trovanje duše

na granici jave i sna,
kao opčinjen svojim zlim činima,
zatvoren u prokletom krugu
koji mi steže grlo,
noćima ponekad trujem dušu
tužnim stihovima muzika.

na tankom rubu noći ja sam
promašeni mađioničar melankolije,
koji zna da život
dugujemo smrti
i da se samo jednom može
ustati iz mrtvih.

kao da listopad iznova
prigušeno kuca na vrata,
sva pjevanja muzika pitaju se
tko je u životu uistinu sretan?
i tad gorkom tintom ispisujem
nečujan kadiš za sebe.

© Aleks 2025


Datum objave: 29. 5. 2025

2 comments:

Matevž said...

Dragi Aleks, vem, da se ne bojiš dotakniti tem, kot so žalost, smrt, izgubljenost… In to vedno narediš s takim dostojanstvom in občutkom. Čutim jo kot močno, osebno pesem, kot govorico notranjega sveta, tvoje ptice v duši, ujete med resničnostjo in sanjami. Njena lepota je v ranljivosti, ki je tako tiha, da jo lahko sliši le tisti, ki je že kdaj slišal podobno tišino v sebi.
Čestitke tudi k izbiri glasbe. Upam, da si dobro.
Drži se.
Matevž

aleks said...

dragi Matevž,

najlepša hvala za tvoj poglobljen komentar.

ja, včasih se naberejo - in prevladajo - bolj temne misli, ki jih najlažje dam iz sebe tako, da jih zapredem v pesem. bolj kot strah govoriti o temnih temah, včasih oklevam objaviti tovrstne pesmi, ker jih je morda težko brati, a saj tême (in téme) niso samo moje, v teh pesmih se marsikaj prepleta, in verjetno se zato, kot sam praviš, lahko tudi bralci najdejo v njih.
in, nenazadnje, tudi to je življenje.

ptica v duši je pa svetloba mojih dni.

naj bo svetel tudi nov mesec, ki že (nestrpno) čaka pred vrati.
in, v redu sem. upam, da tudi ti.

vse dobro,
a.

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.