alhambra

Moj kralj,
obdan s strašnim šepetom zmagovalca,
s srcem tigra se vračaš,
med škrlatnimi prapori vzravnano jezdiš svojega konja,
z napetimi stegni objemaš mogočno telo živali.
Bojevnik in konj sta eno.

Vitki cvetovi tvojih haremov,
zrasli v opojni vonj mladih devic,
se odpirajo v prvem pričakovanju.
Okopani v čistem mleku levinje
se vzpenjajo v nedolžni ljubezni,
ki je ne najdeš na vročih tleh koride.

Vate je vžgana neustavljiva ljubezen ognja,
ljubezen drznih junakov pred Trojo,
ljubezen bikoborcev in pesnikov,
ljubezen ponosnih teles in molčečih poljubov,
ljubezen, ki se rodi med zmajem in tigrom
ponoči, ko pravičnost spi.

Bele roke polagajo
bele sadove
pred tvoje prašne sandale,
a tvoj urni korak jih ne sliši.
Puščavski vihar je hitrejši
od pisanih kril ciganke.

Temna zvezda
te vodi
naravnost pred moje obličje.
V najvišjem stolpu Alhambre
čakam tvoje pohlepne oči,
skrit pred razpeli sodnikov.

Črna noč pleše flamenko,
koketira z gibi opalov z obal zlatih rek.
Kot serenada v večernem somraku
z nežnostjo virtuoza počasi zaigraš name,
dokler ne utoneva v penečem vrtincu nesmrtnosti.
Jutro prinese mir.

Ko luna zapre oči,
zamre plimovanje smehljajev.
Mehke rdeče ustnice
dozorijo v kamniti dih
in neobrane umrejo
na tleh med solzami.

© Aleks 2006