neki ljubezni

Ne morem ustaviti hrepenenja.
V razrušene templje zgodovine,
v otožne ljubezni starcev,
v naplavine spominov,
v mavrične ceste časa,
v neizpete sanje
klešem tvojo podobo.

Ne morem ustaviti poželenja.
Pijan tvojih ustnic
iz zamolklega žameta češenj
plaho kot prvikrat drsim
skozi vsa iskanja neizgovorjenih besed
in poljubljam v njih
sledove tvojega smeha.

Ne morem ustaviti strasti.
V tebi vre moje lačno, golo telo,
nežno, in vendar zahtevno
prelivam vate svojo belo milino,
hočem ti dati,
hočem ti vzeti
vse.

Ne morem ustaviti ljubezni.
Moja je tvoja duša,
odmevi moje samote
se ljubijo s sencami tvojega nemira,
božajoč mojo temo
si me začaral v globinah,
kjer ni valoval še nihče.

Ne morem ustaviti sebe.
Pokrajina izginja,
reka odplavlja strahove.
To noč v sebi ne nosim smrti,
samo ti si z mano,
samo zame,
samo moj.

© Aleks 2009

 

Datum objave: 1. 6. 2009