moja dežela gori / my country is burning
(moji Grčiji)
moja dežela gori.
ogenj golta sledi
nekega davnega potepanja,
ko sem se zaljubil
v vrtoglavi objem tvojih oči,
v vročico tvojih zanosnih poljubov,
v mehkobo tvojega jezika,
v tvoj s'agapo.
rekel si mi,
dal ti bom to deželo,
položil ti jo bom v srce,
da je ne boš nikoli pozabil,
in dal si mi jo za vedno,
njeno dušo,
njeno svetlobo,
njeno moč.
s poezijo svojega telesa
si v steze mojega spominjanja
zarisal slano modrino njenega neba,
pogum njenih pesmi,
ponos njenih moških,
lepih in temnih kot bolečina ljubezni,
ki ni mogla obstati,
čeprav sem bil tvoj (in ti moj),
ko sva gorela midva,
na belih ranah zgodovine,
kjer si zame oživljal stare legende,
v senci oljk,
kjer sem se skozi tvoje dlani dotikal oblakov,
med zgodbami in junaki tvoje domovine,
ki je postala moja,
ki je ostala moja,
kot tisto noro poletje,
ko sva vso svojo strast
vžgala v mlečni soj plamenov
nekega pozabljenega svetilnika,
ki še vedno odseva naju
na najlepšem otoku sveta.
nocoj jokam tvojo žalost.
ne zameri mi.
ničesar nočem od tebe.
samo moje solze vzemi,
naj pogasijo rdeče zublje
in ugasnejo tvoje gorje
v temi.
© Aleks 2007
my country is burning
(to my Greece)
my country is burning.
fire is devouring the trails
of a distant journey
when i fell in love
with the dizzy embraces of your eyes
with the fever of your passionate kisses
with the tenderness of your language
with your s'agapo.
you said,
i'll give you this country,
i'll put it into your heart,
so you'll never forget it,
and you gave it to me for good,
its soul,
its brightness,
its strength.
with the poesy of your body
you wrote down into the paths of my remembrance
the salt blueness of its skies,
courage of its songs,
pride of its men,
beautiful and dark as the pain of love
that couldn't survive
albeit i was yours (and you were mine),
when we were burning
on the white wounds of history
where you resurrected the old legends of the past,
in the shadow of olive trees
where i touched the clouds through your palms,
amidst the stories and heroes of your homeland
that has become mine
that will always be mine
as that deranged summer
when we burned our passions
into the milky flames
of a long-forgotten lighthouse
that is still reflecting us
on the most beautiful island in the world.
tonight i'm crying your sorrow.
don't take it amiss.
i don't want anything from you.
just please take my tears,
let them extinguish the flames
and switch off your grief
in the dark.
© Aleks 2007 
33 comments:
K tej pesmi pa se še enkrat vrnem zvečer. Moram jo večkrat prebrati. Enkratno spisano, čuti se ogenj v srcu pesnika...
Lep začetek tedna ti želim Aleks!
Čudovita izpoved, Aleks!
Življenje živi in umre - v enem samem trenutku. Le kaplje spomina ostajajo - vedno!
Ogenj tvoje dežele je pogašen. Naj večni tli ogenj tvojega srca. Zanj, za vse ljudi...
Matevž
Jokaj, jokaj, jokaj, ko gori tvoja dežela, ko gori del vaju z njo:)))
Jokaj za časom, ki ga ni več in se ne bo vrnil...
Prelepa čutna pesem, ki budi in obuja čustva žalosti in hrepenenja.
Bodi lepo.
neikka
-@ Vilinček, le pridi, le; vesel sem tvojih razmišljanj.
-@ Matevž, dokler ne izgorim do konca...
-@ Neikka, saj na nek način imam rad vse dežele, kjer sem kdaj bil... ampak nekatere, kot nekateri ljudje, so še posebej moje.
hvala vsem in lep večer,
a.
