18.11.08

cry for the moon

(nekomu zelo posebnemu... ki je rekel, rad bi kaj prebral)

Everybody's talking at me.
I don't hear a word they're saying,
Only the echoes of my mind...
(Harry Nilsson,
Everybody's Talkin’)


Čas


Sredi branja zaprem Ure in pomislim, ja, tako. Natanko tako. Napolniš si žepe s kamni in se spustiš v reko.

Vodo imam rad.

Ozrem se na koledar, ki visi nad mojo posteljo. Novembra imam rojstni dan. Na hitro nekaj preštejem na prste.

In si dam še pet tednov. Pet tednov za življenje.


Dva pogleda

Pogled od zunaj: presuh potegnjen najstnik, nerodnih kretenj, zakritega nasmeha, z mehko mrakobo v očeh. Kakor tolmun, ki spi. Ženin smrti, odet v črnino: ozke črne kavbojke, črna majica, črn pulover. Neopazen in neopažen, ovit v dolg črn plašč, v katerem postane skoraj senca samega sebe, v katerem se skoraj zlije s temo, v katerem ga skoraj ni. V katerem se skoraj razblini. V njegovem življenju je vse skoraj. Razen skorajšnje smrti.

Pogled od znotraj: prazen in votel kot opuščen vodnjak sredi ničesar. Celo puščava je bolj živa od te osamele duše. Globok pa tako, da nihče ne sliši odmevov sveta v njem.

A s kapljico ljubezni bi vsa praznina izginila.


Želja

Leživa na tleh, v njegovi sobi. Privita svetloba, v ozadju glasba. Opazujem majhne svetle polmesece, ki jih na strop meče svetilka. Njemu se zdi romantično, meni ceneno... zelo sva si različna. Pijem absint, da bi bilo poezija. On pije viski, ker hoče izpasti bolj možat. Deliva si ne posebej spretno zvit joint (prvič pri njem doma), oba še najbolj zadeta od sladkega nemira zaradi prepovedane cigarete. Medtem, ko vlečem dim, zleze name in mi začne odpenjati hlače. Diha hitro, njegovi prsti so potni, čutim, kako mu razbija srce. Želim si...

Nekaj bi rad, rečem, vendar ne mislim na seks. Tokrat ne; čeprav z njim mislim v glavnem na seks.

Kaj bi rad, mi reče, brez posebnega zanimanja. Nikoli ni nič posebnega, biti z njim.

Narahlo se vzpnem, da se skotali z mene, se oprem na komolce in ga pogledam v oči. Kaj bi rad? Veš, kaj bi res rad? En dan življenja. Samo en dan, nasmejan in otroško brezskrben. Brez razmišljanj. Brez tesnobe. Brez groze pred življenjem, ki se razpira pred mano. Brez bolečine za tistim, kar je minilo. Ampak najbolj tega, da me ne bi bilo strah. Da bi samo živel.

Za hip me pogleda, zmedeno, kot bi padel z lune. Potem se zareži, malo butasto, ker ne razume.

Saj jaz tudi ne.

Tega, zakaj sem z njim, namreč.

(Pravzaprav vem, in grdo je: ker sem mu všeč, jaz pa hočem, da mi je malo lepo. Četudi je ta lepota ponarejena.).

Zato ga vseeno potegnem nase.

A hlastno, in zaprtih oči.

Ker bi rad nekega drugega moškega.


Odmevanja

Sredi filma se spogledava. Ujameva se z očmi, v trenutku, kot bi mislila iste misli. Se nasmehneva. Tako topel nasmeh ima... in samo zame. Val nežnosti v meni začne preraščati v plimo poželenja. Začuti me (vedno me čuti, brez besed). Objame me okoli ramen, pritegne mojo glavo k sebi, z roko zabrede v morje mojih temnih kodrov. Meni je, kot da sem morje zares, hočem, da se potopi vame, da se utopi, da izgine v meni. In potem, spet, jaz v njem. Z drugo roko odločno povleče mojo levico na svoje stegno. Moji prsti zadrhtijo, trenutek kasneje mi drhti vse telo. Želim si ga. Hočem, da si tudi on poželi mene, silno, z vso močjo... moško, kot si jaz želim njega. Tanka koprena hrepenenja mi zastre pogled, jezik zastoka njegovo ime, ustnice se razprejo v pričakovanju poljuba.

