mesto tisočerih imen
mesto tisočerih imen
nosi njegove črke,
a izpisuje mene.
objemam luno,
in jo lovim,
razbiti angel,
povrnjen v prah,
izgubljena lupina
na naplavinah želja.
mesto tisočerih poti
nosi njegove stopinje.
po njem potujeva skupaj.
ko se stemni,
kradoma sledim
zvokom njegovih korakov,
gibkim korakom zveri,
ki se pne nad menoj.
mesto tisočerih obrazov
nosi njegovo obličje.
z njegovim pogledom
žgem moške, ki hodijo mimo,
ustavljam njihove misli
in jih poljubljam,
ječe.
mesto tisočerih predaj,
v njem je skrita noč,
tista čarobna noč,
ena,
edina,
ko se ljubim z njim.
in naenkrat je zid.
© Aleks 2007
14 comments:
Dragi Aleks!
Kako tvoja! Kako občutena! Kako doživeto lepa pesem, v kateri sem se našel tudi sam. Jo začutil kot bi pisal o mojem srcu.
Zid! Kmalu bo podrt! Podrle ga bodo misli, želja in življenje!
Mora tako biti! Ker On ve! Ker On razume in želi!
Tako kot ti in jaz!
Vsae dobro ti želim, dragi Aleks!
Matevž
Dragi Matevž,
to je pa lepo prebrat, da se moja pesem dotakne še koga, da jo iz sebe, na svoj način, začuti še kdo. Hvala!
Najbrž se boš nasmejal. :))
Ampak sem razmišljala o tem, kako se najdemo v poeziji, nekoga drugega.
Najbrž gre zato, ker jo pač prebiramo s svojimi občutki, naši pogledi na življenje, skozi njo nas vodi naša lastna domišljija in notranja doživljanja.
In to bo najbrž to.
Pesem pa je krasna in mi je sedla... Kam? Vklopila sem vse čute, zdaj pa vedi kam? :))
Lepo bodi in uživaj!
meni se pa prav to zdi lepo... da pesem, porojena iz nekih mojih občutij in/ali razmišljanj, najde odmev v bralcih... da lahko vanjo projicirajo svoja lastna doživljanja in jo začutijo skozi sebe, kot "svojo". če jim je všeč, pa sploh.
Torej: me veseli :)).
učinkovit zaključek
lp, bralec
Sploh ne vem, kako da se mi včeraj ni izpisala ta pesem, vidim, da je že dva dneva gor:))))
Kako moja moja po načinu razmišljanja in doživljanja je, le subjekt je drugi.
In zelo moja moja po načinu ubeseditve.
:)))))
Lep dan imej, Aleks.
Lp, neikka.
-@ bralec: je, vem...
-@ neikka: malo je posebna, ja.
Hvala obema!
Kar tako sem prišla na tvojo stran. Zakaj? Da se potačkam in ti zaželim lep dan.
Navadila sem se, da vsaki dan pokukam na meni ljube strani, če je kaj novega ali ni. Pa četudi teče življenje po starem... nič hudega ;) jutri je nov dan :))
Vilinček!
Lepo... tudi jaz ponavadi vsak dan poklikam tiste, ki jih rad berem.
Komaj včeraj zvečer sem opazila, da pišeš eno daljšo prozno delo:
"Moj rimbaud" nekaj malega začela brati, a ni bilo dovolj časa in je bilo vse bolj na hitro. Se drugič globje potopim vanjo. A takole na prvi utrip: Super je!
Lep vikend ti želim v tvojih svetovih, sanj, domišljije, čustev, čutenj in seveda tudi realnosti. Ta je najbolj važna.
Uživaj!
Vilinček!
Poezija je tako mogočna... Razume jo lahko vsak. Na drugačen način in vsi so pravilni.
-@ vilinček: rimbaud je eden tistih (redkih) ljudi, ki so v mojem življenju nekaj posebnega. seveda moj najljubši pesnik... kot osebnost pa eden najbolj obupanih in osamljenih ljudi, kar jih poznam jaz. in krati eden najbolj zanimivih...
in: kaj je realnost?
-@ nikolina: agree :)
lep vikend vsem.
Zid kot realnost.
Zid kot privid.
Zid, s katerim
se obzidam sama.
Zid,
ki ga lahkotno
preletim.
Sem
na drugi strani
še jaz?
Se me je dotaknila.
Lahko noč in lep vikend, Aleks!
Alenka
Draga Alenka, zanimivo vprašanje...
Hvala, lepo bodi.
Post a Comment