tišina

najbolj tuja tišina je molk.
včasih jokam besede v veter
in slišim samo njihov mrzli odmev.
včasih nihče ne poljublja brazgotin
s poti mojega časa.

molk je najtemnejša noč duše.
zlomljen, v dežju negiben,
objemam svojo izmučeno žalost.
odčaran, svet pada s tečajev
in vsako novo jesen je slutnja smrti ostrejša.

duša je kakor otrok, ki išče bližino.
med belimi sohami izgubljenih ljubezni
lovim odseve pokopanih sanj,
da bi s sencami spominov obarval temo,
da bi pretkal s toplino korake, onemele v samoti.

© Aleks 2007