neki ljubezni

Ne morem ustaviti hrepenenja.
V razrušene templje zgodovine,
v otožne ljubezni starcev,
v naplavine spominov,
v mavrične ceste časa,
v neizpete sanje
klešem tvojo podobo.

Ne morem ustaviti poželenja.
Pijan tvojih ustnic
iz zamolklega žameta češenj
plaho kot prvikrat drsim
skozi vsa iskanja neizgovorjenih besed
in poljubljam v njih
sledove tvojega smeha.

Ne morem ustaviti strasti.
V tebi vre moje lačno, golo telo,
nežno, in vendar zahtevno
prelivam vate svojo belo milino,
hočem ti dati,
hočem ti vzeti
vse.

Ne morem ustaviti ljubezni.
Moja je tvoja duša,
odmevi moje samote
se ljubijo s sencami tvojega nemira,
božajoč mojo temo
si me začaral v globinah,
kjer ni valoval še nihče.

Ne morem ustaviti sebe.
Pokrajina izginja,
reka odplavlja strahove.
To noč v sebi ne nosim smrti,
samo ti si z mano,
samo zame,
samo moj.

© Aleks 2009

 

Datum objave: 1. 6. 2009

13 comments:

VILINČEK said...

Čudovita pesem Aleks. Znova ena, ki te potegne vase in dobesedno začara. Kar bral bi jo in bral.

Naj se ti izpolnijo vse sanje. Vsa poželenja, vsa hrepenenja ... naj ne bodo zaman.

Danes sta se na mojem nebu zarisali dve mavrici. Bil je en tak poseben veličasten trenutek.

Želim ti sreče in naj bo ljubezen vedno ob tebi.

VILINČEK said...

Tale pesem se je nekako rodila iz dveh vsebin oz. je čisto samo svoja - a vsebini sta vplivali name. Prvič nagajivka s pesmijo "pojem biti" drugič pa si me tudi ti potegnil v svoje vsebine. Zato jo oddajam tudi sem.
Z užitkom sem te prebrala. :)

------------------------------
Kjer ljubezni večne tlijo …

Maksim Mrvica (Olympic Dream)

http://www.youtube.com/watch?v=bUA2oPV6Ojo&feature=related

Tam,
kjer sanje šepetajo …
kjer ljubezni večne tlijo …
Vsa prevzeta,
ko jih slišim;
ko do srca zazvenijo.
Pa čeprav
so vstran od mene
in ne pišejo se zame;
a jih božam
in ljubkujem,
ko v naročje svoje vzame …
njih me glasba
nežnih
vzdihov.

Ko vzdrhtijo,
vztrepetajo …
globočine tvoje biti …
pod božljaji
vročih usten,
spet začutiš zlate niti,
ki vibrirajo
v korene;
kjer nastajajo brstišča,
polja radosti
in sreče,
neoskrunjena svetišča …
posvečenih
večnih
stihov.

Matevz said...

Dragi Aleks!

Ne, ne ustavi hrepenenja.
Ne ustavi poželenja.
Ne ustavi strasti,
še manj ljubezni in sebe!

Naj iz trudnih sanj v prelomu strastnega sonca, v tajnem šepetu
zatrepeta čista gladina tvoje ljubezni, da boš s tokovi svojega hrepenenja večno zmogel biti TI.

Noro lepa pesem!
Matevž

Alenka said...

Dragi Aleks,
rada te imam.
In ti to veš.

neikka said...

Aleks,

prava oda predanosti svoji ljubezni, popolna predansot!

Je sploh mozno, da tako ljubijo tudi moski? ( do tebe sem bila prepricana, da zgolj zanske!!!)

Verzi, ki osvojijo:
Ne morem ustaviti sebe.
Pokrajina izginja,
reka odplavlja strahove.
To noč v sebi ne nosim smrti,
samo ti si z mano,
samo zame,
samo moj.

Poesia divina.

bodi(ta) lepo.D

VILINČEK said...

samo malo ti potrkam na vrata, če že kukam seveda ... in že bežim.

Bodi mi nad vse lepo :)

Anonymous said...

Breathtaking!
Naslov je pa tudi pomenljiv :-)
lp, bralec

aleks said...

-@ Vilinček, hvala za lep komentar! me veseli, da ti je všeč, in hvala za lepe želje. in seveda tudi za priloženo pesem. lepo... če sem res navdihnil kakšen stih v njej...?
-@ Matevž, hvala za pohvalo tudi tebi! včasih, veš, je pa težko biti jaz (najbrž vsakomur)...
-@ Alenka, hvala...
-@ Neikka, moški je lahko izjemno nežen, subtilen, predan in ljubi globoko (tudi bolj, kot to govori moja pesem... poznam take). imam pa tudi jz "temne sobe"... in tam se dopolnijo samo poželenja. mogoče bi kdaj moral pisati o njih. vsekakor pa hvala za pohvalo!
-@ bralec, vsaka beseda v poeziji nosi pomen.

imejte se vsi lepo,
a.

aleks said...

ps in seveda se tudi opravičujem za svoje pozne odgovore, teden je bil izjemno naporen.
se pa beremo,
a.

veter said...

Se najdem, ful dobra

aleks said...

veter, lepo, hvala

Domen said...

Prelepo.
Nekaj mojih razmišljanjc:
- ustnice in češnje --> odlična povezava;
- v isti kitici sem se res vprašal: se poljubljamo zato, ker iščemo neizgovorjene besede?
- hočem ti vse dati in vzeti --> tu sem pomislil na to, da bi nekoga kar pojedel, kar pojedel njegova ušeska, obrazek ... (ne se smejat, prosim, vem, da ni bilo mišljeno tako in da je ta verz zelo globok – ljubezen je tudi vzemanje, ne le dajanje, celo destruktivna je na nek način, spomnil sem se na Llorono, o kateri je Milekova pisala v prejšnji Sobotni);
- s sencami tvojega nemira se ljubijo odmevi tvoje samote --> tvoja samota je samo tvoja, kajne? Ljubljeni se lahko dotika le odmevov tvoje samote, ne pa samote same. Tako jaz doživljam tebe, kolikor sem te spoznal prek poezije (saj o tem sem ti enkrat že napisal).

Najbrž poznaš, ampak vseeno ti prilagam Llorono v izvedbi Chavele Vargas:
http://www.youtube.com/watch?v=vFD-HxPpP_U
Lep dan,
Domen

aleks said...

Domen, jasno, da se ti ne smejim, se tudi meni zgodi, da bi koga "kar pojedel"... ljubezen in ljubljenje sta včasih pač tudi igriva in razposajena (jz pa zares nisem tako zelo resen, kot mogoče kažejo pesmi :)... včasih pa... tako kot si napisal in o čemer pripoveduje toliko zgodb... tudi destrukcija.

hvala za link; poznam, zelo lepa balada je :)

hvala tudi za prav fajn razmišljanj(c)a, in lepo se imej,
a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.