Nenadoma ne morem več. Srce mi tolče kot ponorelo, grlo imam suho in zadrgnjeno, v prsih me duši; zdi se mi, da bom umrl. Igra je preveč okrutna, bolečina preveč silovita. Skočim s sedeža, stečem po stopnicah, divje butnem v vrata. Odrgnem si komolec, s tako silo jih odprem, in planem ven. Zunaj pritisne name prepotena sopara poletnega večera. Nič lažje mi ni. Naslonim se na steno kina, sunkovito diham. Zdrsnem ob steni na tla, zakopljem glavo v svoje ledenomrzle dlani, in hlipam, hlipam, hlipam, brez glasu, brez solz.

Ali bo vedno tako, kriči v meni, ali bo vedno tako?

Ali bo vedno z mano, povsod, kjerkoli bom, kamorkoli bom šel?

Ali ga nikoli ne bom nehal sanjati?

Toda nebo ostaja temno in zvezde molčijo.

Nekoč pa je bila glasba.


Igra

Zabava na kresno noč. Plešem, zanj, dokler se vrtoglav od ljubezni ne sesedem v njegovo naročje, gol do pasu. Glava mi sloni na njegovem ramenu, z roko ga grabim po obrazu, v vrat mu mrmram, da ga ljubim, in ga vabim, naj se ljubi z menoj.

Naenkrat prekine mojo idilo.

Vidiš tistega fanta, me vpraša rezko. Ves čas gleda vate, všeč si mu. Hočem, da ga zapelješ, spiš z njim in se potem ne zmeniš več zanj. Če me imaš rad, seveda.

Nejeverno zajamem sapo. Če te imam rad, bom zapeljal tistega fanta in spal z njim?

In se potem ne zmenil več zanj, pribije še enkrat, mrzlo, stvarno. A nisi gledal Nevarnih razmerij?

Seveda sem jih gledal (saj si mi jih ti podaril, ko sva postala par, z besedami, vsa moja razmerja so takšna, se ne spomniš - dodam v mislih, skoraj užaljeno), toda… rad imam samo tebe... Tega ne izgovorim odločno, z vero vase, ampak nekako izgubljeno... ker se bojim.

Ti nikoli nisi prepričan v mojo ljubezen (zakaj sprevračaš moje besede, jaz se samo sprašujem, zakaj neki bi me sploh kdo imel rad, neprestano, ves čas se sprašujem to, ker me do tebe še nikoli ni imel nihče, zakričim nazaj... v mislih; v resnici molčim), tokrat pa jaz hočem dokaz, mi odvrne.

Vseeno tvegam vprašanje, si ljubosumen?

Nameni mi trd, izbrušen pogled. Kot diamant, ki bo zarezal v mojo krhko stekleno dušo. Ne, odgovori. To je samo preizkus. Da se boš znal kasneje upreti skušnjavi.

Njegov glas je še hladen, a njegove oči postajajo tople, nežne in moje. Saj boš, kajne, mali? Zdaj mu tudi glas preide v blag šepet. Šepet želje, šepet ljubezni.

Debelo pogoltnem cmok v grlu in prikimam.

Res te ljubim, se zasmeji in me tleskne po zadnjici. No, zdaj pa v akcijo, my young apprentice.


Ce n'est pas ma faute

Stoji ob oknu, z rokami v žepih, in gleda ven, v dež. Sivina kapelj, ki z vetrom udarjajo ob šipo, barva moj obraz. Strmim vanj, skozi težki občutek strahu, da se končuje svet. Dolgo molčiva.

Veš kaj, nazadnje on pretrga tišino z ledenim prezirom v glasu (ne Valmont, markiza de Merteuil je, me spreleti), če se daješ dol z drugimi tipi... meni se to upira. Prepričan sem bil, da se mi ne bo. Pa se mi.

Ko ga poslušam, ni v meni nobenih misli, nobenih obtožb in nobenega ugovora. Samo groza je, ki se priplazi vame kot svinčen val vročine, in me ohromi, da se komaj držim na nogah.

Jasno mi je, katere besede si je napisal za konec.

Skomigne z rameni in jih izreče, brezbrižno, ne da bi se ozrl k meni, jaz nisem kriv. It's beyond my control.

Kot izpraznjena vreča se zložim po tleh.