Sem bila oddala komentar... Pa je očitno nekaj zaštekalo. In še kar veliko vsebine je bilo :) O.k. bomo ponovili jutri. Žal ne vidim, ko oddam... ker komentar komaj ti odobriš. Je pa res, da je bila malo čudna slika... Ni prepoznal šumnikov in geslo sem morala vpisati.
Morda sem res kaj zbluzila in je šlo kdo ve kam :))) Morda pa v Avganistan. :))
Danes sem odprla blog na geoglu, samo za komentiranje.
In nisem spremenila določenih nastavitev. :))
In se je že Neikka pozabavala s tem ;)))
Lepo bodi... bo jutri ponovitev ;))
Mogoče pa je celo moralo tako biti...
Nočko!
škoda... vedno mi je žal, kadar kakšen komentar ne pride do mene (in, jezi, kadar izgine meni :))). pa ne rabiš "google accounta"; kljub moderaciji lahko izbereš katerokoli opcijo.
ja, mogoče je moralo biti tako... da bom zdej še bolj radoveden, anede ;))).
lep dan želim vsem (naj vam dež ne radira nasmehov),
a.
ps mogoče pa posije sonce, you never can tell :)))
Pa naj bo pesem na pesem.
V bistvu jo posvečam, vsem pesnikom in pesnicam, ki ste mi kakorkoli kdaj segli v srce.
Je pa nastala kot odsev tvoje pesmice...
Kar nekajkrat sem jo brala, ob glasbeni spremljavi "Enya: Now we are free iz filma Gladiator"
Čeprav ta glasba ne sovpada v Grški prostor, ampak v obdobje rimskega imperija... sem jo imela slučajno na ušesih, ker sem pred tem še enkrat brala svojo zadnjo pesem "Prilanjam se"
Kasneje me je pot ponesla na tvojo stran in ko sem te ponovno brala, se mi je tako lepo zlivala s tvojo pesmijo "neverjetne občutke sem doživela" da se je iz tega izcimila spodnja pesem:
(jo priložim na blog, ko najdem zanjo še ustrezno sličico... to mi včasih vzame več časa, kot sama poezija :))
"V obroču časa..."
(glasbnea podlaga: R. kelly - If I Could Back The Hands Of Time)
V obroču časa v brezmejnost rišeš večno sled.
Drobiš korake v pesek dahnjenih stopinj.
Morda, nekoč se tam ustavil bo neznan pogled,
kjer vrtinči se tvoj dih z viharji violin...
Takrat, v olimpu zvena glasbe duša poleti.
V višinah pesem v svoje lovke jo ujame.
Čisto počasi se nebeška radost staplja v kri,
da v sončnih zvokih strun te vzhičenost objame.
Od čutov ves prevzet se širil bo oblak solza.
V pesek dahnjenih stopinj zdaj vodi rosna sled.
Tam biseri srca se v zlivajo na suha tla.
da iz puščave neme se dvignil bi poet.
Hvala ti Aleks, za lepe občutke...
Lep sončen dan ti želim.
A sem ti napisala, da ti pošiljam sonce v ta oblačni deževni mrki dan??? ;)))
o, Vilinček, hvala za prelepo darilo :))). tvoja pesem, in še premierno pri meni :))). je že res, da je posvečena vsem "tvojim" pesnikom in pesnicam, ampak prvi sem jo pa le jz dobil ;))).
ti vedno pišeš ob glasbi? zanimivo...
in, nenazadnje, hvala tudi za sonček!
lepo se imej,
a.
Ja res je Aleks... na vsezadnje si bil tudi krivec za njo. :)))
Je pa še ena resnica, da me je misel vodila v vse smeri.
Govori pa o zapisu v čas. Pogled v prihodnost, ko nas ne bo več.
Morda bo takrat kdo naletel na kakšen naš zapis...ne glede na to ali je to pesem, glasba, proza, misli, utrinki, karkoli v smeri umetnosti.
