poseben dan

jutro pričenjam zgodaj
z zajtrkom na balkonu

v glavi mi komaj slišno zveni pesem
anđeli u dvoje

s koščki rogljička na dlani
gostim ptico

ta droben dar ptici
naredi poseben dan

© Aleks 2026

Datum objave: 16. 6. 2026

dolge noči

v nočeh brez tebe
včasih ne vem,
ali te sanjam
ali v polsnu
samo govorim sam s teboj.

v teh nočeh
se kot v črno-belem filmu
pojavljajo obrisi tvojih nekdanjih moških
(vendar zate (še) ne nepomembnih),
le da so prizori drugačni,
kakor da se tvoji spomini dogajajo zdaj,
in jih snujem jaz,
na moj način.
ker takrat nisem
nemi gledalec,
ampak postanem nekdo drug,
včasih on,
včasih ti.

nihče nima nikoli okusa tujca.

mislim, da želim
kakor ranjen otrok
minulosti vselej ustvariti pravljični konec,
a zmeraj
tik pred prvim poljubom
odprem oči.

© Aleks 2026

Datum objave: 25. 5. 2026

jednom, negdje

jedna poluprazna (možda i više, ali definitivno ne polupuna) flaša votke.

na željezničkoj stanici negdje na balkanu,
gdje na dugom bulevaru godinama poslje nekog rata moja sjećanja
ljube nebo.

ili, možda, u sarajevu,
gdje miljackom plove slova riječi koje postoje samo dok se izgovaraju
šapatom blizine.

ili bilo gdje.

ne sjećam se tačno.
(ili se, možda, samo ne želim sjećati.)

i ja.

i on.

on je nosio tamne oči
najtamnije
ja sam nosio tamnu dušu
najtamniju

nosili smo
i sve riječi ćutanja
duboko u sebi,
duboko kao pakao na kraju naših uspomena.

a tko bi i pričao, govorio bilo šta, i zašto, kada su riječi sahranjene toliko duboko u nekom tako zaključanom sjećanju, da se i ne pominje više?

zato se gledaš u oči (ako ih imaš), i kroz oči u dušu (ako je imaš), i vodiš ljubav, nježnom grubošću (ili grubom nježnošću), žestoko, požudno, gramzivo.

jer znaš, da je prvi i posljednji put.

na kraju smo, ipak, progovorili.

zaboravljam, kaže on.
zaboravljam, kažem ja.

zaboravljam nešto što je nekada bilo, a sada ne postoji više, promrmlja on.
zaboravljam nešto što možda nikad i nije postojalo, promrmljam ja.

da li se istinska ljubav može pretvoriti u mržnju, upita on.
da li se istinska ljubav može pretvoriti u bilo šta, upitam ja.

imaš dušu prokletnika, znaš, odvrati on.
nakon duge stanke.
znam, odvratim ja.

muškarci i gradovi su, možda, drugi, ali rečenice su iste. kao i ja.

ustajemo,
i odlazimo dalje,
u gluvu tišinu još jednog gluvog dana.

i ne pitajući za ime.

© Aleks 2026

datum objave: 7. 5. 2026

velikonočni utrinek

naši najbližji
v spominih in srcih
za vedno ostajajo z nami.

vezi duš presegajo
prostor in čas.

© Aleks 2026

Datum objave: 31. 3. 2026

smrt zvezde

kronos kroji čas tudi zvezdam.
vsaka zvezda ima nekje svoj začetek
in konec.
in vsaka zvezda
se rodi in umre
sama.

zvezda
dolgo umira navznoter,
njen žar
se počasi vrtinči
proti niču,
kjer je najbolj temno,
kjer je najbolj hladno,
kjer je samota najbolj otipljiva.

smeh zvezde
so (bili) njeni ognjeni zublji.
ko se zvezda nauči tišine,
umre v njej toplo in svetlo.

ko zvezda zaspi,
se spremeni oblika zvezdišča,
v katerem je domovala.

ta premik včasih
pusti mrzlo sled
na poti človeka.

© Aleks 2026

Datum objave: 11. 3. 2026

cikel: druga obzorja (VI)

pod vsemi obzorji,
pod istim soncem in luno
(četudi ne vedno pod istimi zvezdami),
sem zimzeleno drevo globokih korenin,
ki vsak dan znova
s svojimi vejami spleta
gnezdo za ptico,
vselej enako
(toplo in varno)
in vselej drugačno,
kot se spreminjajo
barve življenja
v mavričnem kalejdoskopu
noči in dnevov.

preteklost in prihodnost
sobivata v neskončnem
zdaj.

