ko bom odšel
ko bom odšel,
se bom vrnil
na tisti najbolj samotni kraj,
kjer sem se rodil v svet,
med mrzle vetrove in slana deževja
zaledenele zaveze tišini,
v deželo, ki nima besed,
kjer skozi molk leto za letom drsijo
dnevi, podobni umirajoči jeseni
in kjer je brezglasje joka
uspavanka
za zapuščene duše.
v prgišču puste zemlje,
razbrazdane od zatajevanih solza,
bom pognal korenine
in se odpravil na potep
od roba do roba obzorja.
edina priča skrivnih ljubkovanj,
prekritih z biserno peno valov,
bom gol in poln poželenja
z zimzelenim listjem
v brezkončnost časa šumel pesmi
z okusom po ustnicah moških,
zaljubljenih v moje ime
v temnem plamenu užitkov belih noči.
© Aleks 2010
Datum objave: 22. 1. 2010
8 comments:
globoko, lepo, se dotakne.
lp, bralec
Prekradsna pesem, res tvoja tvoja.
Bodi fajn, D
Sumel bom pesmi, prekrasna metafora:)
Kot narava začenja vedno znova iste stvari: ure, dneve, leta …, tako je sezidana tudi neke vrste neskončnost človeške večnosti kakor jo v svoji pesmi opevaš pesnik. Vrnil se boš v deželo, ki nima besed, ima pa pesem. Vrnil se boš v deželo, kjer skozi molk leto za letom drsijo dnevi, podobni umirajoči jeseni, a vendarle hrepenenje po neki drugi večnosti ustvarja vedno znova rojevajočo se pomlad.
Z vsako besedo, z vsako pesmijo puščaš svoj pečat, zato ne boš nikoli odšel! In tvoja resničnost bo in je močnejša od navidezne praznine.
Hvala, da si jo napisal še namesto mene.
zdaj vem, kaj vse nosi v sebi beseda LEPA
res, preprosto LEPA je (in tudi mojamoja)
Zdaj pa že čakam pomlad, Aleks.
Bodi dobro, bodi lepo!
Svetloba
Dragi Aleks,
na trenutke mi je tako zelo blizu, o kako blizu (!), tisti najbolj samotni kraj, zaveza tišini ...
Pravkar pojejo v radiu: "... želim samoću ..."
Res lepa pesem. Hvala.
Bodi lepo, topel pozdrav!
en topel pozdrav izpod snega vsem :)
(žal z odgovori ni šlo prej... davek mrzlim zimskim dnevom, bi rekel)
-@ bralec, me veseli :)
-@ Neikka, res, zelo moja, ja. so pa drevesa, ki šumijo pesmi, zares :)
-@ Matevž, hvala :), čeprav se mi zdi, da tole vseeno ni tako kompleksna pesem (no, ne vem...)
-@ Svetloba, jz tud, zdaj že res težko, čakam pomlad :)
-@ draga Alenka, "želim samoću", tudi jaz kdaj. hvala :)
lepo in toplo bodite, jz grem pa vseeno še malo v sneg, tako bel je
a.
Ti si res ena taka jesenska duša. Ne vem, če imam prav, ampak tako te doživljam skozi pesmi. Poleti užiješ pene valov, pozimi se greješ pod odejo snega, pa te kljub temu nič od tega ne uspe dokončno »izpolniti«. Tistemu izvornemu občutku noči v srcu, ki je bolj prazna od puščave, če vzamem tvoje besede iz Med sipinami. Ta občutek ... ni ravno osamljenost, ampak nekakšno zavedanje samosti pod tem nebom, ki ga nekateri preženejo že s površinskimi odnosi, ti pa mu kljub tankočutnemu doživljanju tega sveta ne uspeš ubežati. Vedno znova te ujame jesen, čeprav te tvoje moške ljubezni zaznamujejo, puščajo v tvojih ustnicah okus, ti ustvarjajo novo hrepenenje in te – ne nazadnje – delajo večnega, ko jih zliješ v pesmi. (Matevž ima glede slednjega povsem prav.)
Vesel sem te pesmi, kajti take, kot je ta, pa Saudade de Otono in Metropolitan Museum of Art ..., so mi pri tebi najbolj všeč, ker tudi mene pogosto preganjajo opisana občutja. (Seveda dopuščam možnost, da na podlagi sebe zgoraj opisano napačno prisojam tudi tebi in te zato berem skozi ta pogled.)
Kakorkoli, hvaležen sem, da pišeš in da sem odkril tvoj blog. Po prebranem me vedno znova navda en tako topel občutek.
Lepo se imej in pazi, da ti ne bo prevroče, da ne boš snega prehitro stopil :)
Domen
za zimske dni: poljubi v blagem soju svetilk, med plešočimi snežinkami. nežni, dolgi, vroči. dokler se ne ustavim več... potem topim sneg hitreje kot sončni žarki ;)
za vse drugo... hvala. mislim, da kar drži.
jz sem tudi vesel, da se beremo. zelo :)
tudi ti bodi lepo, glih prav... pa še malo bolj ;)
Post a Comment