo minulih sanj igral pesmi
in bi bile nad njimi
vse zvezde nebesnega svoda
cvetovi besed

mogoče bi jih zavrgel
ker mu ne bi dale ničesar
ali pa bi se mu zazdelo
da je našel zaklad
v nežni toplini pesnika

tedaj bi
prevzet od lepote sveta v kapljici jutranje rose
molče božal spomin
na ljubezen mojih dotikov
in me poljubil

© Aleks 2011



Datum objave: 14. 11. 2011