© Aleks 2026

Datum objave: 12. 1. 2026

cikel: druga obzorja (I)
cikel: druga obzorja (II)
cikel: druga obzorja (III)
cikel: druga obzorja (IV)
cikel: druga obzorja (V)

novemu letu na pot

staro se bo poslovilo,
ko se novo bo rodilo.

brez pretresov naj se stara,
vsak nov dan naj nas očara.

živelj ves naj bo v cvetu,
naj mir v dušah bo in v svetu.

da bo zdravje nam služilo,
le veselje nas opilo.

da bolezen nas ne mara,
laž nobena ne prevara.

naj od starca do otroka
ljubáv ovija vse globoka.

naj za vse dovolj bo kruha,
vrag vzemi oderuškega stremuha!

naj drugačnosti nihče se ne sramuje,
vsak sebi po meri čevlje naj obuje.

naj izkaže se resnica,
da je za vsakogar pravica.

čim večkrat naših vseh vrst dobra dela
naj bližnjim in daljnjim razjasnijo čela.

naj vsi čez leto dni vse dobro zaželimo
znova vsem svojim dragim iz srca, kjerkoli s(m)o in bomo.

© Aleks 2025

Datum objave: 23. 12. 2025

cikel: druga obzorja (V)

posebni so kraji,
kjer se srečujejo duše.
v njih se odkriva slutnja
nežnih objemov nikoli ugaslih zvezd,
ki jih nobena tema
ne more prebarvati v črno,
in najdejo besede,
plahi božajoči dotiki,
včasih vpisani v pesmi.
tam se je mogoče razgaliti brez strahu,
tam kriki ne odmevajo nemo,
tam spominjanja niso zgolj
pekli minule sreče.
dnevi, kakor da niso nikoli minili.
tam obstaja vedno,
sedaj
in potem.
topel odsev repatic
v središču zenic
priča
o večnem vračanju.

govorica srca
skozi prostor in čas poraja
podobe ljubezni.

© Aleks 2025

Datum objave: 12. 12. 2025

cikel: druga obzorja (I) 
cikel: druga obzorja (II)
cikel: druga obzorja (III)
cikel: druga obzorja (IV)
cikel: druga obzorja (VI)

cikel: druga obzorja (IV)

so mesta,
kjer druga obzorja
polagoma dobijo obliko doma,
kjer drugačna govorica
postane skoraj domača,
kjer obstaja najljubša kavarna,
kjer za zmeraj vem,
kje sem na bregu reke
v krču izmenjal bolečine,
ko sem prvikrat legel z nekom.

nepozabljivi spomini,
vpisani v dnk žalostink,
neizgovorjeni čakajo čudež.

© Aleks 2025

Datum objave: 11. 11. 2025

cikel: druga obzorja (I) 
cikel: druga obzorja (II)
cikel: druga obzorja (III) cikel: druga obzorja (V)
cikel: druga obzorja (VI)

cikel: druga obzorja (III)

je drugo obzorje,
ki se ne pusti pozabiti.
pod njim
sem na prelomu nekega daljnega leta
v treh jezikih molčal svoj obup
pred mojim lastnim zidom solza,
ko je vame nemo strmela
praznina praznikov
in me je z visokega stolpa
pogled,
posut s steklenimi drobci,
zapeljeval,
naj za trenutek odmislim,
da si človek s pticami
ne more zmeraj deliti neba.

za zavesami molka
se skriva zamolklo trpljenje,
ki išče opoj pozabe. 

© Aleks 2025

Datum objave: 10. 10. 2025

cikel: druga obzorja (I) 
cikel: druga obzorja (II)
cikel: druga obzorja (IV)
cikel: druga obzorja (V)
cikel: druga obzorja (VI)

cikel: druga obzorja (II)

čarobnost sveta
se tuintam razkriva
na oblakih tišine.
takrat se zleknem med svoje misli,
ki so kakor nebroj semen,
iz katerih klije ljubezen,
trajnica sedmerih barv,
kjer so brstiči objemi,
cvetovi poljubi,
in se v plodovih skrivajo
verzi (za) pesmi.

tudi v odsotnosti besed
lahko vznikajo
beli stihi.

