jednom, negdje
jedna poluprazna (možda i više, ali definitivno ne polupuna) flaša votke.
na željezničkoj stanici negdje na balkanu,
gdje na dugom bulevaru godinama poslje nekog rata moja sjećanja
ljube nebo.
ili, možda, u sarajevu,
gdje miljackom plove slova riječi koje postoje samo dok se izgovaraju
šapatom blizine.
ili bilo gdje.
ne sjećam se tačno.
(ili se, možda, samo ne želim sjećati.)
i ja.
i on.
on je nosio tamne oči
najtamnije
ja sam nosio tamnu dušu
najtamniju
nosili smo
i sve riječi ćutanja
duboko u sebi,
duboko kao pakao na kraju naših uspomena.
a tko bi i pričao, govorio bilo šta, i zašto, kada su riječi sahranjene toliko duboko u nekom tako zaključanom sjećanju, da se i ne pominje više?
zato se gledaš u oči (ako ih imaš), i kroz oči u dušu (ako je imaš), i vodiš ljubav, nježnom grubošću (ili grubom nježnošću), žestoko, požudno, gramzivo.
jer znaš, da je prvi i posljednji put.
na kraju smo, ipak, progovorili.
zaboravljam, kaže on.
zaboravljam, kažem ja.
zaboravljam nešto što je nekada bilo, a sada ne postoji više, promrmlja on.
zaboravljam nešto što možda nikad i nije postojalo, promrmljam ja.
da li se istinska ljubav može pretvoriti u mržnju, upita on.
da li se istinska ljubav može pretvoriti u bilo šta, upitam ja.
imaš dušu prokletnika, znaš, odvrati on.
nakon duge stanke.
znam, odvratim ja.
muškarci i gradovi su, možda, drugi, ali rečenice su iste. kao i ja.
ustajemo,
i odlazimo dalje,
u gluvu tišinu još jednog gluvog dana.
i ne pitajući za ime.
© Aleks 2026
datum objave: 7. 5. 2026
11 comments:
Ej, Aleks... veš, se mi zdi, da marsikdo od nas (ja, tudi jaz med drugim), sploh starejših, ali bolj občutljivih moških, nosi v svoji "prtljagi" podobne zgodbe enonočnih srečanj, celo brez besed. Gotovo pa brez imen.
Izjemno subtilno spisana pesem v prozi - od enega, za vsakogar.
Bodi dobro!
Starejši ljubitelj lepe besede
Starejši ljubitelj lepe besede, hvala za tvoj oseben, iskren in tudiu lepo spisan komentar. verjamem, seveda, da še zdaleč nisem edini s tako prtljago - nenazadnje sem tudi zato dal na blog ta svoj spomin.
bodi dobro tudi ti,
a.
Subtilno ujeto vzdušje in občutje, odlično napisano Aleks!
Lepo bodi!
Professor
hvala, Professor! veš, se mi zdi, da se včasih spomini kar sami 'utelesijo' v pesem...
bodi lepo tudi ti,
a.
Res občuteno, pri branju se začuti marsikaj, tudi kakšen spomin se povrne. Želim ti veselejših srečanj, četudi so/bodo loveless ;) kot je naslov ene od tvojih tem. Ta bi rekel da ni.
lp, bralec
Dragi Aleks, tvoj zapis diha kot mesto po dežju. Je težek, tih in poln neizgovorjenih senc. V njem se ljubezen in pozaba dotikata kot dve postaji na isti progi.
In ko pritisneš zadnjo piko, še vedno slišiš odhajajoči vlak spomina, ki nikoli ne pripelje nazaj tistega, kar je bilo. Samo odmev, ki ostane v tebi.
Lepo bodi!
M.
@bralec, hvala. res ni; a hrepenenje po nekom drugem (slutim, da v obeh) je našlo svojo hipno potešitev na neki železniški postaji.
hvala za željo (o ja, tudi veselejša srečanja so bila)).
enako nazaj,
a.
@dragi Matevž,
zdi se mi, da so tvoji komentarji en (p)oseben, samosvoj pesniški odgovor na moje pisanje, tako poetični, a tudi občuteni so.
če malo obrnem tvoje besede – srečanje dveh poezij, ki ostajata.
hvala ti!
lepo bodi,
a.
In ostajata že 19 let, dragi Aleks. In upam, da bodo še nadaljnjih še in še ...
Hvala tudi tebi za ta srečanja.
Matevž
ah, kako hitro mineva čas... tudi na spletu!
a.
Postaje so vedno prostori bežnih srečanj, bi rekel. Otožen spomin, a krasno ubeseden.
Lepo se imej!
dogodki, da postanejo neminljivi, ko jih ubesedimo v pesem, kot je (po spominu) zapisal nesmrtni kavafis v pesmi 'da ostane'.
hvala, tudi ti se imej lepo,
a..
Post a Comment