ko zaprem oči
v mračnih pokrajinah sanj
mi sledijo oči -
neznane,
vroče in lačne,
v barvah uganke,
polne temnega poželenja -
tiste otožne oči moškega,
ki me slači brez dotika,
ki me krade brez srca.
v mračnih pokrajinah sanj
potne dlani potujejo po moji goloti,
rišejo zemljevide mojega bivanja,
tavajo po mojih odsotnih mislih,
z razbeljenimi kretnjami
ustvarjajo besednjak nemih obljub,
sežigajo me z besedami,
ki jih ni moč najti
v nobenem slovarju tega sveta.
v mračnih pokrajinah sanj
me zaznamujejo
odsevi poljubov,
kot objemi vetra drhtijo na mojem obrazu,
božajo me.
čutim življenje samo,
dokler ne ostane le želja,
biti imeti dati
vse.
ne rečem ničesar (kaj pa naj bi?),
samo ljubim,
to predrzno telo,
s soncem,
z luno,
z zvezdami,
z vsem vesoljem
mojih neskončnih noči
brez sna.
kakor prazne sence spominov, ki jih ni v meni,
gorim
na drugi strani ničesar.
solze umirajo zadnje,
ker drsijo
po mojih licih
celo tedaj,
ko so v meni ubite
poslednje kaplje dežja.
raztelešen na oltarju,
duša, pribita na križ,
v pogledu prekipeva molk.
jaz…
hočem domov…
hočem domov?
© Aleks 2007
12 comments:
® Dragi Aleks!
V mračnih pokrajinah sanj
ljubezen in poželenje postaneta krili duše,
ki ju poneseta do velikih dejanj.
Čudovita pesem. Pesem izpovedi srca. Tvojega. Samo tvojega!
Vse dobro s svetlobo, ki jo razdajaš!
Matevž
Jeeeeeeeeee :) Nisem vedela, da se da komentirati na tvoji strani. Pozdravljen! Ne bom te gnjavila in ti težila... Ali pač? :)) Ne vem?
Le toliko, da ti povem, da vsakič pokukam na tvojo stran in da sem prebrala vso tvojo poezijo.
Kako se mi zdi? Ne povem :P
Pravzaprav bom iskrena v šaljivem tonu...
Tisto kaj je temno, bi tako ali tako vse posvetlila... Zakaj? Nekako začutim v sebi, ko berem nekoga drugega.
Najbrž je problem v tem, da se iščem. In potem mi nekako obrambni mehanizem ne da miru... Se vklopi tisti nasilni optimizem :)) Šalim se malo, pač jih začutim na svoj način in resnično se iščem in nekako primerjavo s svojim svetom. Ampak to ne pomeni da mi temnejši toni niso všeč :) Očitno me nekaj vleče k njim, če drezam v njih...
Kadar pa so pesmice svetle "torej v melodiji ljubezni in veselja" Kaj pa potem? :))Ne povem!!!
Nočko in lepo bodi... upam, da si dobro!
Vilinček!
nice to have you back. in, še vedno lepo pišeš.
lp, bralec
Še nekaj. Včeraj sem tako frfotavo vihrala po tvojem blogu. Menda iz veselja, ker si postal znova aktiven. :)) Kaj sem ti hotela reči. Da se sploh nisem dotaknila pesmice, ki si jo oddal, oprosti. Danes sem jo še enkrat prebrala. In jo dojemala čisto drugače kot včeraj...
Zanimivo, kako tudi razploženje vpliva na naše dojemanje sveta okoli sebe... In enako je pri pisanju in izlivanju misli, umetnosti, česarkoli.
Ne bom se potapljala v vsebino, ker ne vem, če bi ti bilo prav. Le to, da se je pesem globoko vtisnila vame in sem jo močno začutila.
Super pišeš!
Vilinček!
Hvala vsem.
-@ vilinček: vsak se lahko spušča v vsebino, kolikor ga le veseli... še vedno sem mnenja, da postane napisano "last" bralcev, ko se "na ogled postavi". zato pa poznamo vse tiste krasne izraze kot so lirski subjekt, (prvoosebni) pripovedovalec, literarna oseba... skratka, ne gre za to, kaj sem jaz govoril, ampak za to, kaj "slišijo" bralci. kaj sem imel/imam v mislih jaz in koliko sva/nisva (v tem primeru ali nasploh) lirski subjekt in jaz identična, je pa druga zgodba. ki je pač ne gre razlagati.
lepo, da si sevrnil domov...
Barve doma imajo barve ljubezni in tu smo te vsi pogrešali.
Lepa pesem, močno izpovedna, kot vedno.
Vesela, da si nazaj, objem, neikka.
Super to sem hotela slišati. :) Ko spišeš naslednjo pesem, se bom globoko potopila vanjo... Glej, da bo svetla!!! :)) Šalim se, ker sem dobre volje danes... Kdaj pa nisem? Se zgodi včasih, a sem se nekako naučila živeti tako, da če me že ne spravijo drugi v dobro voljo, da se kar sama. Praksa dela mojstra... :))
Uživaj!
Neikka, Vilinček, hvala.
Lep dan vsem,
a.
Slutila sem,
ne, vedela sem,
da se nekega dne
vrneš. Domov.
V maju.
Hvala, Aleks,
da si tu - za nas.
Tudi sicer
si bil - ves čas.
Veliko dobrodošlico ti izrekam,
v ta in v jutrišnji dan ...
Sončen pozdrav,
Alenka
in še en hvala,
a.
Ko zaprem oči, zaplavam tja
kjer iz niča so gradili sanje.
Zasanjano slutim, občutim ta čas,
trd led a svet vsem ljudem.
In zdaj sem jaz del tega časa,
del dote, ki so, jo položili
v zibel... predniki.
Moč preteklosti skrita v nas živi,
se iskri... žari...
v vseh nas gori... plamti...
Saj zdaj smo mi del tega časa.
Del dote ki so nam jo položili
v zibel... predniki
Lepo bodite vsi skupaj. I love you gays. :-)
but I still scard
:)
pozdravljen, hvala za komentar, hvala za verze (tvoji?).
in lepo bodi,
a.
Post a Comment