© Aleks 2025

Datum objave: 9. 9. 2025

cikel: druga obzorja (I) 
cikel: druga obzorja (III)
cikel: druga obzorja (IV)
cikel: druga obzorja (V)
cikel: druga obzorja (VI)

cikel: druga obzorja (I)

je kraj,
ki ga doživljam
samo skozi druge oči,
a je vendarle zelo moj,
kraj za spokoj in počitek,
kjer se bivanje včasih končuje
z dolgimi potovanji
(ne vedno svetlih barv)
vase.
preplet poljubov na konicah prstov
prižiga zvezde
na nebu iz teme.
naenkrat samote
ni več.

čas polagoma
postaja kolaž
sedanjosti in pomnikov.

© Aleks 2025

objavljeno 8. 8. 2025

igriv recept za današnji dan

če si kakor jaz konec tedna
podaljšaš v ponedeljek,
si je modro čimprej omisliti
slasten poobedek,
darilce za podarjeni prosti dan.

ker si dovolj vešč
tako besed kot kuhalnice,
pobrskaj po spletu
in poišči izzivalen,
a ne pretežak recept.

vsestransko izkušen
se z navdušenjem loti kuhe,
poln pričakovanja
in prepričan vase,
da boš postopku kos.

kot bi mignil, naj se pred tabo na pultu
znajdejo sestavine za uspešen podvig.
pridno jih gneti in mesi,
stepaj in pokušaj z jezikom
(psst... več kot en sadež naj ponikne v ustih).

po nekaj trdega dela
te razveseli črni gozdiček
z obilnim smetanastim prelivom,
iz katerega namesto višenj
kuka okusna medenka.

prijetno utrujen in kar precej prepoten
(junijska peka je vroča)
se osveži in zlekni na posteljo,
in po krepčilnem dremežu
sladki dosežek prelij v dražljivo pripoved.


[če kdo ne verjame, je tukaj recept: pear black forest] 

© Aleks 2025

Datum objave: 16. 6. 2025

trovanje duše

na granici jave i sna,
kao opčinjen svojim zlim činima,
zatvoren u prokletom krugu
koji mi steže grlo,
noćima ponekad trujem dušu
tužnim stihovima muzika.

na tankom rubu noći ja sam
promašeni mađioničar melankolije,
koji zna da život
dugujemo smrti
i da se samo jednom može
ustati iz mrtvih.

kao da listopad iznova
prigušeno kuca na vrata,
sva pjevanja muzika pitaju se
tko je u životu uistinu sretan?
i tad gorkom tintom ispisujem
nečujan kadiš za sebe.

© Aleks 2025

Datum objave: 29. 5. 2025

prepleti

turška kava
posuta s cimetom
na jeziku okus po hamamu
duša drugega fildžana ima dom
na neki drugi terasi

drobtine rogljička
z mizice odpihnem na tla
morda jih odnese veter
morda jih pozoblje ptica
morda jih zvečer pometem sam

službene pisarije
zdolgočasene
črke na tipkovnici
se hočejo sestaviti
v povsem drugačne besede

popoldansko poigravanje s poezijo
prelevi plivkanje reke v šumenje morja
ki zaigra
koncert za enega na klaviaturi skal
čajkovski na morskem nabrežju

ob svitu
so temni sivi oblaki
imeli obliko nemira
nebo v somraku
ne zrcali jutra

© Aleks 2025

Datum objave: 5. 5. 2025

izsrčni krik

ne temnim mislim,
ne zmrzali v srcu,
da svetlobi in jasnemu nebu!

naj se končno dokončno ustoliči pomlad!

da brez teže stopimo izpod prebujenih korenin,
da nas nežno poljubi jutranje sonce,
da nas blagoslovijo tople kaplje dežja,
da kri po žilah zapolje hitreje!

da se prebudijo telesa,
da ozelenijo duše,
da zacvetijo srca,
da skozi dan in skozi noč vriskajo čuti,
da z vsem svojim bitjem in žitjem
okušamo sladkosti življenja!

vse je lahko pomlad.

moja pomlad
je tiho pričakovanje prihoda zelenega jurija,
ki bo prijezdil v mojo deželo na zelenem konju,
odet v zeleno vejevje breze,
med petjem poplesaval s fanti po vasi
in z zvoki svoje piščali naznanjal rast in obilje.

in zadišalo bo po poletju...