Živeti... do dna

Z življenjem bi plačal napoj pozabe. Samo da bi ga kdo imel. Samo kapljico... prosim. Samo da pozabim, da je. Požrl je mojo dušo, mene samega je odnesel s seboj, da se ne bom nikoli več našel, jaz pa ga imam rad, še vedno, za vedno.

Umrl me je. In to je že moja druga smrt. Prvikrat je bilo, ko sem se rodil... le da me je takrat umrla ona. Ko sploh še nisem vedel, kaj je to smrt.

Prve besede, ki sem jih zaslišal, ko sem prišel na svet, tako polne upanja, so bile oblikovane v njeno napeto vprašanje... ali je mrtev? In jaz sem sam od sebe zatulil v odgovor.

Mala bela krsta za malega belega dečka so bile najine skupne sanje. Edine sanje, ki sva si jih delila skozi čas.

V vsakem trenutku je bolečina, jaz pa ga hočem živeti do dna.

Tisto noč sem ga hotel raniti. Hotel sem ga prizadeti. Hotel sem videti njegove oči, pribite na križ. Nisem vedel, da bom ranil, da bom prizadel samo sebe. Da bom na križ pribil samo svoje obupano telo. Samo telo... srca nimam več, srce mi je vzel in ga pojedel, ne da bi mu bilo mar.

Slišal je moje najbolj skrite misli, tiste, ki jih ne pripovedujem nikomur, niti sebi ne. Zato se je lahko igral z menoj. Jaz pa sem njegovo igro živel. In na koncu zakockal samega sebe.


Blues za ljubezen

Gledam ga v medli svetlobi notranje avtomobilske lučke, a ga ne vidim zares. Tudi me zares ne zanima. V resnici vidim tistega, ki ga hočem videti. Tedaj in vedno. Tisto nebeško bitje, ki se božansko, božansko ljubi z mano. Najlepši, najbolj postaven, z očmi, ki so naslada, z besedami, ki so poželenje, z dotiki, ki so strast, s poljubi, ki so milost.

Imej me rad, prosim...

Sto evrov, predlagam, kar tako, brezveze, iz glave. Ne vem, ali bo potegnil za zadrgo na svojih elegantnih hlačah ali za ročico na vratih svojega razkošnega avtomobila. Ali me bo imel ali me bo vrgel ven. Pa mi prekleto dol visi. Bom pač šel z naslednjim.

Z divjim pohlepom svojega krepkega moškega telesa se nagne k meni. Iztegnem dlan. Zdi se mi profesionalno, nekako dostojanstveno, ko mrzlo zahtevam, najprej keš. Samemu sebi pa se gnusim do pekla.

Zato hočem, da me ima rad. Vse je čisto drugače, če me ima rad. Če mi govori, kako rad me ima. In potem reče, da me ima rad. Res reče to. Kajne, da me imaš rad, ga vprašam tiho, ko je naenkrat povsod. Seveda, odvrne zasoplo. Gori; njegova želja po mojem telesu je noro vroča.

Potem se predam. Brez besed. In nobenega poljubljanja na usta. Olajšanje, ki pride, je silovito.

Ni mi hudo. Čisto nič. Niti malo ne. Za hip si domišljam, da sem v tistem drugem naročju. Za hip si domišljam, da sem tam, kjer mi je najlepše. Najlepše mi je.

Ko sem spet zunaj, se zavlečem pod drevo. Dolgo časa sedim tam, na ostrem, mrzlem kamnu, ki me reže v stegna in ta bolečina je tako blagodejna. Brez misli kadim in strmim predse, prazen kakor prostor med dvema zvezdama. Potem se mi približajo koraki, močni, moški koraki. Nekdo počepne k meni. Nekdo me objame okoli vratu in se s svojo težo nasloni name. Zaprem oči. Saj ni važno, kdo je. Samo da me hoče. Imeti. (Rad?) Samo ustnice razprem. Zdaj sem potreben poljubov. Nežno kot spomin na ljubezen me njegov jezik boža v mojih žalostnih ustih.

Želi si me. Tako zelo si me želi, veš?

In sto evrov sploh ni veliko denarja.

V meni je temno. V meni je mraz. V zavetju poželenja tega tujega moškega telesa pa je svetlo, toplo in varno. Za hip.

Nekaj večerov kasneje na koncertu naletim nanj. Na svojega bivšega... kot se reče. Pretvarjam se, da sem pijan, čeprav v tistem trenutku ne bi mogel biti bolj trezen. Prilepim se nanj in ga navidez površno stisnem k sebi, a je ves moj svet stisnjen v ta stisk.