In potem me je domišljija vodila v to smer, da bo morda delil enake občutke, kot sem jih včeraj jaz... oz. kot jih čutim ob določenih trenutkih, ko preberem kakšno zelo lepo pesem, morda jo tudi sama spišem, ko me razveseli kakšen lep komentar, lepa misel...
Tisti vzvišen občutek v tebi, ganjenosti, za trenutek lahko dvigneš svoja krila in poletiš... tista toplina in žarki ki posijejo vate.
In ne glede na to, četudi je čas omejen na nek način... ostaja v zraku ena energija, ki se lahko vsakič znova prebudi... torej je ta energija brezmejna.
Nanizala sem ti vsebino celotne pesmice. Tako, da bo še lažje razumljiva. Ampak mislim, da si jo dojel tudi brez zgornje razlage.
In seveda še enkrat hvala ti za navdih.
Zelo rada imam mitologijo, skrivni svet...pesmice zavite v tančico, ker lahko sama prebujam svojo domišljijo. Všeč so mi izvirne besede... starodavni svet, ki počasi izginja. Zame je to kot neka arheološka najdba (mogoče nora primerjava) :)) Če so besede polne in bogate... v sebi začutim neko posebno moč, vame se prelije neka energija in dovolim si malo plavati v njej.
Večkrat se na tak način rojeva tudi moj novi svet. In ne rabi biti v povezavi s temo... misel me lahko odnese čisto drugam.
In če bi sedaj primerjala tvojo Grčijo, ki gori v plamenih.
Osociacija, ki je prbudila mojo pesem (razen vseh občutkov, ki sem jih delila) Se je vezal predvsem na neko minljivost... v pesmici sem začutila tvojo bolečino, ko izginja en svet, tebi zelo ljub...
In ker me vedno povleče v neko drugo smer. Sem ta svet znova prebudila (seveda v smislu poezije)
Kajti tudi tvoja Grčija v plamenih, me je nekako v domišljiji bolj odnašala v to smer... v smer poezije.
Tako, zdaj pa sem se na široko razpisala... konec lušnega... gremo delati, da ne bomo znova do večera v tej svoji luknji :)))
Uživaj, na svoji strani in še kaj lepega spiši!
Vilinček! :)))
Za vse napake se oproščam. Nisem še enkrat prebrala, le oddala in ker hitro pišem... sploh ne vem kako močno sem ga kiksala... upam, da ne preveč :)))
wow, neverjetno... sem kar osupel... sprašujem se, če bi sploh znal takole povzeti svoje pesmi in ves proces pisanja (ustvarjanja)... ne vem, po moje ne; težko bi "v prozi" zapisal vse tisto, kar sem čutil, ko sem, recimo, spremljal tiste ognje daleč stran (in vseeno blizu), kako se je iz tega izcimila pesem in zakaj sem jo povedal tako in ne drugače...
vilinček, res, najlepša hvala za tvojo pesem in misli :))
vsem skupaj pa lep večer,
a.
Nič zakaj Aleks. Hvala tebi!
Lepo bodi na svoji strani, si še kaj pišemo!
se beremo, ja...
lep dan,
a.
lepi spomini, lepa pesem
lp, bralec
zelo močna pesem, globoka, trpka, moška... vsaj tako jo jaz doživljam...
lepo bodi!
polona
hvala za lepe misli, obema!
lepo se imejte,
a.
nocoj jokam tvojo žalost.
ne zameri mi.
ničesar nočem od tebe.
samo moje solze vzemi,
naj pogasijo rdeče zublje
in ugasnejo tvoje gorje
v temi.
tako dotakljivo, opojno, dehteče. in na koncu osmisliš vse. krasno, aleks.
(tvojo pesem lorci, ki me je tako fascinirala, sem si nalepila v dnevni planer, da jo ob vsakem filingu preberem)
pucca, hvala... in za tisto o federicu še posebej. čeprav malo zardevam, je lepo brati, da se moji verzi dotaknejo bralcev.
