aleks v ogledalu

Nocoj zrem v zrcalu svoj resnični odraz.
V njem se zvija moja temačna podoba.
Iz črne sence prihaja z nasmehom
(seveda zbuja zaupanje),
a je preklet,
preklet je za zmeraj,
ta moj aleks v ogledalu.

Sočne rdeče ustnice na njegovem bledem obrazu
so zastrupljeni sadeži hudobne čarovnice.
Pomorijo vse,
ki ugriznejo vanje.

Smrtonosni neznanec,
ti, ki ne znaš imeti rad,
ki se skrivaš za svoje telo,
vroče in postavno,
zapeljivo in strastno,
ali si upaš do konca dati
sebe?
svojo ljubezen?
svoje srce?

Vse, ki jih ljubiš, pribijaš na križ,
na svoj križ bolečine,
zbit iz tvojih lastnih peklov,
izrezljan s tvojimi krvavimi rokami
morilca duš.

Rad bi ga objel,
rad bi ga vzel v naročje,
rad bi ga ljubkoval,
rad bi ga naučil vsega,
kar potrebuje za življenje.
A se mi izmika,
beži,
sovraži -
sebe,
samo sebe,
vedno samo sebe,
prekletega -
ta moj aleks v ogledalu.

Tistega usodnega dne se popkovina
ni ovila okrog njegovega vratu.
Ni ga zadrgnila.
Kljub silni želji po smrti.

Zato to noč nazdravi z menoj,
pij iz presladke čaše opojnost,
ki ti jo darujem z vso svojo naslado
(saj se ne bojiš trobelike, kajne?),
moj otožni tujec,
moj mračni tujec,
moj temni aleks v ogledalu.

© Aleks 2006