Z dvema tipoma sem se dal dol, mu zašepetam na uho in se silim na smeh. V Tivoliju, saj veš. Za keš. In tisti fant je zdaj moj.

Brezizrazno me pogleda. Ti si ena umazana mala žival, zasika skozi zobe in se obrne proč, k njemu, s katerim se igra zdaj.

Lahko pa bi bilo tudi drugače.


There is a road to nowhere

Sanjal sem naju: stopala sva po brezkončni cesti, cesti sonca, cesti prve ljubezni, z roko v roki, s tesno prepletenimi prsti. Samo hodila sva, ničesar nisva imela v mislih, nobenega namena, nobenega cilja. Bila sva gola in sonce je nežno božalo najini telesi. Na travnikih ob poti so se bleščali cvetovi rož, ki so valovale med visokimi travami in se stapljale med seboj v svetlih, žarečih tonih impresionizma. Drevesa, ki so rasla za njimi ob tihi, počasni reki, podobni ogledalu velikana, so bila polna težkih rdečih plodov. Zelena barva njihovih listov se je pomešala z zeleno barvo reke, zrcalne podobe so bile prave in prave so bile zrcalne in oboje je bilo prav. Kot midva. Vedela sva, da bova na koncu, ko bova dovolj utrujena, zaspala v objemu valov, ampak ta konec je bil nekje daleč za obzorjem, bila sva mlada, polna moči, neustrašna. Nisva govorila, ker je bilo prelepo, duša se je vzpenjala proti nebu. Počutila sva se lahka, kot bi naju nosil veter, čista in nedolžna, brez poželenja, brez strasti, in vendar tako polna ljubezni, prevzeta z nenavadno lepoto tega dneva in polna radosti, ki je prihajala naravnost, neposredno iz naju. Čutila sva, da sva na pragu nečesa tako čudovitega, da te milosti ni moč izraziti z nobeno besedo, opisati z nobeno podobo. Bila sva v čudežu, znotraj neizrekljivega.

Tja sem hotel.


Akcijski popust

Na železniški postaji grem kupit karto.

Za kam, me vpraša blagajnik.

Za nikamor, zamrmram potihoma. In za vsak primer rečem še enkrat, za nikamor, gospod.

Blagajnik me ne razume. Za kam, ponovi tudi on. Glas se mu obarva z nestrpnostjo.

Izberem prvo postajo, ki mi pade v oči na voznem redu, izobešenem ob okencu. Sava, izgovorim komaj slišno. Pravi naslov za moje temne namene.

Za dijake je popust, reče blagajnik. Pokažem mu dijaško izkaznico. Niti opazi ne, da imam rojstni dan.

Karta stane 1,99 evrov. Nehote se zasmejim. Smej se, dokler ti ne zmanjka solz, mali klovn, smrt je nocoj na voljo po akcijski ceni.


In v reki pleše luna

Sedem na podrto deblo ob nabrežju reke, ki jo zaradi teme bolj slutim kot vidim. Pijem. Vodka miri, umirja, pomirja. Z roko strgam lubje z drevesa in ga mečem proti reki. Poskušam zadeti, a mi vsakokrat spodleti. Ne vem, ali se mi ne da, sem preveč neroden ali preveč pijan. Ali pa je reka preprosto predaleč.

Ampak s seboj ne bom zgrešil.

Napolnim si žepe s kamni in se začnem spuščati po bregu. Potisnjen v kot svoje teme, neviden in brez sence sanj.

V reki odsevajo zvezde in luna v njej pleše tango z njimi. Začutim jo, kakor dušo, ki se privija k meni: topla in prijazna je in ljubila me bo. Kakor ljubica... ali kot mati. Samemu sebi se posmehnem, ali ni to svetovna ironija? Zrem v skoraj nevidne brzice pod sabo in se tiho zahihitam: na koncu bom imel vse, ljubezen, žensko, mater. Popolnost. Sanjski tris. Jaz pa hočem le moškega, v katerega sem se zaljubil.

Ta misel me naenkrat spravi v glasno, porogljivo režanje. V krohot. Tisti prazni, osameli krohot bolečine.

To bo še hec, pomislim z zveriženim nasmehom, ko zdrsnem navzdol v temo.