(tole je bolj osebna meditacija... čeprav imajo besede dva obraza: bolijo in božajo, ranijo in zdravijo, so raj in pekel. zdaj, ko sem jih prebral tako same zase, sem jih na nek način ugledal in začutil nocoj v nekem čisto, čisto drugem kontekstu).
lahko noč,
a.
Lep vikend ti želim Aleks. Poln sonca! :))
hvala, enako,
a.
Boleče, a karkoli se dogaja okoli nas, spomini ostanejo in jih dopolnjujejo novi. Delovanje pa ima dobro stran, da daljlni, daljni spomini pobledijo in napravijo prostor novim.
Danes mi je v ušesih pesem (A.Rupelj); "lep je dan, vse diši po ljubezni-(moja izpeljanka)...
:)vvooodnarka
in na prvi jesenski dan je poletje postalo spominjanje...
lepo bodi(te),
a.
Tudi jesen je lahko lepa... polna mavričnih barv :))
Ena misel:
Kaj narediš, če te zebe?
Nase nadeneš toplo oblačilo, se zaviješ v oddejo, zakuriš peč, da ti je znova bolj toplo.
Kaj narediš, če v svoji notranjosti občutiš neko praznino, oz. te zajame nek občutek hladu.
Se zakuriš? :)))
Poskrbiš zase, da ti je bolj toplo.
Jesen je res čas, ko začne narava okrog nas umirati. A istočasno je to tudi čas obrinja plodov. Priprava za zimske radosti :))
Nek občutek v meni, najbrž gre samo za očutek, da se je vate naselila ena otožnost???
Najbrž prehitevam samo sebe, tako kot vedno... ampak ziher je ziher.
Pa ti pošiljam čisto malo igrivega sončka na tvojo stran. :)) Takega razigranega.
Ne vem, če te bo dosegel? Niti ne vem, če si želiš tega?
zato ga sprejmeš ali ne. Tvoja odločitev.
In če ga ne? Nič hudega... ga boš pa čez nekaj časa. :))
Objem od Vilinčka! ;)))
nekaj jesenske otožnosti je v meni, ja... ampak, veš, kadar se počutim tako... nekam oddaljenega... ljudje, ki me imajo radi, to nekako začutijo; tudi če ne rečem ničesar (in ponavadi ne), najdejo pot do mene, z besedo, objemom, stiskom, pogledom... vem, da so tudi zato nekaj prav posebnega v mojem življenju... in potem tudi žalost manj boli.
hvala ti, vilinček, za tvojo vedro toplino!
in lep dan vsem,
a.
Tudi ti si me že kar nekajkrat obiskal na blogu, ko sem to najbolj potrebovala. Ali pa me je enostavno pobožala kakšna tvoja pesem. Včasih se sliši skoraj neverjetno, sama se čudim naključjem... a se očitno dogajajo.
Aja še to. Mogoče bom te dneve kaj manj na blogu, tudi pesnila... Trgam celotno stanovanje. Danes se je začela prva etapa. Najbrž je brezveze, da to pišem. Ampak nekako smo se navadili drug na drugega. Nikamor ne bežim, še sem tu... le malo manj časa bo.
Nočko! :))
ti želim uspešno de- in restrukcijo :))).
kaj pa le vmes prifrfotaj naokrog... za malo sprostitve ;)).
vsem pa en lep večer,
a.
Sem se držala tvojih navodil in puščam še malo otroku v meni, da rogovili naokrog... :)
Hvala za obisk!
Lepo bodi...
tud tajm aut mora bit kdaj...
upam, da gre delo v redu,
a.
Krasna pesem, Aleks.
Na dan pred dnevom, ko je poplavilo našo domovino; in ko je na ta drugi dan neka moja osebna prelomnica morda tudi izbrisala kakšen ogenj ...
Zazri se v toplo jesensko sonce!
Al
oh... žal mi je. take prelomnice znajo biti težke, ja.
vse dobro ti želim,
a.
...please where can I buy a unicorn?
Post a Comment