© Aleks 2025

Datum objave: 14. 4. 2025

sanje 2014

ovit v temnosivo meglico
se natanko opolnoči utelesi v kabini
na vrhu panoramskega kolesa
v ostarelem lunaparku.

ni niti hudič niti angel,
ker nima ne kopit ne rogov in ne kril,
človek je, nerazpoznavnega obraza,
in diši po moškem.

četudi zaslutim,
da pozna mojo govorico,
mi kot v brezzračnen prostoru iz praznih rok
brez besed poda oguljeno škatlo.

na pokrovu je motno odtisnjena
večbarvna skica sestavljanke
z napisom v črnem kakor na šolskem zvezku:
aleks, takó lahkó.

vame se plazi strah.
gomazeč občutek imam,
da me on prežeče opazuje.
nezaupljivo odprem zaklop.

moje velike, okrogle oči
na dnu ugledajo temnordeče srce.
vidim ga, kako utripa in slišim njegovo bitje,
čeprav je izrezljano iz negibnih fragmentov kartona.

zavem se, da je pred mano moje srce.
z drhtečimi prsti ga skušam prijeti v roke,
a s tem edinim gibom razpade
na tisoče drobnih koščkov.

tedaj me prešine,
da je to edinstvena prilika,
da na nov način zložim skupaj
svoja občutja in čustvovanja.

napol obupan in napol upajoč se lotim dela,
da bi povsem drugače povezal
trenutke svojega življenja
in se osvobodil težkih bremen.

po zelo dolgem času
(ki mine kot hip)
iz svojevrstnih drobcev oblikujem
neko novo srce.

a ko izstopim iz kabine v dan,
z grenkobo spoznam,
da bije in utripa enako kot prej,
da se v meni ni prav nič spremenilo.

© Aleks 2025

Datum objave: 23. 3. 2025

na trgu

kaj najde večer na trgu pozimi?

po pročeljih hiš
v odtenkih zahajajočega sonca
polzijo težke kaplje dežja.
skozi naliv pritajeno
pronica melanholija.

v trgovini kupim velik dežnik barve morja.
pred kavarno srkam vroč kavni napitek
in pod svojo modro streho molče opazujem,
kako v mestu počasi zamira življenje.
v temnih kotanjah z lužami se prižigajo zvezde.

ko izzvenijo še zadnji koraki,
se z neba spusti ptica zlatih peres,
kot bi se sončnični cvet
nalahno zvrtinčil z oblakov.
njen let začutim
kot vroč dih na vratu,
kot bi ga z žgočimi poljubi obsule
vrele ustnice moškega.

ptica stopica po mojih prstih
kakor po tipkah klavirja,
sede na mojo iztegnjeno dlan in zapoje,
skoraj neslišno, samo za moje srce
o dnevih,
ki so bili,
ki so
in ki bodo prišli.

za hip zažarim kakor zvezdni utrinek
na nočni vožnji preko zaspale pokrajine.
svet v spokojni tišini
živi samo v notranjosti duše.
zaželim si, da bi zdrsnil na tla,

pognal korenine in zrasel v mogočno drevo,
preobloženo s plodovi,
ki bi nasitili lačne in odžejali žejne,
in med zimzelene veje za vso večnost skril
gnezdo za mojo ptico.

kaj najde jutro na trgu pozimi? 

© Aleks 2025

Datum objave: 22. 2. 2025

mesec

skozi noč
se med mojimi prsti sprehaja
okroglolični mesec,
ki na oblakih iz sivega žameta
lovi osamele zvezde.

svetlorumeni pejsaž je podoben
drobnemu soncu.

z zvenom zvončkljanja kraguljčkov
se mi nagajivo dobrika
in tuintam pomežikne,
zdaj z desnim,
zdaj z levim očesom.

obzorje diši po svetlobi.

tako vem,
da skozi okno čarobnega vrta
kakor ljubeča roka
z blago toplino uspavanke
boža tvoje lase,
da te zaziblje v miren spanec,
in kakor tiha pesem
išče pot iz mojih
v tvoje sanje.

me čutiš
nocoj
tudi ti?

© Aleks 2025

Datum objave: 13. 1. 2025

barve svetlobe 2025

rdeča za ljubezen
zelena za zdravje
rumena za radost
modra za modrost
bela za mir
in mavrica za pogum

srečno in srčno,
aleks

Datum objave: 1. 1. 2025