© Aleks 2008

24 comments:

Iz Mavrice Stkana said...

Berem te in še te bom, ker je premalo enkrat.

Poslušam tudi glasbo, ki si jo pridal. Super izbor.

Morda le to. Zanimivo je kako te doživljam?
Sebe večkrat opisuješ v mračnih tonih, tudi sivine je nekaj... a jaz te enkrat nisem takega doživela, skozi vso pisanje, ki sem ga do danes brala in zanimivo je tudi to, da sem večkrat iskala sploh v začetku svojega ustvarjanja pri tebi zavetje...

Nič dobro mi bodi Aleks...Se še vrnem in kaj spišem ob teh utripih... Znova tako močno pisanje, ki te odnese s seboj... pa ne v mrak...

Objem in veliko sončka zate.

Anonymous said...

Strong. Ja.

"A s kapljico ljubezni bi vsa praznina izginila."

Hvala za ...

G

Matevz said...

Dragi Aleks, ob tvojih besedah je moč čutiti hrepenenje moškega srca, ki je razgrnilo svojo glorijo nad svojo mladostjo.
In ko jih prebiram zajemam v mrežo vse svoje strasti, svoje neizživete strasti ljubezni in neumrljivih sanj.

Hvala ti, preprosto hvala ti!
Matevž

aleks said...

-@ Vilinček, včasih temen, včasih svetel... čeprav pisanje očitno izhaja iz mojih bolj temnih plasti (mi je pa že kdaj kdo tudi rekel sonček :)
glasbo poznam iz enega dobrega starega filma, midnight cowboy ima naslov. zadnjič sem jo slučajno spet slišal po radiu in se mi je zazdelo, da bi pasala sem.

-@ Gabriela, mogoče ne vsa (a zdej samega sebe popravljam? ;), veliko pa zagotovo :)

-@ Matevž, hvala tebi za komentar; eh, kaj pa vem... ena zgodba, na moj način. je pa fino videt, da prevzame :)

tnx vsem, in lepo se imejte,
a.

Anonymous said...

"Sredi branja zaprem Ure in pomislim, ja, tako. Natanko tako. Napolniš si žepe s kamni in se spustiš v reko.

Vodo imam rad."

Nekoč nekje se je izpisalo nekaj o Urah ... v drugem življenju ... Ure, Richard ... (namesto da živimo zase, živimo za ... - je lažje?)

Gospa Dalloway pa ...

G.

neikka said...

Videla sem pozno sinoci, da imas nov post,
a sem potrebovala tisino jutra, da sem kratke odlomke novele? prebrala tako, kot sem zelela...

Dober in mocan oblikovalec stavkov si, obcutij, hrepenenj tudi v prozi.

In ocitno tako zelo mocno izpoveden, da me skoraj vse tvoje pesmi bolijo in celo zapisi me zabolijo.

menda sem bila v svojih prejsnjih zivljenjih tudi sama velikokrat moski - te razumem zaradi tega ami zato, ker pises, kot bi pisala zenska in so tvoje zelje identicne zeljam zena, da bi bile ljubljene in do kraja ljubljene in zgolj od najbolj ljubljenega?

Ne vem, a jok lune je odlicna izpoved znotraj pripovedi.

lep dan imej.

VILINČEK said...

Glede glasbe... super je in nekako se je zlila s tvojo zgodbo.
Sem pa tudi jaz gledala ta film, sicer že zelo daleč nazaj, a imam še neke utrinke v spominu. :))

Je pa v tvoji zgodbi, razen teme s katero se sam prekrivaš, (oz. te je v preteklosti nekdo prekril, ti pa tega ne zmoreš sneti iz sebe) tudi veliko svetlobe.

Ljubezen te razsvetljuje, želja po njej, hrepenje, sanje, tisti pogled v naprej... puščaš si drobna upanja... čeprav konec nekako to ne napoveduje, a da se začutiti med pisanjem, daješ si drobne možnosti sedanjosti, morda tudi v novi podobi.

Da se vrnem nazaj, izguba osebe, ki si jo ljubil (ljubezen je še vedno v tebi, le čustva se ne vračajo oz. najbrž že takrat niso bila tisto, kar bi morala biti, ne iz tvoje strani... njegove)
pa ti ravno dela tisto, da padejo kdaj tiste temne sence nate.
Nagajajo ti v bistvu tista druga čustva, ki so nastala med zvezo in tudi po njej.

