ostani
rad bi ti rekel, ostani,
a bi zvenelo, kar pojdi,
poti za enega je veliko
in moji koraki so vajeni prašnih cest,
rad se ustavljam v neznanih mestih,
ponoči, ko zaide luna,
njena srebrna rosa pa še odseva
na bleščečih telesih moških
kakor spomini, ki nočejo umreti.
rad bi napisal, poglej,
a tukaj boš videl samo
prgišče v času zamrznjenih pesmi,
v govorico tišine spletene metafore
iz drobcev kamenjane duše,
rumeno dišeče poglede črnih oči,
ki so poljubile vzhajajoče sonce
v jutru junijskega dne,
ki nima večera.
rad bi položil dlan na tvoje čelo,
a stiskam prste v pesti,
da te ne bi ranila sol mojih rok,
da ne bi zakričal
od groze
pred kužnim dotikom mrtvega morja,
ki ga napajajo solze,
ki valovi na gugalnici,
stesani iz teme.
rad bi ti govoril, živi,
a ne znam niti sam.
včasih iščem le vrata v onstran,
čeprav si morda tudi tam
med zoglenelimi štrclji otroštva
mali klovn na svoj bledi obraz
riše prevelik nasmeh
(kot bi se ne bil vajen smejati),
da bi prikril pogorišče v sebi.
rad bi bil s tabo, ko te je strah,
a moja bližina postaja samota,
svetloba mojih besed ugaša,
skozi moje objeme pronica hlad.
zato ti zaslišiš, ali naj grem,
ko zašepetam,
da ostani,
ostani,
ostani tu.
© Aleks 2010
Datum objave: 7. 6. 2010
14 comments:
Tako lepa, lepa pesem...
Tako lepa, da me na Kajuha spominja, na njegovo otozno pismo materi, preden je padel, a ti jo posvecas nekomu, ki ga ljubis...
Res seze do duse. Nekajkrat sem jo prebrala in tudi nekomu, ki ljubi pesmi, jo bom poslala.
O, D
Aleks, čudovito.
Kot ta junijska noč. Ki diši.
Sanjaj!
"Brater"
mi je ponudila potrditev z besedo, ko sem odposlala komentar.
"rad bi bil s tabo, ko te je strah,
a moja bližina postaja samota,
svetloba mojih besed ugaša,
skozi moje objeme pronica hlad.
zato ti zaslišiš, ali naj grem,
ko zašepetam,
da ostani,
ostani,
ostani tu."
Kaj nas določa? Kaj v nas je Tisto, kar presega biološko Življenje? Zakaj odhajamo takrat, ko bi naj ostali? In zakaj ostajamo takrat, ko bi naj odšli?
Kdaj smo najbolj? V strasti? V mesečnem plesu, za katerega vemo, da je minljiv, končen ... ampak ... je ljubezen končna? Ni. Ni. Torej ... Iščemo popolnost tam zunaj? Zakaj človek išče toliko zunaj? Ker sam sebi ni in ne more biti zadosti. Ker v stiku z drugim edino najde sebe, se prepozna, dopolni?
Zakaj? Zakaj?
Ostani. Ena beseda, a toliko odtenkov v njej.
Veš, dragi pesnik, zdaj se učim samo še odhajanja, ne se popravljam, zdaj znam odhajati (cena? bolečina, krvaveče srce). In ljudje, eh ljudje - preveč sem jih srečala s kamnitim zvonom v prsih (kot pravi Svetlana M.) ... še najbolj tistih, ki ...
A čemu potem v mojih žilah beseda "ostani" - ki jo hranim za nekoga. Morda celo zase.
Monolog, vidiš. Pa še Poletje bo.
Zdi se mi, kot da skozi okna prihajajo valovi sardinske obale, vidim belo krilo, vidim razprostrte pesmi ... ampak bogve, če ni to privid. Bogve.
Svetloba
-@ Neikka, recimo, da je... on njemu. rad ga ima.
Kajuhove pesmi so zares lepe, anede? meni ful.
lepo se imej tudi ti!
-@ draga Alenka, sanjam... in včasih je res.
lepo, da se še bereva, vesel sem vedno, kadar se oglasiš... veliko lepih trenutkov, in lepih sanj, ti želim!
-@ Svetloba, res pogrešam vaše bloge... prav fajn, da se kdaj vsaj tukaj kdo ustavi in kaj napiše, prav vesel sem tvojega monologa (ki je tudi dialog)
ne vem, včasih je treba... nahrbtnik na rame pa it. včasih ne.
poletje pa definitivno je. naj ostane.
plešeš?
hvala :) za vse
Težko je v besede prelit kaj ob tej pesmi čuti srce. Globoko ljubezen, molitev. Hvala ti. Dotaknila se me je!
Primož
dobra pesem - pesmi !
-@ Primož, pesmi vsakdo doživlja, začuti na svoj način. lepo je, če se dotaknejo koga drugega, čeprav upodabljajo osebna občutja. kot je imeti rad.
(morda pa prav zato)
hvala!
-@ tipček, hvala tudi tebi!
o drugem, ne vem, ampak pesmi so krasne
lp, bralec
o, hvala
Ne bom ponavljal, da so pesmi krasne.
Bi pa zapisal delček mojega razmišljanja ob pesmi, ki ga je najbolj spodbudila druga kitica: "Tukaj boš videl samo prgišče v času zamrznjenih pesmi, v govorico tišine spletene metafore iz drobcev kamenjane duše ..."
Najbrž vsi želimo oz. iščemo dušo, ki svet doživlja tenkočutno in bo tako doživljala tudi nas oz. našo ljubezen. Idealni primer je pesnik, kot si ti. :) Ampak tenkočutnost je lahko v določenih obdobjih tudi nevzdržna, za oba. Čeprav si neradi priznamo, imamo vsi svoje meje, ko nam ni dovolj le tišina pesmi, ampak želimo glas ljubljene osebe.
Lepo bodi,
Domen
se strinjam, Domen, da pesmi niso vse (se zdalec ne), ampak vse najlepse pa je poezija :)
hvala, bodi tudi ti lepo!
.. "rad bi ti govoril živi,
a ne znam niti sam.."
Aleks, take pesmi lahko piše takšen, ki resnično občuti življenje, skozi vso paleto čustev.
Le tako naprej! Mogoče razmišljaš, da bi nekoč izdal kakšno knjigo s temi svojimi poezijami, haikuji.. ?
H tej poezijami in čarobnostjo v besedah, bi se kar vračal in vračal k branju..
Se da mogoče kje več kaj izvedeti o tebi? Najverjetneje ne, kajne?
Lep večer, naj ti bo toplo.
Lucija
Draga Lucija, hvala :)
Ja, mislim, da kar globoko doživljam... sebe, svet okrog sebe, svoje ljubezni... včasih, se mi zdi, še preveč.
O svojih knjigah ne razmišljam, čeprav imam knjige sicer zelo, zelo rad. Moje pesmi so tu, za branje (ne za nabiranje prahu na zaprašenih policah ;) in mislim, da imam to veliko srečo, da najdejo bralce, tiste najdragocenejše bralce, ki jim pesmi kaj pomenijo, kaj povedo.
O meni? Tema, ki je nimam glih rad. Pač moški, ki se uči živeti, in piše pesmi... ki o njem povedo (skoraj) vse.
Tudi tebi lep, topel večer,
a.
Post a Comment