Neka preteklost, se je vpila vate tako globoko, da je ne moreš sneti iz sebe in to te v bistvu zavira tudi pri ostalih odnosih in življenju. zato tudi kdaj "nehote" prenašaš naprej delčke tega, kar ti je bilo storjeno... ker se pa tega v sebi zavedaš, jih vzameš kar kmalu nazaj in jih polagaš raje znova nase.
To te na nek način očiščuje ... a znova zatemnjuje, ker so na tebi vsa bremena.

Nič, moram končati (me preganjajo)... filozofiram in si ne vzami nič za slabo... Le potopila sem se še enkrat v tvojo vsebino, malo bolj doživeto :)))

Želim ti sreče in vse tisto najlepše :)))

aleks said...

-@ G., MC & VW :)
(za morebitne druge bralce: ne, to ne pomeni kakšne avtomobilske industrije ali kaj takega, temveč Michael Cunningham in Virginia Woolf ;))
všeč :)

- @ Neikka, hvala :)
fino se mi zdi, da različni bralci/ke v tem, kar pišem, najdejo nekaj sebe (neskromna pripomba: očitno sem včasih bolj univerzalen, kot si mislim :)... pa saj verjetno vsak od nas v literaturi (recimo, da je to to) iščemo / najdemo neke svoje odseve.
osamljenost in želja biti ljubljen mi zdi pa občečloveška.
(btw, zdajle sem se spomnil, pravijo, da se je v svetovni literaturi ženski duši menda najbolj približal moški, namreč Gustave Flaubert z Madame Bovary :)
naslov je bil tudi meni fajn, dobesedno pa pomeni, da si želiš nekaj nemogočega ;)

-@ Vilinček, tebi pa še posebej hvala za tvojo analizo :). kaj pa vem; rekel bi, da sem videl predvsem nekoga zelo osamljenega, ki se je v enem trenutku življenja hudo zaplezal in ne najde čisto dobro poti (nazaj? naprej?). zakaj tako, se pa strinjam, je kompleksno vprašanje...
film je pa res dober :)

svetel dan vsem, lepo se imejte, in se beremo,
a.

Anonymous said...

"V vsakem trenutku je bolečina, jaz pa ga hočem živeti do dna."
Super proza Aleks! Kje vmes našel tudi sebe.
lp, bralec

aleks said...

o, bralec, skoraj hkrati z mano tu :)
hvala tudi tebi, sem vesel :)

lep dan, še enkrat, vsem,
a.

VILINČEK said...

Hvala :)) Krasen vikend ti želim.

aleks said...

enako :)

Alenka said...

Dragi Aleks, dober večer!

Sem prebrala že pred dnevi, a bolj na hitro in me je malo spreletelo ...
Nocoj pa ... izseki, ki so najbolj moji, zaradi tebe, zaradi sebe. Povezujem jih v neko novo (ali pa tudi ne) celoto. Malo dolgo, a najbolj se me je dotaknilo naslednje (ne da bi prej prebrala komentarje drugih):

/Prve besede, ki sem jih zaslišal, ko sem prišel na svet, tako polne upanja, so bile oblikovane v njeno napeto vprašanje... ali je mrtev? In jaz sem sam od sebe zatulil v odgovor./

Bolijo, bolijo 'prve besede', zato jih želim prevpiti s teboj, za nazaj, od začetka: Juhej, Aleks, zatulil si, zato si tu! Moj, naš!

/Kaj bi rad? Veš, kaj bi res rad? En dan življenja. Samo en dan, nasmejan in otroško brezskrben. Brez razmišljanj. Brez tesnobe. Brez groze pred življenjem, ki se razpira pred mano. Brez bolečine za tistim, kar je minilo. Ampak najbolj tega, da me ne bi bilo strah. Da bi samo živel./

Živiš, Aleks! Naj strah le zelo poredko prisede k tebi, če sploh!

/Za hip si domišljam, da sem v tistem drugem naročju. Za hip si domišljam, da sem tam, kjer mi je najlepše. Najlepše mi je./

Življenje, sanjarjenje, sanje. Kaj je (naj)bolj resnično, kje si/sem najbolj 'jaz'? "This is a road to nowhere" mi je najbližji zapis. Sem večni-a sanjač-ica? Sanje, ki ne znajo stopiti na tla?

To jesen sem zapisala, pa še nisem objavila na blogu:

Nad
zlatim javorjem
živim

/... zrcalne podobe so bile prave in prave so bile zrcalne in oboje je bilo prav. Kot midva. ... Bila sva v čudežu, znotraj neizrekljivega./

Kajne, kako je včasih vse prav, čudežno in neizrekljivo, zares! V sanjah ...

/Na železniški postaji grem kupit karto.
Za kam, me vpraša blagajnik.
Za nikamor, zamrmram potihoma. In za vsak primer rečem še enkrat, za nikamor, gospod./

Ko mi kdaj uspe iti 'nikamor' in biti v 'nikjer', sem najbolj 'jaz'.
Z nadaljevanjem: "nowhere" = "now&here".

Torej, Aleks, si in bodi, bodita! Kar se da lepo. Nocoj, jutri, pojutrišnjem ...

Dve ali tri noči zapored, ko se noč že prevesi v nov dan, v vetru in hladu poslušam šmarnico (črno rdečerepko / Black Redstart), ptico, ki s pesmijo napolnjuje gole javorove veje ... V odgovor šmarnici v daljavi ... Čudovito!

aleks said...

draga Alenka, hvala :)
ne vem, kaj naj še drugega rečem; nekaj posebnega je videti, da se besede, ki jih napišem, tako dotaknejo bralcev/bralk.

on a road to nowhere,
a.

in lepe sanje

Mare said...

Berem te redno, vendar še nikoli ti nisem komentiral. Res odlično pišeš, tokrat pa; tudi sam sem se v najstniških eltih zavozljal in to sem našel v tvoji noveli.

Lep pozdrav,
Mare

aleks said...

Mare, hvala tudi tebi :). no, pri meni je bilo obdobje odraščanja res polno vsega...
in, btw, ni se me "treba bati", veš: komentarji so tukaj vedno dobrodošli.

vesel dan vsem,
a.

Matevz said...

"Imej me rad, prosim..."

Ne veš kdo sem, dokler mi nisi prijatelj, dokler ne sprejemaš ljubezni.Ne veš kdo sem, dokler mi ne odpuščaš, prisluhneš in me ne izgubiš.

Samo če okusiš mojo lakoto, žejo in osamljenost, me lahko nasitiš, odžejaš in vstopiš v mojo samoto.

"Imej me rad, prosim..."

Je lahko kaj več od tega?
m.

aleks said...

Le tvoje vroče srce
in drugega nič...
(Federico Garcia Lorca, Želja)

in tu je Lorcova pesem v celoti, prelepa je:


"Le tvoje vroče srce
in drugega nič
Moj raj: polje
brez slavcev
in lir,
z obzirno reko
in majhnim studencem.

Ne vetra, ki spodbada
zelenje,
ne zvezde, ki hoče
biti list.

Neizmerna luč,
ki bi bila
kresnica
druge luči
na polju
zlomljenih pogledov.

Svetal počitek,
najini poljubi,
zveneča zrna
odmeva,
bi tam kalili.
Le tvoje vroče srce
in drugega nič."

hvala, Matevž, da se vračaš sem, hvala za tvoje misli! vedno sem jih vesel.

lepo se imej(te) v tednu, ki prihaja,
a.

VILINČEK said...

Krasna Lorcova pesem. Nisem je poznala...

"Le tvoje vroče srce
in drugega nič."


Super, hvala še za en del... Krasno mi bodi in vsi ki prihajajo na tvoje strani. :))

aleks said...

hvala tudi tebi, Vilincek, in pozdrav z nabrezij donave (zal ne ravno modre, ceprav tako pravi pesem ;)
se bom zvecer spomnil tudi na vas :),
a.

VILINČEK said...

Mene ne bo na predstavitvi zbirke, ni se mi izšlo. Bova oba mislila na najine pesnike... :)))

aleks said...

marsikje so bile moje misli včeraj... malo celo tam, kjer sem bil zares ;)))
na Neikkino poročilo pa še čakam :)

lepo se imej(te),
a.

VILINČEK said...

Vedno malo skrivnoten :))) To mi je všeč pri tebi :))))

Krasen vikend ti želim!

In te objemam! :)))

aleks said...

Vilinček, saj človek niti sam o sebi ne ve vsega ;))

lep konec tedna tudi tebi, in vsem,
a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.